In tudi nogometaš, ki si je ustvaril zelo lepo kariero. Argentinec italijanskega rodu, ki je odraščal v Španiji, se je z nami popeljal z vlakom, pred vami je njegova pestra zgodba.
Federico Bessone se je pred 41 leti rodil v Argentini in živel v mestu Jesus Maria, ki ga najdemo severno od Cordobe. Nedaleč stran sta imela dedek in babica, očetova starša, ranč s konji in kravami, vse je bilo lepo in prav, dokler … "Na koncu 1980-tih je prišlo do hudih poplav, reka je uničila, ubila vse, kar smo imeli. To je bil povod za selitev v Španijo, starša sta se zavedala, da je pred nami v Argentini negotova prihodnost, da bo težko preživeti," je svojo zgodbo začel pripovedovati Bessone, katerega družina ima sicer italijanske korenine.
Očetu Franciscu, ki je bil gradbinec, so ponudili službo v Španiji. Zapustil je dom, po dveh letih, leta 1992, ko je bil Federico star osem let, se mu je v vasici s 3000 prebivalci, Artesi de Segre, pridružila preostala družina. Federicova mama Carmen, sicer tovarniška delavka, Federicov dve leti starejši brat Francisco ml. in dve leti mlajša sestra Sofia. "Sprva nam ni bilo lahko. Tam niti ne govorijo špansko, temveč katalonsko! A danes sem vesel, da smo se preselili," je dejal.
Predvsem zaradi velike politično-ekonomske krize, ki je Argentino prizadela in močno pretresla slabo desetletje po selitvi Bessonejevih na Staro celino. Zanimivo, po selitvi v Španijo, se je v domovino vrnil samo še enkrat: "Šla sva z očetom, a spoznal sem, da tam nikogar več ne poznam, da me na Argentino nič ne veže. Mogoče se nekega dne vrnem, rad bi, da žena in otroka vidijo, od kod prihajam."
Ko je poginila, sem jokal kot otrok
Otroštva v Argentini se sicer spominja kot svobodnega. "Vseskozi sem naokoli hodil sam. Bil sem srečen, počel sem vse, kar mi je srce poželelo," je razložil.
Ker se je njegov brat odločil živeti pri starih starših, 'na ranču mu je bilo veliko bolj udobno', je Federicu družbo delala le sestra: "Sledila mi je kamorkoli sem šel." Ni pa bila edina. Kot otrok je imel tudi psa Duka, ta je bil ves čas ob njegovi strani: "Imela sva se neizmerno rada. Ob odhodu v Španijo smo ga pustili v Argentini in bil je tako žalosten, da je poginil. Imel je le tri leta."
In to ni bila edina žalostna Bessonejeva izkušnja: "Pred nekaj leti smo imeli labradorko. Po dveh letih je zbolela, bojda zaradi ugriza klopa, bolezen je napadla njena jetra, ni ji bilo pomoči. In verjemite, naredil vse, kar sem lahko, zapravil kup denarja, zamenjali so ji kri, a ni bilo dovolj. Nikoli več ne bom imel psa. Ko je poginila, sem jokal kot otrok. Pogrešamo jo."
Naš sogovornik je šele v Španiji začel igrati nogomet, ki mu je povsem spremenil življenje. V bistvu je začel s futsalom, ker so ga pač morali igrati v šoli, po enem letu se je preselil na zelenico in igral, ker je užival. Nikoli ni pričakoval, da bo nekega dne profesionalec.
Do 16 leta je igral v lokalnem klubu, potem je na njegova vrata potrkal katalonski velikan, Barcelona. "Preselil sem se v Barcelono in ne morem vam pojasniti, kako težko mi je bilo. Doma mi je bilo najlepše, tudi, ko so prijatelji šli v petkih zvečer na zabave, sem jaz raje ostal doma s staršema," je zavzdihnil. Bilo mu je tako hudo, da je z očetom sklenil pakt; oče je prišel na vsako tekmo in ga po njej za vikend vedno peljal domov. "No, tako je bilo prvo leto. Potem sem spoznal punco, ki je danes moja žena, in družine nisem več tako zelo pogrešal," je v smehu priznal.
