Ob 20. uri ga čaka peti nastop v dresu madridskega Atletica, četrta tekma v španskem pokalu in ognjeni krst, kar zadeva najbolj eminentne objekte stare celine, tako imenovane evropske nogometne hrame. Na stadionu Santiago Bernabeu bo s svojo ekipo branil prednost 2:0 s prve tekme osmine finala, na povratnem srečanju z gorečim mestnim tekmecem pa za našega vratarja ni v igri le napredovanje v tem tekmovanju, temveč še precej več.
Na dozdajšnje udejstvovanje najdražjega čuvaja mreže v zgodovini španske primere division je mogoče pogledati z več zornih kotov, o tem ne more biti nobenega dvoma. Toda eden od teh kotov zagotovo ni in ne more biti tisti, ki ga je v teh dneh ponudil sicer priljubljen, a izrazito vase zagledan in pogosto nestrokoven ameriški spletni portal. Naj se razumemo, nikakor ne gre za to, da so Američani užalili Slovenca, da so užalili enega od naših.
Zgodilo se je že, da je isti portal športnika s sončne strani Alp hvalil in pri tem streljal kozle v podobno veliki meri kot tokrat. Domnevno domiselnim kolegom se pač zelo rado zgodi, da neumnosti pišejo tudi na področju tipično ameriških športov, in seveda se jim nekaj takega še pogosteje dogaja, kadar zaplujejo v vode našega, evropskega nogometa. Tako kot so tokrat zapluli s kar odmevno oceno, da je Oblak veliko, celo največje razočaranje madridskega Atletica in da je njegov današnji nastop na gostovanju pri Realu treba pričakovati v tej luči.
Neumno oceno, ki bolj kot o čemerkoli drugem govori o nepoznavanju nogometa, razmer in specifičnosti igralnega položaja. Dragi Američani, predstavljajte si, da v vašem nogometu ena od ekip pripelje zelo dragega podajalca (tako imenovanega quarterbacka), ki se v pripravljalnem obdobju poškoduje, zaradi česar priložnost na začetku sezone dobi njegova zamenjava.
Ker je ameriški šport specifičen, bi po okrevanju prvega moža verjetno res prišlo do nove zamenjave. A zagotovo si ni težko predstavljati, da bi se našel trener, ki bi bil z rezervistovimi izjemnimi predstavami zelo zadovoljen in ga ne bi želel posaditi na klop.
Ekipi bi šlo odlično, podajalec ne bi naredil niti najmanjše napake in po športni logiki ne bi obstajal niti najmanjši razlog za zamenjavo. Položaj vratarja v našem nogometu je zelo podoben, taki trenerji, ki športno logiko postavljajo daleč pred finančno, pa so na tej strani Atlantskega oceana neprimerno bolj pogosti.
Kako je torej Oblak lahko razočaranje? Je morda razočaral s tem, ker je v zanj najslabšem mogočem trenutku pripravljalnega obdobja staknil poškodbo, zaradi katere je sezono v vratih začel Miguel Angel Moya?
Je morda razočaral, ker je španski čuvaj mreže odlično opravil svoje delo in ga, če bi delovali po športni logiki, ne bi zamenjali niti Janovi starši? Je razočaral, ker je Diego Simeone deloval tako, kot bi delovali vsi pravi trenerski mojstri?
Ameriško skrpucalo ima prav le na eni točki, in sicer pri oceni, da se Oblak ni izkazal, ko je septembra dobil svojo prvo priložnost za dokazovanje. Saj veste, Moya je čutil bolečine v hrbtu, Simeone z njim ni želel tvegati in zato je na tekmi lige prvakov v Pireju zaigral slovenski reprezentant. Ter razočaral, to drži. Nikakor pa ne drži nobena drama, ki jo je iz tega dogodka mogoče izpeljati le brez kančka poznavanja razmer in po zelo površnem spremljanju dogodkov.
Moya bi v skrajni sili tudi v Grčiji lahko igral, a mu je trener namenil počitek, ker ga je na vsak način želel postaviti v vrata ob vrnitvi na prvenstvene zelenice. In bi ga postavil, četudi bi Oblaku proti Olympiakosu uspela predstava sezone. In naš čuvaj mreže bi tudi v primeru take predstave svojo naslednjo priložnost dobil na začetku nastopov Atletica v španskem kraljevem pokalu. O tem ne more biti niti najmanjšega dvoma. In ga tudi ni; ne v Sloveniji ne v Španiji ne drugod po Evropi.
Prva prava Oblakova zgodba v dresu aktualnih španskih prvakov in evropskih podprvakov se je začela skupaj s pokalnim tekmovanjem in v tej zgodbi gre Slovencu odlično. Pri tem sta bila njegova nastopa proti nižjeligašu L'Hospitaletu samoumevna, njegovi odlični predstavi pa nikakor ne. In še manj zaupnica, ki mu jo je Simeone izrekel pred osmino finala, v kateri je Atletico čakala (ter ga še vedno čaka) povsem drugačna naloga. Jan je s svojima nastopoma prvič neposredno odločal o svojem naslednjem nastopu in si je priigral Real.
Pred dobrim tednom je na domačem igrišču odlično opravil tudi s svojim prvim madridskim derbijem in si priigral povratnega, zaradi česar so zapisi o razočaranju še toliko večja neumnost. Zdaj pa je slovenski vratar na še pomembnejši točki. To je to, to je njegova velika priložnost oziroma njen epilog. Če bi se ponovno izkazal in bi Atletico pri tem napredoval, bi brez dvoma potrdil Simeonejev namen uporabljati slovenskega čuvaja mreže vse do konca tega tekmovanja.
Vse do morebitnega finala, za začetek pa predvsem v enako odmevnem četrtfinalu, v katerem bi se rdeče-beli pomerili z Barcelono. Neumnosti torej pustite ob strani in bodite prepričani, da je Oblak do zdaj iztržil največ, kar je lahko. Danes pa je v igri še precej več. Tudi dokončno spoznanje, da je bilo 16 milijonov evrov naloženih dobro in da lahko Atletico v trenutku, ko ne bo več zaupal Moyi, računa na enega najboljših vratarjev nove generacije.
