Mateja Zver je orala ledino v slovenskem ženskem nogometu, zdaj je glavna ambasadorka tega športa Lara Prašnikar. In ena od gonilnih sil izbrane vrste, ki dela ogromne korake naprej, zaradi česar se vse bolj resno spogleduje z velikim tekmovanjem. Hkrati odlična napadalka postavlja nove in nove mejnike. Zadnjega je konec meseca avgusta, ko se je iz Nemčije preselila v ZDA. Iz Eintrachta je prestopila v Utah Royals iz Salt Lake Cityja. Za rekordno odškodnino v bundesligi, Američani so odšteli 550 tisoč evrov.
Ampak v ženskem nogometu se vendarle ne cedita med in mleko. Kljub reprezentančnemu vzponu še zlasti na sončni strani Alp. Hkrati še vedno ne manjka takšnih in drugačnih predsodkov. Lara Prašnikar o tem govori na glas. Brez olepševanja. Je borka za izboljšanje statusa športa, s katerim se ukvarja.
Ni jih malo, ki še vedno močno podcenjujejo ženski nogomet. Češ, da ženske sodijo v kuhinjo … "Takšni primitivci se bodo vedno našli. Ne moremo jim uiti. Čeprav se mi zdi, da je na svetu iz leta v leto prisotno več podpore ženskemu nogometu, se pojav, ko moramo poslušati tako žaljive in po svoje žalostne opazke, očitno ne bo nikoli izkoreninil. To se mi ne zdi pravično. Zakaj se to dogaja ravno v nogometu? Je edini šport, kjer se nas resnično tako močno primerja z moškimi. To me žalosti, saj bi morali ženski nogomet dojemati povsem drugače. Kot povsem ločeno stvar od moškega nogometa. Ženske ne bomo nikoli imele enakega telesa kot moški, zato bi bilo treba na nas gledati skozi drugačne oči. Zakaj tega ne delajo tudi v odbojki, rokometu ali košarki? To je prav zanimivo," je v intervjuju za Sportal povedala Lara Prašnikar.
Hčerka nekdanjega selektorja Bojana Prašnikarja vedno znova opozarja na to, kaj jo moti. "Sem ena redkih igralk v Sloveniji, ki se ne sramuje oziroma je ni strah povedati, kaj bi bilo prav za nas. Kaj bi bilo prav za ženski nogomet v Sloveniji. To bom delala še naprej in opozarjala na stvari, saj vem, da bi si ženski nogomet zaslužil še več. Želim si, da bi se stvari izboljšale. Tako kot bi moralo biti, žal nikoli ne bo. Se pa trudim, da bi se temu vsaj približali," je nadaljevala v pogovoru za Sportal in prav tako poudarila: "Najbolj smešno, po svoje pa tudi kruto, je to, da se pri nas niti ne gre za finančne stvari. Ne gre se nam za isti zaslužek. Tega med moškim in ženskim nogometom ne bo nikoli. Gre se nam bolj za druge stvari. Za spanje v normalnem hotelu, nenazadnje tudi za igranje na velikem stadionu, če hočete. Tudi s tem se izkazuje določeno spoštovanje. Ali obratno. Nedavno smo z reprezentanco odigrale prijateljsko tekmo na Poljskem. Gostovale smo na stadionu, kjer po navadi igrajo moški. Na takšnem objektu, kot ga sploh ni v Sloveniji. Nam pa v Sloveniji ni nikoli dano, da bi igrale v Stožicah. Ali pa v Ljudskem vrtu oziroma na stadionu Z'dežele, če naštejem tri največje stadione. Nikoli. Pa potem poslušaš, kako se gleda le na zaslužek, da so takšni stadioni predragi. Zato nam predlagajo, da raje igramo prijateljske tekme na pomožnem igrišču v Radomljah s postavljenimi tribunami. Ker je pač zastonj. Takšne razlike me res razhudijo. To je grozno. Moškim se ni treba za nič boriti, vse jim je dano, ženske pa se borimo za minimum."