Messi? Vedno je bil tiho
Pri Barci si je slačilnico delil tudi z rojakom Lionelom Messijem. Njegova izkušnja z argentinskim superzvezdnikom? "Bil je zelo sramežljiv, vedno je bil tiho. Ali je bilo to med kosilom v šoli ali v slačilnici. Ker sva bila iz Argentine, sva v slačilnici sedela skupaj, a niti enkrat on ni začel pogovora. Vedno sem ga jaz nagovarjal, ga spraševal, kako se počuti, kaj je novega. Super fant, a nihče si nikoli ni predstavljal, da bo imel tako kariero. Seveda smo videli njegov talent. Če si mu hotel vzeti žogo, si moral ali narediti prekršek ali mu strgati dres ali karkoli drugega. Srečen sem, da sem nekaj mesecev preživel z njim," je razlagal Federico.
Ugotovili smo, da imam disleksijo
Tako kot so lepi spomini na čas z Messijem pri Barceloni, pa je opisal nadvse slabe, ko je beseda nanesla na šolanje. "Joj, kako sem bil slab učenec. Težko sem sledil pouku, nisem poslušal, nisem delal domačih nalog," se je kesal.
V Španiji je šolanje obvezno do 16. leta, takrat je nogometaš že naredil križ čez šolo, a mu v klubu tega niso pustili. Če je želel ostati pri Barci, je moral s šolanjem nadaljevati, se izuriti za poklic. "Klub mi je zagotovil vsakodnevne zasebne ure s tutorjem, po treh mesecih so vsi dojeli, da imam resne težave. Ugotovili smo, da imam disleksijo, do takrat tega nisem vedel. Trudil sem se, res sem se, a sem naredil le tri od desetih predmetov, z glavo skozi zid pač ne gre. Ne bom rekel, da je tutor v mojem primeru vrgel puško v koruzo, je pa bil blizu," se je zasmejal.
Jaz in 19 žensk
Ne glede na to so še naprej iskali poklic, v katerem bi 21-letni Federico uspel – in to si je on srčno želel – tudi zunaj nogometa. In tako so našli izobraževanje za pomočnika medicinskim sestram, za strežnika, ki opravlja pomožna dela v zvezi z oskrbo bolnikov. "To je bila najboljša izkušnja mojega življenja," je zatrdil. "V razredu nas je bilo 20, jaz in 19 žensk. Zame so poskrbele kot matere," je bil hvaležen.
Dve leti je ob igranju profesionalnega nogometa hodil na predavanja, tretje leto je moral na prakso v bolnišnico. "To je bilo najboljše," je spet zatrdil. "Igral sem za Espanyol, treniral z Albertom Riero, Raulom Tamudom, Ivanom de la Peno, … hkrati pa sem v bolnišnici bolnikom brisal riti (nasmeh). Predstavljajte si mladeniča z veliko denarja, z dobrim življenjem, in da dela to, kar sem. A bilo je super, spoznal sem, kaj dejansko je trdo delo, in pridobil izobrazbo," je dejal zdravstveni delavec, ki bi tudi danes lahko v bolnišnici delal kot strežnik.
Zaradi njega vendarle spregovoril
V bolnišnici pa je doživel še nekaj, česar nikoli ne bo pozabil. Kot strežnik je naletel na 85-letnega gospoda, ki zagrenjen nikoli ni z nikomer spregovoril besede. Več tednov ga je med merjenjem krvnega tlaka, med strežbo zajtrka itd. nagovarjal tudi Federico, a tudi on ga ni "premaknil" v njegovem prepričanju. Dokler … "Nekega dne je bral časopis in očitno dojel, kdo sem, da sem debitiral za Espanyol. Nato sem končno slišal njegov glas: 'Ti si torej nogometaš, kaj.' Od tistega trenutka sva bila prijatelja, se pogovarjala o nogometu in še čem. Žal je tri mesece kasneje umrl, bilo mi je zelo težko," je še danes s cmokom v grlu priznal nekdanji bočni branilec.
Če ne bi bilo Luciana, bi se verjetno ubil
Bessonejeva nogometna pot je bila precej razburkana, o njej bi lahko napisal knjigo, ki bi se brala kot pustolovski roman, mi bomo na tem mestu izpostavili le nekaj delčkov. Po štirih letih pri Barceloni je ostal v mestu, a zamenjal klubske barve in zaigral za Espanyol, postal je profesionalec. Po postanku v Tarragoni je sledila korenita sprememba: selitev v Združeno kraljestvo, v Wales, v Swansea. "Nisem imel pojma, kje je to, angleščine nisem govoril, vreme in hrana sta bila grozna, a dve leti, ki sem jih preživel v Walesu, sta bili super," se je spomnil prvega obdobja na Otoku, kjer je ostal šest let.
