V Budimpešti gre za spoštovanje - tudi če še dolgo ne bo šlo za točke

Ničesar ni treba skrivati, nikomur ni treba lagati. Vsi smo v četrtek zvečer občutili, kaj je pomenilo Kosovu, kaj je pomenilo Bosni in Hercegovini, kaj pomeni Turčiji ali Italiji. Pa navsezadnje tudi tistim, ki so se razočarano opekli, a so sanjali, bili tukaj, se dotaknili marčevske vročice reprezentančnih tekem. Trditi, da je njen del Slovenija, seveda ne bi bilo pravično do nikogar. Še najmanj do vas.

Slovenija svojo novo pot začenja nekje daleč. Ne seveda zato, ker bi bila gostujoča debitantska tekma novega selektorja Boštjana Cesarja kaj prida oddaljena - Budimpešta je v teh časih seveda za najbližjim vogalom. Štiri ure iz Ljubljane, tri iz Maribora, iz Prekmurja praktično bližje kot naša Primorska. S posebnim letalom le dobre pol ure, Budimpešta je res tu, čisto zraven. Tekma je oddaljena na drugačen način, tega ni mogoče in nima smisla zanikati.

Jesen je na drugi strani svetovnega prvenstva, ki ga vsi mi že dolgo ne sanjamo več. Jesen se v tem pogledu zdi kot nekaj, s čimer se tiste srečne reprezentance sploh ne ukvarjajo. Pa še jesen prinaša ligo narodov - sicer spoštovanja in resnega odnosa vredno tekmovanje, vendar pa ne tisto, kar bi zares pognalo nogometno kri po žilah. Naslednje kvalifikacije za naslednje veliko tekmovanje onkraj tistega, ki ga prinaša to poletje, pridejo šele točno čez leto dni. In to je daleč, seveda je daleč, ne glede na standarde in kriterije.

Nihče vam zatorej ne more zameriti, če prijateljske tekme slovenskih nogometaš ne čutite tako, kot ta konec tedna čutite Planico, kot čutite sanjski objem življenjske forme Luke Dončića ter njegovo nizanje zmag z najmanj 40 doseženimi točkami in kot čutite novo vesoljsko sezono Tadeja Pogačarja. Le kako bi vam lahko kdo zameril? Tudi vsi v slovenski reprezentanci vedo, kam in kako v tem pogledu trenutno spadajo. In kako dolga je pot, po kateri lahko pridejo kam drugam.

Ne bo šlo za točke in v vsakem primeru bo težko šlo za veliko - pa četudi bi kakšen res dober vtis pomenil tako zelo pomemben zagon. In če pri tem ne boste začutili, da vas v nori konkurenci slovenskega športa vse skupaj dotika - bodi tako. Nihče vas ne more siliti. Lahko pa zahtevamo spoštovanje. Pravzaprav ga zahteva institucija slovenske nogometne reprezentance in vsega, kar je v 35 letih pomenila za slovenski šport in za Slovenijo.

Če ne želite priti zraven, vam seveda ni treba. A v nobenem primeru nikar ne hodite le za to, da bi pokazali nespoštovanje, nepotrpežljivost, kaj šele podcenjevanje ali zaničevanje. V veliki meri nogometna Slovenija začenja znova - dajte ji čas, dajte ji odnos, ki si ga zasluži in ki si ga je vedno zaslužila. Naj so vam bile poteze pri postavljanju novih temeljev bile všeč ali ne - zdaj to ni pomembno. Nova garnitura si zasluži spoštovanje, prostor in čas.

Če ji uspe začeti s čim, kar vas in nas bo vse skupaj takoj premaknilo v pravo smer - toliko bolje. Če ji ne uspe, se lahko pogovarjamo o tem, kaj, kako, zakaj v naslednjih mesecih popraviti, spremeniti, narediti bolje. In nič več od tega. Smo, kjer smo. Vemo, kje smo in vemo, kako smo sem prišli. V Budimpešti pa moramo predvsem pokazati, kaj smo - v smislu odnosa, v smislu dajanja priložnosti, v smislu podpore in zaupanja, v smislu ... spoštovanja.