"Kevinu smo z dnem pred prvo tekmo spomladanskega dela povsem zablokirali medijske aktivnosti oziroma jih omejili na obvezne nastope pred srečanji in po njih. Torej na izjave pred kamerami pogodbenih televizijskih partnerjev in na nekaj vprašanj v mešani coni. Tako bo najmanj do konca aprila," so pojasnili in zaprli vsa vrata.
A vendar je zdaj pred vami natanko tisto, kar smo želeli imeti mi in kar ste, o tem smo trdno prepričani, želeli imeti vi. Pred vami je obsežen besedni in fotografski zapis ekskluzivnega, celo več kot ekskluzivnega srečanja s trenutno najboljšim slovenskim nogometašem v prostorih njegovega novega kluba.
Predaja pač ni bila sprejemljiva. Misli in podobe 24-letnega slovenskega reprezentanta po njegovih uvodnih nastopih v bundesligi in pred krstnim v ligi prvakov so bile preveč pomembne. Za nas in za vas. Tako kot so bile preveč pomembne misli in podobe na temo prvega meseca njegovega življenja v Dortmundu, privajanja na novo, a vendar na neki način domače okolje in vsega, kar ga v tem času spremlja v zasebnem (ali vsaj napol zasebnem) življenju.
"Ne bo mi žal, da igram za Slovenijo, tudi če bom postal najboljši igralec v bundesligi. O Nemčiji sicer ne bom nikoli rekel ene slabe besede, saj je tako mojim staršem kot meni dala ogromno ter nam še naprej daje. Toda vzgojen sem bil kot Slovenec, vzgojen sem bil v slovenščini in vzgojen sem bil s tem, da je slovenska reprezentanca moja reprezentanca."
Zato smo se za dolgih deset dni kot kaka vojska utaborili na obronkih Dortmunda in se hodili pogajat o figurativnem zavzetju mesta. Pozor, figurativno je zgolj zavzetje, pogajanja nikakor ne; ta so bila tako zelo prava, da sta vaša novinar in fotograf kar nekajkrat dobila občutek, da ju Borussia želi angažirati na podoben način kot Kampla.
Kakorkoli že, sčasoma so se med sprtima stranema spletle vezi, nekatera pojasnila so padla na plodna tla in začeli so se ponujati kompromisi. "Bodisi kratko fotografiranje bodisi kratek pogovor," so nas, ko so se nekoliko omehčali, odgovorni v klubu postavili pred dilemo, ki preprosto ni prišla v poštev.
REKONVALESCENT, KI MORA KORAK ZA KORAKOM
Tole pa ni šala. Če se ne bi na kratko srečevali v mešani coni, bi se počutili, kot da bivakiramo na Trgu svetega Petra in čakamo na srečanje s papežem. Borussia omejevanje medijskih aktivnosti in tovrstno zaščito igralcev očitno jemlje zelo resno.
Verjemite mi, da sem uspeha tega srečanja vesel skoraj toliko kot vi, take zadeve vedno z največjim veseljem naredim in jih bom, o tem sem prepričan, naredil tudi v prihodnje. Toda ni bilo odvisno od mene, klub je trdno odločen, da sredi tekmovalnega ritma nobenemu igralcu ne bo treba narediti niti enega koraka ob tistih, ki so pogodbeno nujni. Enako velja tudi za izrečene besede; kot so vam pojasnili tudi oni, je tole izrazita izjema, verjetno ena večjih v zadnjih letih.
Je pa bilo verjetno še toliko bolj napeto v času, ki ga je ekipa preživela na zadnjem mestu prvenstvene lestvice? Zdaj je vendarle čutiti nekaj več sproščenosti.
Vsekakor smo zdaj lažje zadihali vsi, tako igralci kot uradniki v klubu. Sicer se nikakor ne smemo sprostiti, saj vendarle nismo naredili ali dosegli še ničesar večjega, so pa dve zmagi in posledično kar konkreten pobeg z dna pomembni koraki v pravi smeri. Vzdušje je temu primerno boljše, zdaj bo tudi lažje delati in upam, da je obdobje največje krizne dramatičnosti za menoj.
