Potem ko smo ga okronali na papirju, smo najboljšega slovenskega nogometaša preteklega leta želeli okronati tudi povsem formalno, s stiskom roke in izročitvijo simpatičnega obeležja. Težav pri organizaciji ustoličenja seveda ni manjkalo, toda že en pogled na pričujoči strani pove vse o tem, kako smo se z njimi spoprijeli.
- Kampl: Ni me strah, zdaj nisem več otrok
- Kar 23-krat sedi pet
- Najboljši po izboru Ekipe24: Kevin Kampl
"Kako, prosim? Kaj bi še radi?" je šefa službe za stike z mediji in javnostjo dortmundske Borussie vse skupaj počasi začelo zabavati. Naj je to pripravljen priznati ali ne, v skoraj desetih dneh stalnega telefonskega in osebnega stika smo mu zlezli pod kožo, naši vztrajnost in odločnost pa sta mu postali všeč. Morda celo zelo všeč. Rodil se je odnos vzajemnega spoštovanja, rodilo se je stanje popolne profesionalne enakovrednosti, v katerem sta strani počasi, a zanesljivo delali korake v smeri pozitivnih rešitev.
Glavno rešitev poznate iz včerajšnje številke oziroma jo danes najdete na naši spletni strani, in sicer v podobi ekskluzivnega velikega intervjuja s trenutno najboljšim slovenskim nogometašem, ki ga po začetnih uradnih zagotovilih predstavnikov kluba sploh ne bi smeli dobiti. A tudi ko so nam po obsežnih pohajanjih potrdili srečanje s Kamplom, fotografiranje in predvsem obsežen pogovor, nismo pokimali z nasmeškom zmagoslavja in pogledom hvaležnosti. Oba sta bila sicer prisotna, toda hoteli smo še korak dlje, hoteli smo vse.
V povsem našem, a vendar vseslovenskem izboru, v katerem sodelujejo predstavniki vseh relevantnih medijev s sončne strani Alp in ki so ga tako doma kot v tujini sprejeli kot praktično uradnega, smo Kevina seveda izbrali za nogometaša leta 2014. Ob tem smo v skladu s tradicijo zanj izdelali posebno plaketo, v poštev pa nista prišla ne pošiljanje po pošti ne podelitev na reprezentančnem zboru ob vendarle precej oddaljenem koncu marca.
Kaj šele predlog predstavnikov Borussie, naj plaketo podelimo njim in jim zaupamo, da jo bodo v našem imenu predali Kamplu. Čeprav nominalna vrednost nagrade ni velika, je simbolna vendarle tolikšna, da je bila sprejemljiva le neposredna podelitev, pri tem pa v kakšno povsem neuradno zadevo na kakšnem skrivnem srečanju prav tako nismo mogli privoliti.
"Verjamemo, da je zadeva vredna predaje v prostorih vašega kluba in pred očmi vašega predstavnika ter da je vredna klubskih obeležij ter temu primernega fotografiranja. Vzemite si en dan in preverite, da ne gre za neko nepomembno neumnost," smo odgovorili na vprašanji z začetka odstavka. In bili samozavestno prepričani, da nam bosta google in na splošno svetovni splet dala prav. "Imeli ste prav, še kako resno je. Prinesite plaketo, vse bo pripravljeno," je pričakovan odgovor prišel že čez osem, ne čez 24 ur. In krog je bil sklenjen, uspeh dortmundske odprave pa brez lažne skromnosti popoln.
ČEPRAV NISEM ODRASEL Z VAMI ...
Soba z uradnimi obeležji Borussie in pripadajočimi sponzorji ni mačji kašelj. In če mislite, da lahko kot "civilist" mirno stopite na podest, se z dovoljenjem kluba rokujete z njegovim zvezdnikom, mu nekaj podelite, se šalite, se fotografirate in prav tako z dovoljenjem objavite v javnih občilih, se seveda pošteno motite. Zagotovo gre za do zdaj največje priznanje našemu, vašemu in slovenskemu izboru, na katerega smo vsi skupaj lahko zelo ponosni.
Tako kot je bil na dogodek ponosen nogometaš leta, ki je v tistem trenutku to postal tudi po vseh formalnih kriterijih. "O, kako zelo lepo od vas. Resnično ste se me dotaknili," Kampl ni mogel skriti najbolj iskrenega navdušenja. "Že samo imenovanje, za nameček že drugo zaporedno, je zame predstavljalo izjemno čast. Tale podelitev sredi Dortmunda, kjer sem si tako zelo želel igrati in kjer prav zaradi predstav iz lanskega leta zdaj uresničujem svoje sanje, pa mi pomeni še toliko več," je še povedal Kampl, ki ga pozornost v domovini staršev oziroma v državi, ki jo zastopa na reprezentančni ravni, vedno prav posebej gane.
"Spoznali ste me zelo pozno, a ste me brez zadržkov vzeli za svojega in pozorno spremljate vsak moj korak. Napredek, ki mi je uspel v zadnjih letih, v določeni meri zagotovo izhaja tudi iz tega. Zato sem vam za sprejem in pozornost, ki se kažeta tudi z glasovanjem zame in s to nagrado, še toliko bolj hvaležen."
"Nogometno nisem odrasel ne s slovenskimi mediji ne s slovensko javnostjo. Spoznali ste me zelo pozno, a ste me brez zadržkov vzeli za svojega in pozorno spremljate vsak moj korak. Napredek, ki mi je uspel v zadnjih letih, v določeni meri zagotovo izhaja tudi iz tega. Zato sem vam za sprejem in pozornost, ki se kažeta tudi z glasovanjem zame in s to nagrado, še toliko bolj hvaležen," je zaključil zelo vzneseno in s tem dodatno počastil naše poslanstvo.
Tako organiziranje izbora, ki je resnično postal nekakšna institucija slovenskega športa in ki bo v naslednjih letih le še rasel, kot naš trud za uradno podelitev na uradnem kraju in pred očmi klubskega uradnika.
"Se vidimo čez leto dni?" je ob tem vprašal slednji, ki se je, da bi bila stvar še toliko lepša, precej zagrel in je celo želel postati aktiven del nekaterih simpatičnih, povsem neformalnih šal na osi med podeljevalcema in prejemnikom.
"To je odvisno od Kevina, a tudi od vaše celotne ekipe," je bil odgovor logičen, dodatek pa je dokončno poskrbel za smeh vseh prisotnih in za še nekaj minut vsesplošnega stresanja šal, ki pa bosta (tako dodatek kot stresanje) ostala med nami. Saj veste, čisto vsega vendarle ne morete dobiti.
