Slovenija in sporočilo, ki zdaj težko kaj pomeni - morda bo nekega dne

Ne bi imelo smisla vam lagati, tudi ne saditi kakšnih nepotrebnih rožic. Današnja tekma v severnem predmestju Stockholma je sicer zahtevala vse spoštovanje in temu primeren odnos, vendar pa se ni bilo lahko spraviti niti blizu delovnim obratom, ki bi si jih človek zanj zamislil ob pogledu na koledar bodisi na začetku bodisi sredi kvalifikacij. Razočaranje je bilo preveliko, v igri precej premalo.

In moramo razumeti nogometaše obeh ekip, če so se počutili zelo podobno ali celo enako. Sploh slovenske, kajti vendarle je švedsko počutje kljub povsem ponesrečenim kvalifikacijam nekoliko drugačno zaradi padala v podobi lige narodov in dodatnih kvalifikacij, ki po njeni zaslugi gostitelje današnjega dvoboja čakajo marca. Tukaj proti njim pogledujejo že vsi, vključno z Angležem v vlogi selektorja Grahamom Potterjem.

Na igrišče je razumljivo poslal precej rezervno zasebno in pazil predvsem na igralce, ki bi si lahko zaprli možnost marčevskega igranja s kakšno kaznijo. Na drugi strani je slovenski selektor Matjaž Kek prav tako razumljivo hotel videti svoje najboljše, ki pa so imeli težke noge in težke glave. Prav tako razumljivo, pa recite, kar hočete.

Pravzaprav bomo šli še dlje. Ne samo da jim podobe, ki je prvi polčas spremenila v uspavanko, ob kateri bi si želeli, da bi na velikem ekranu prijetno ogretega zaprtega stadiona prikazovali kakšno drugo tekmo (na primer tisto z Dunaja), ne zamerimo. Morda bi jim celo bolj zamerili, če bi kar naenkrat bili videti prerojeno bolje in bi nas silili v vprašanje, zakaj - prekleto - ne tri dni prej.

Če se je zgodilo, kar se je zgodilo v soboto v Stožicah, bi res težko pričakovali neko nogometno sladkost, kaj šele poslastico. Vodila bi v nepotrebno patetiko v trenutkih, ko je treba predvsem ugotavljati, zakaj se je zgodila sobota, zakaj so se zgodile te celotne kvalifikacije in kako naprej. Kje nati tisto Slovenijo, na katero so v tem letu le redko spomnili taisti fantje, ki so jo v prejšnjih dveh definirali kot uspešnico evropskega nogometa.

Iz te razumljive slike in pripadajočega korektno opravljenega dela vseh vpletenih pa je s trenutno dobrodošle popestritve in navdiha nekoga, ki pač rad igra nogomet ne glede na okoliščine, pa je ob podobnem nadaljevanju v drugem delu prijetno izstopil Andraž Šporar. Njegova akcija v 64. minuti je potrdila, da se je vrnil v svojo nekdanjo formo, v njej je opravil ogromno dela, pohvaliti pa velja tudi Timija Maxa Elšnika

Ta je vse skupaj spemljal in v mrežo pospravil pred vrati za slovensko vodstvo, ki bi v drugačnih okoliščinah obnorelo celotno nacijo. Če bi bilo takih akcij in golov to jesen več. Tako pa je bilo bolj kot ne le majhen obliž na precej večji rani. Nemogocč se je bilo tega veseliti, kaj šele proslavljati. Je sicer vedno dobrodošlo, a to je to. In nič kaj dosti več ne velja za končni rezultat, do katerega je ta gol pripeljal.

Na poti do tja velja omeniti bravurozno obrambo Igorja Vekića, vsekakor vredno kapetana Jana Oblaka, v čigar čevlje in rokavice je stopil. In s katerimi ni mogel nič ob švedskem izenačenju, potem ko je Slovenija zapravila obetaven protinapad za potrditev zmage. Remi na Švedskem seveda vseeno ni slab rezultat, hkrati pa zanj ne velja kaj dosti drugega, kot bi veljalo za zmago.

Vse to lahko nekaj postane le nekega dne in v luči prihodnosti, ko bomo morda rekli, da je Slovenija po hudem razočaranju že v Stockholmu naredila prvi korak naprej. Oziroma nazaj tja, kje nas je tako zelo navduševala.