"Na robu fanatičnosti so celo ljudje, ki imajo povsem urejena družinska in poklicna življenja in od katerih človek česa takega ne bi pričakoval. Potem pa je tu cela kopica navijačev, ki jim Borussia pomeni več kot življenje samo oziroma predstavlja njihovo celotno življenje. To ni prispodoba, zares je tako."
Ste kot ekipa pridobili na samozavesti?
Nedvomno. Videti je sicer še kar nekaj negotovosti, toda mnogi mehanizmi so končno stekli, moštvo je videti precej drugače, predvsem pa smo začeli dosegati zadetke. Po prvih dveh tekmah je bilo najbolj grozno to, da nismo niti enkrat zatresli mreže in da v resnici nismo bili niti enkrat zares blizu zabitega gola. Zdaj še vedno delamo napake, ki jih moramo odpraviti, toda na drugi strani smo uspešni v napadu in s tem je vse precej lažje. Goli prinašajo zmage, vsaka zmaga pa prinese nujno potreben dvig samozavesti.
Prepričan sem, da bomo znali. Na eni strani moramo zagon izkoristiti tako na treningih, kjer moramo delati še bolj zagnano, kot na tekmah, kjer moramo nadaljevati v tem ritmu ali ga celo še dvigniti. Po drugi strani pa moramo vendarle ostati previdni, to je vsaj tako pomembno, morda še bolj. Naša ekipa je nekakšen rekonvalescent, ki mora delati korak za korakom, gledati le vsak naslednji dan in se niti v sanjah ne sme ukvarjati z veliko sliko. O dokončnem okrevanju in našem dosegu po njem bomo razmišljali precej pozneje.
NIČ TE NE MORE PRIPRAVITI NA TE RAZSEŽNOSTI
Vrniva se na tisto dno, ki ste ga dosegli po porazu na tekmi z Augsburgom, ki je za vas predstavljala debi na domačem stadionu. Kako ste doživljali enega najbolj ostrih protestov navijačev in na splošno krizne razmere v mestu?
Bilo je zelo težko, to nikakor ni bil začetek, kakršnega bi si človek želel. Toda hkrati te take stvari okrepijo in morda je v določenem pogledu celo dobro, da sem tako zgodaj občutil, kako izjemne razsežnosti ima tukaj lahko nezadovoljstvo. In te razsežnosti so resnično neverjetne, nanje te ne more pripraviti nič, kar doživiš pred tem. Bes navijačev, ki sem ga videl na tribunah, ko so poklicali ekipo na zagovor in ji pošteno žvižgali, je bil nekaj nepredstavljivega, enako pa velja za vzdušje na ulicah v dneh po tistem srečanju.
Navijači Borussie so resnično nekaj posebnega?
Ne bom rekel, da so edinstveni v svetovnem merilu, zagotovo pa je na svetu le nekaj takih okolij. Na robu fanatičnosti so celo ljudje, ki imajo povsem urejena družinska in poklicna življenja in od katerih človek česa takega ne bi pričakoval. Potem pa je tu cela kopica navijačev, ki jim Borussia pomeni več kot življenje samo oziroma predstavlja njihovo celotno življenje. To ni prispodoba, zares je tako. Vedel sem že prej, kajti vendarle prihajam iz teh krajev, zdaj pa sem se o vsem skupaj prepričal tudi s svojega novega zornega kota. Ko so ti ljudje razočarani in užaljeni, takrat gre za razočaranje in užaljenost, ki ju je treba vzeti tako zelo resno, kot če bi bil običajen človek razočaran ali užaljen zaradi tistih življenjskih tegob, ki so običajno najpomembnejše.
Igralec Borussie mora to verjetno vzeti v zakup in se temu primerno obnašati?