Druga postaja je bil premierligaš Leeds United, ki se mu ni mogel upreti: "A to je bila verjetno moja najslabša odločitev v karieri. Tam ni bilo prav nič v redu, tja nisem spadal. Samo ena stvar je bila dobra, spoznal sem Luciana Becchia, Argentinca, ki je še danes eden mojih najboljših prijateljev. Zato sem vesel, da sem šel v Leeds, a če ne bi bilo Luciana, bi se verjetno ubil," se je zasmejal ob srečno-grenkih spominih in zmajeval z glavo.
Kakšna prodaja neki, sem si mislil, a imeli so prav
Leeds ga je nato posodil v Charlton Athletic, klubu iz središča Londona, kjer je v treh mesecih spet prišel k sebi. Tak se je vrnil v Leeds, poleti igral krasno, a so ga tam spet odslovili. Vrnil se je v Swansea, kjer je odigral le tri tekme. "A kljub temu sem živel svoje sanje," je dejal. Prednost je začuda dobil 17-letni Ben Davies. "Da ga bomo prodali, da bomo zaslužili za prihodnost," so mu pojasnili: "Kakšna prodaja neki, sem si mislil. No, naslednjo sezono so ga za 10 milijonov funtov prodali Tottenhamu (smeh). Imeli so prav," je z nasmeškom skomignil z rameni.
"Moja kariera je nato začela zamirati," je nadaljeval. Pristal je pri klubu Swindon Town: "Kjer me je trener Paolo di Canio psihično ubil. Bil je slab človek, a pustimo to," ni želel odpirati starih ran.
Po tej izkušnji se je odločil, da kopačke obesi na klin. Prvič. Imel je 30 let, dojenčka, preselili so se v Barcelono, kjer ima hišo, in uživali življenje. Do klica agenta, ki mu je ponujal "ameriške sanje", ligo MLS. S Kansas Cityjem je celo postal prvak, želeli so, da bi ostal, toda … Spet ga je "poklical" Otok, angleški drugoligaš Millwall: "Ponudili so mi nor denar, pa še dve uri od doma bi bil. Na četrti tekmi sem si huje poškodoval gleženj."
Ko te pokliče Gerard Pique
Pokoj, drugič. Novembra 2014 ga je razveselila še hčerka. "V Barceloni je žena, ki je učiteljica, začela delati v šoli, bil sem pripravljen, da se bom ukvarjal le z otrokoma," je dejal in tako je bilo, a le do klica trenerja, s katerim sta sodelovala pri Espanyolu. "Ne bom igral, sem rekel, sem pa z ekipo tretjeligaša Prat štiri mesece treniral, da sem ostal fizično aktiven, da mi ni bilo treba teči brez družbe. Res nisem želel igrati, a so me prepričali. Zmagali smo in napredovali v drugo ligo, bilo je sijajno, bilo mi je najlepše v karieri."
Tudi po tej lepi zgodbi, njegove igralske poti ni bilo konec. Prijatelj ga je poklical, da naj pride igrat za FC Andorro, klub četrte španske lige, ki je potreboval izkušene igralce: "Star sem bil 35 let, niti po naključju, sem mu rekel." A je spet požrl besedo. Gerard Pique je sicer lastnik Andorre, poznala sta se iz obdobja pri Barceloni. "Tako me je poklical še Gerard. Moram vprašati ženo, sem mu rekel, in presenetljivo mi je rekla, gremo!"
Tudi jaz znorim in lahko kar dobro kričim
V Andori je z družino zelo zadovoljen, predvsem zaradi mirnega in varnega življenja, kjer je od morja oddaljen nekaj ur vožnje, kjer ima na voljo hribe in gore, kjer uživa na smučiščih. "Smučam zadnjih nekaj let. Andorska smučišča so čudovita, lahko bi vam pokazal posnetke. Ne morem se pohvaliti s slogom, a zdaj upam smučati tudi zunaj prog in zato sem prepričan, da se bom enkrat poškodoval," se je nasmehnil.
Andora je zdaj njegov dom, v mini državici stisnjeni med Španijo in Francijo je delal zadnjih šest let, se tudi nogometno upokojil – v tretje mu je le uspelo –, vse dokler se ni preselil v Slovenijo.
Tu živi sam in močno pogreša ženo Vanesso, 13-letnega sina Lucasa in 11-letno hči Noo, ki sta šla po stopinjah svojih staršev: oba igrata nogomet, Noa pa je tudi atletinja, tekačica. "Jaz sem dobri starš, žena pa je strogi starš," se je nasmehnil, ko smo ga vprašali o očetovstvu: "A če prečkata mejo, tudi jaz znorim, ko me razjezita, lahko kar dobro kričim (nasmeh)."