Točno tako. Ob vsem običajnem prilagajanju, ki je značilno za prihod v katerokoli novo klubsko okolje, je tukaj neskončno pomembno čim prej dojeti navijaško sfero in odnos do nje. Na to so me opozorili tudi moji novi soigralci, nato pa sem v nekaj dneh to lahko občutil do skrajnosti. Najprej smo ponižno poslušali žvižge in dajali navijačem jasno vedeti, da se kesamo, potem smo že nekaj dni pozneje z njimi rajali ob zmagi v Freiburgu. Dobesedno rajali, kajti česa podobnega nisem videl še nikoli v življenju. Ob tem sem komaj čakal na naslednjo domačo tekmo in bom verjetno ne glede na vse na vsako naslednjo, kajti vzdušje na tukajšnjem stadionu se resnično lahko primerja le s peščico vzdušij v športnem svetu. S slovensko reprezentanco sem sicer igral pred podobno velikim številom ljudi na Wembleyju, toda tisto ni bilo nič, resnično nič v primerjavi s stadionom Borussie. Vsaj 70 tisoč ljudi ves čas poje ali skandira, to je resnično nekaj neverjetnega. Sprva sploh nisem mogel verjeti in sem bil povsem šokiran, enako pa velja za mojo družino, ki je bila na tribunah. Kaj bi šele bilo, če bi bili prvi ali če bi igrali polfinale lige prvakov. Tega si preprosto ne znam predstavljati, upam pa, da bom nekega dne doživel.
Nisem nezadovoljen, verjamem, da sem se dobro vključil; navsezadnje o tem govori tudi zaupanje trenerja, ki me po tem, ko me je na prvi tekmi uvrstil v začetno enajsterico, vanjo ponovno uvršča ob vsaki priložnosti. Ne bi pa govoril o kakšnem posebnem zadovoljstvu, kajti vsekakor sem sposoben dati več in vsekakor tudi moram dati več. Bo pa z dvigom ekipne samozavesti v tem pogledu lažje tudi meni, zato vsekakor načrtujem še boljše predstave. Nikakor ne iščem izgovorov, toda nedvomno je bilo za novinca zelo težko začeti v ekipi, ki je bila v tako težkem položaju, ki je bila tako nizko na lestvici in ki ji je tako zelo primanjkovalo samozavesti. Zdaj bi moralo biti iz tedna v teden boljše, o tem sem prepričan.
OBŽALOVANJE? NEUMNOST, Z VSEM SRCEM ZA SLOVENIJO!
V nekem drugem kontekstu ste že omenili ligo prvakov, zdaj pa vas kmalu čaka debi v tem tekmovanju, in sicer v podobi dvojnega obračuna z Juventusom v osmini finala.
Seveda tudi to komaj čakam in vesel sem, da se v pričakovanju teh dvobojev tako zelo popravlja vzdušje ter da se popravlja tudi naša forma. Ne bom povedal nič novega, če rečem, da liga prvakov predstavlja uresničitev sanj vsakega nogometaša. A dejansko je tako, vedno sem si želel zaigrati v tem tekmovanju in zdaj bo to postalo realnost. Seveda je pri tem vloga favorita na strani našega nasprotnika, toda ne glede na težave ima Borussia zagotovo izjemno močno zasedbo, kar je navsezadnje dokazala tudi v skupinskem delu lige prvakov, kjer je igrala povsem drugače kot v prvenstvu. Če bomo pravi, Juventusu z nami ne bo lahko.
Si zelo želite prvega zadetka v dresu Borussie? Oziroma, če vprašamo nekoliko drugače, koliko vam pričakovanje prvenca pomeni in kakšno vlogo igra pri vaših pripravah na naslednje nastope?
Manjšo, kot si mislite. Verjetno celo tako majhno, da mi marsikdo sploh ne verjame. Seveda sem vesel, če dosežem zadetek, in bom vesel, ko bom prvič zabil gol za Borussio. Toda poleg tistega povsem logičnega in pogosto poudarjenega dejstva, da so pomembnejši rezultati ekipe, zame velja še nekaj. Ne samo da zelo rad prispevam asistence in da me te pogosto zadovoljujejo bolj kot doseženi zadetki, že v rani mladosti sem se specializiral predvsem za poteze, ki jim pravim predzadnje podaje. To so tiste podaje, ki vržejo iz igre obrambo in po katerih nato bodisi en igralec s preigravanjem bodisi dva z zadnjo podajo in strelom brez večjih težav zaključita akcijo. Teh podaj ni v nobeni statistiki, a meni gredo odlično od rok, zelo so pomembne in imam jih zelo rad. Lahko pa na to temo, pa naj gre za doseganje zadetkov ali za asistence, še dodam, da človek zelo hitro občuti razliko med avstrijsko ligo in tamkajšnjimi potmi do mrež nasprotnikov in pa razmerami tukaj v Nemčiji.
Kaj je, če bi strnili v en kratek stavek, vaš osebni cilj zdaj, ko so se vam uresničile sanje o igranju v rodni Nemčiji?
Če gledam čisto osebno, bi si rad naredil veliko ime v bundesligi. Zares veliko.
Tako veliko, da bi vam bilo potem žal, da ste zaigrali za Slovenijo in niste počakali na nemško reprezentanco?
Neumnost! Ne bo mi žal, tudi če bom postal najboljši igralec v bundesligi. Z vsem srcem bom igral za Slovenijo. O Nemčiji sicer ne bom nikoli rekel ene slabe besede, saj je tako mojim staršem kot meni dala ogromno ter nam še naprej daje. Toda vzgojen sem bil kot Slovenec, vzgojen sem bil v slovenščini in vzgojen sem bil s tem, da je slovenska reprezentanca moja reprezentanca. Sicer sem navijal tako za Slovenijo kot Nemčijo in tako za slovenske kot nemške športnike, a nikoli ni bilo nobenega dvoma o tem, kdo je zares moj. Zelo rad igram za slovensko reprezentanco, in kot sem zagotovil že večkrat, je bil to edini razlog, da sem jo izbral. Rad igram za reprezentanco, rad se vračam v Slovenijo. Pravzaprav brez izbrane vrste možnosti za take vrnitve v deželo svojega porekla in za stik s Slovenijo sploh ne bi imel, zato imam reprezentanco še toliko rajši. Če bom zdrav in ves ta čas dovolj dober, bi za Slovenijo rad igral vsaj še deset let, si pa pri tem vsekakor želim vsaj enkrat zaigrati na velikem tekmovanju.
Razočaran vsekakor, to priznam. A v nobenem primeru in v nobenih okoliščinah ne bi šlo za obžalovanje. To poudarjam še enkrat in sem pripravljen poudariti še neštetokrat.
"Ne samo da zelo rad prispevam asistence in da me te pogosto zadovoljujejo bolj kot doseženi zadetki, že v rani mladosti sem sespecializiral predvsem za poteze, ki jim pravim predzadnje podaje. To so tiste podaje, ki vržejo iz igre obrambo in po katerih nato bodisi en igralec s preigravanjem bodisi dva z zadnjo podajo in strelom brez večjih težav zaključita akcijo."
RADA BI BILA NA SVOJEM IN SAMA KUHALA
Vaša družina je v vseh pogledih v vašem življenju odigrala izjemno pomembno vlogo. Kako mislite, da se počutijo zdaj, ko ste naredili velik korak v svoji karieri in se hkrati praktično vrnili v domače kraje?
Težko je opisati z besedami, kako zelo srečni in zadovoljni so vsi. Večkrat lahko pridem k njim domov, oni lahko obiščejo mene, hodijo na tekme, ki za nameček potekajo v izjemnem vzdušju, kakršnega tudi oni še niso videli. Tudi zanje je to uresničitev sanj, zagotovo si ne bi mogli želeti nič lepšega. Še toliko bolj, ker so me ves čas spremljali, si želeli skupaj z menoj in na trenutke morda celo bolje kot jaz vedeli, kako težko se je prebijati in kako težko je zares uspeti. V tretji ligi so trpeli, a me podpirali in verjeli vame. V drugi ligi so me vzpodbujali in se veselili odhoda v Avstrijo, tam pa so me obiskovali po svojih najboljših močeh in sanjali prav o tem: o vrnitvi v Nemčijo, po možnosti čim bližje domu, in o igranju v elitni bundesligi.
"Ne pride v poštev," so bile zlovešče besede, ki so nas pozdravile na sedežu Borussie in ki so delovale zaskrbljujoče resno.
Tako je, to ni prišlo v poštev. Z Vanesso iščeva svoje stanovanje v Dortmundu ali njegovi neposredni bližini in ga bova tudi našla.
Vanessa je dekle, s katerim ste praktično vse življenje?
Tako je. Kot vedno poudarjam, se poznava že od ranega otroštva, zrasla sva kot par in je edina ženska, s katero si predstavljam skupno življenje in družino. Že v Salzburgu sva živela povsem na svojem in tako bo tudi tukaj, čeprav imava že nekaj časa z iskanjem stanovanja ogromno težav.
Za kaj gre?