Argentinski slavček
Sin med drugim skrbi za očetov glasbeni seznam predvajanja, ki je zelo eklektičen, praviloma mu najbolj gre v uho pop glasba. "Glasba je zame vedno asociacija na kakšen poseben kraj ali čas," je dejal in v isti sapi dodal: "Zelo, zelo rad pa pojem! Ali imam talent? Mislim, da ne," se je zakrohotal 'slavček', ki je na krstih v klubih vedno pel pesem Three Little Birds Boba Marleya: "In vedno navdušil (smeh)."
Kljub temu, da ljubi glasbo, koncertov ne obiskuje. "Imam priložnosti, a iskreno, v gneči se ne počutim dobro, ni mi varno, ne udobno," je pojasnil strateg, ki bi za Erosa Ramazzottija naredil izjemo in nato še dodal, da pa se je že v občinstvu znašel na treh mjuziklih.
Mogoče o tem sploh ne bi smel govoriti
Kot omenjeno je Vanesso spoznal kot najstnik, tudi ona je za Barcelono igrala nogomet. "Isti čas sva se poškodovala, obiskovala terapije in se tako spoznala in spoznavala. Peljal sem jo na kavo," in tako se je pred 22 leti začela njuna ljubezenska zgodba, vsakega 10. v mesecu pa praznujeta 'obletnico'.
Poročila sta se deset let kasneje, na magistratu v Swanseju, priči sta bila soigralec Ashley Williams in njegova žena Vanessa. Zanimivo, Federico svoje izbranke nikoli dejansko ni prosil za roko. "Še danes se zaradi moje nespretnosti tepem po glavi in mogoče o tem sploh ne bi smel govoriti," se je kislo nasmehnil. Zaroko je načrtoval na potovanju na Filipinih, a naposled ni pokleknil na eno koleno. "Ne vem, zakaj. Potem sem se seveda znašel v težavah," se je smejal in dodal: "V prihodnosti bi zaroko rad ponovil oziroma to naredil, kot je treba."
Federico prosti čas najraje preživlja doma, je zapečkar, a hkrati zelo družabna in prijazna oseba, ki zlahka sklepa prijateljstva. Rad je obkrožen z ljudmi, še posebej poleti, ko mu plaža in morje polnita dušo. Poleti je veliko pri prijateljih na Majorki, potovanja ga ne navdušujejo. "Vam priznam nekaj? Izredno rad igram Playstation. 'Call od duty' in 'Fortnite'. Sem v teh dober? Sem," se je v smehu pohvalil ljubitelj ameriškega nogometa in lige NFL. V Ljubljani je vzljubil košarko, soseda iz Stožic, Cedevito Olimpijo, zdaj budno spremlja.
Stran s surovo čebulo, kumaro in sladkorjem
"Surova čebula in kumara," je kot iz topa ustrelil, ko smo ga vprašali, če česa ne je: "Res ju sovražim. Če se česa dotikata, tudi tistega ne pojem." Sicer je v kuhinji spreten, naredi odlično cvetačno juho, pred tremi leti se je odrekel sladkorju: "Včasih sem pojedel cela vedra sladkarij. V kavo sem stresel tri vrečke sladkorja, danes pijem grenko."
Za Olimpijo bi dal življenje
Proti koncu našega pogovora smo se z Bessonejem ozrli v prihodnost, v cilje. "Najprej hočem postati uspešen v Ljubljani. Hočem biti dober trener. Ni mi nujno, da bi treniral Barco ali Real, zdaj sem pri Olimpiji, dala mi je veliko priložnost, zdaj sem ji dolžan in sem tak, da bi za Olimpijo, ker mi je zaupala to službo, dal življenje. Kdo drug bi dal priložnost nekomu iz Andore? Kako težko je to. Ne boste verjeli, koliko sporočil sem dobil, da naj plašč pustim doma, da ga ne bom potreboval, ker se tu ne bom dolgo zadržal," nam je pripovedoval šef klopi branilcev naslova državnega prvaka.
Nazadnje smo se dotaknili še jeseni življenja, kje ga bomo našli takrat? "Na toplem, z ženo, v hiši na plaži, ki bi jo kupil nekje severno od Barcelone," je Federico Bessone pokazal, da ima že natančno izoblikovan načrt pokoja.