Kar nekaj primernih stanovanj je naprodaj, toda midva bi ga na vsak način rada najela. Ne gre za kak posebej dramatičen razlog, lastništvo stanovanja v teh krajih naju preprosto ne mika, rada bi bila najemnika, tovrstnih ponudb pa je tukaj neverjetno malo. Vse skupaj je že kar mučno, tako samo iskanje kot življenje v hotelu.
Morda bi kdo rekel, da je življenje v luksuznem hotelu celo boljše, kot da mora človek za vse skrbeti sam.
Morda res, a midva z Vanesso sva vajena samostojnega življenja in komaj čakava, da se mu bova spet lahko posvetila. Rada si sama kuhava, rada imava svoj ritem, potem pa je tu še Diego, ki nujno potrebuje življenje na svojem, saj v hotelu predstavlja veliko težavo.
DIEGO RAZVAJEN, TRENER IZJEMEN, SOIGRALCI ZA ZGLED
Če vemo prav, je Diego vajin labradorec?
Res je in verjetno si lahko predstavljate, kaj pomeni labradorec v hotelu. Sploh tak labradorec, ki je vajen spanja na najini postelji, česar ga ne morem odvaditi, tudi če si to občasno želim. Včasih ga napodim, a se hitro vrne, saj sva ga preveč razvadila, zato je ta bitka izgubljena. Stvari so šle tako daleč, da sva ga za nekaj dni poslala v Solingen k mojim staršem, toda to ni bila dolgoročna rešitev, zato se je vrnil k nama in smo šli spet od začetka.
Kdaj pričakujete rešitev?
Upam, da do konca meseca. Počasi bova vendarle zbrala nekaj ponudb, pa tudi časa bo verjetno nekoliko več. Prej so bile priprave, pa nato izjemno natrpan začetek, dalj časa sem bil prehlajen, po prvi tekmi me je močno bolela noga, nazadnje, ko bi lahko imel nekaj prostih ur, pa me je mučil neznosen zobobol.
Saj res, zob. Kaj se dogaja pri Borussii? Tudi trener Jürgen Klopp je imel pred kratkim težave, neposredno pred nedavnim gostovanjem v Freiburgu so mu en zob celo izpulili in je v šali dejal, da je po enega pripravljen žrtvovati za vsako zmago?
Ne vem, ali je povezano, pa tudi sam ne bom govoril o žrtvovanju zob (smeh). So pa bile njegove težave na neki način sreča zame. No, ne ravno sreča, a saj boste razumeli, pa tudi trener bi gotovo razumel. Ko sem imel težave, je bil namreč prav on tisti, ki mi je takoj uredil svojega zobozdravnika, me pri njem ekspresno naročil, in moram reči, da je bil ta zobar božji dar.
EKIPA24
NE ZAMUDITE!
V torek:
KEVIN KAMPL – podelitev plakete za nogometaša leta
JON GORENC STANKOVIĆ – vodič po Dortmundu
V sredo:
MARTIN MILEC – čari, okusi in skrivnosti Liegea
To le še potrjuje poseben odnos, ki ga ima ta strokovnjak z igralci. Kako vam je všeč?
V prvi vrsti je izjemno dober človek, ki se zelo rad pogovarja in s katerim se je pogovarjati pravi užitek. Zna prisluhniti, zna biti v pomoč, zna pa tudi usmerjati. Pri tem me je navdušil tudi s svojim poznavanjem nogometa in z znanjem na tem področju, ki sta resnično fascinantna.
Kaj pa soigralci? So se s katerimi od njih že spletle kakšne izstopajoče vezi ali je za kaj takega še prezgodaj?
Vsekakor prezgodaj. Te stvari gredo počasi, kot da bi me vsi najprej ovohavali (smeh). So pa izjemno prijazni, dostopni in ustrežljivi, očitno Borussia pri izboru nogometašev gleda tudi na karakter. Z vsemi se resnično dobro razumem, pa naj gre za zadnjega rezervista ali za nogometaše, ki so poleti z nemško reprezentanco osvojili naslov svetovnih prvakov. Niti eden ne hodi okrog z dvignjenim nosom in v tem pogledu so odličen zgled, a ne morem še reči, s katerimi bom razvil odnos tudi na kakšni malce globlji ravni. Bo pa z nekaterimi do tega zagotovo prišlo, tako kot pride vedno.
