To je čas za enotnost. Za stopiti skupaj in rajati tako, kot v Sloveniji znamo. Sicer predvsem takrat, ko začutimo, da gredo stvari dobro in da je to postalo moderno - malce slabši smo, ko težava podaja roko težavi in se spremenimo v narod kazalcev s prstom, iskalcev krivcev, delitev in obračunavanja. Nihče od nas ni izvzet, a pustimo zdaj te malenkosti. Čas je, da do četrtfinalnega spektakla košarkarjev začnemo dihati kot eden - in dobrodošli so vsi. Tudi tisti, ki so velik del poletja imeli neke druge idole.
Saj vemo, srbski selektor Svetislav Pešić velikega zvezdnika Nikoli Jokića dodaja svoji enotni zasedbi, ne obratno - smo poslušali. In da si on ne bi dovolil, da bi mu na trening na evropsko prvenstvo prišla delegacija kluba iz NBA. In da je on oh in sploh trener z naskokov prvih favoritov prvenstva, malodane samoumevnih evropskih prvakov. In da je potem tu Slovenija z nekim odpisanim strokovnim štabom, ki si dovoli vse to in počne narobe še več. Ni problema, Peter, tudi vi ste dobrodošli. Absolutno!
Če kdo, potem se s toliko izkušnjami, znanja, kilometrine košarkarja, komentatorja, tudi uspešnega trenerja sam najbolje zavedate vse zmot. In tega, da je Denver seveda bil tukaj v Rigi s svojim celotnim vodstvom, tudi šel na trening in se slikal - tako kot Lakersi v Katovicah. In zaveda se tudi, da se je Pešiću - tudi z nekaj smole, tako to je v športu - razpadla ravno os med zvezdnikom in ostalimi, s tem pa je senzacionalno obstal v osmini finala. Se zgodi. Vsakomur. Tudi taki legendi, do katere čutimo brezmejno spoštovanje in ki lahko pokaže tooooooliko izjemnih uspehov. Četrtfinala na tem prvenstvu pač ne, čeprav je nanj dejansko pripeljal daleč najmočnejšo reprezentanco.
To je šport v vsej svoji gracioznosti in vsem nam trobezljačem in pisunom dopušča le pametovanje za nazaj. Neusmiljen je, ko želimo biti pametni s prezgodnjimi zaključki in vnaprejšnjim razglašanjem zmagovalcev in poražencev, junakov in česa drugega. Aleksander Sekulić ni obstal v osmini finala. Če bi bili zlobni, bi rekli, da si tega ne bi dovolil. Pa nismo. Ne privošljivi do srbske nesreče ne preveč vzneseni do slovenskega dosežka. Ne uspeha, ne skrbite, ostali si bomo zvesti. Ve se, kaj je uspeh, nismo bili mi tisti, ki smo za uspeh imeli četrtfinale domačega EuroBasketa in poraz v njem. Dosežek pa je to vsekakor, in vreden je izjemnega spoštovanja.
Sploh ker vsakdo s pikico boljšim vpogledom ve, da ima poleg vesoljca vseh vesoljcev ta ekipa tudi pečat strokovnega štaba. Ima noro obrambo, ki jo je Edo Murić razglasil za 'mi ne vemo, kaj delamo, in nasprotniki še manj', a naj vas to ne zavede. Ni je ekipe, ki je tako hitro na igralcu, ko zaokroži žoga. In res je ni ekipe, ki bi delovala tako noro fizični pripravljena in tako odločna žrtvovati vse, da bi kar čim bolj nadoknadila svoj primanjkljaj individualne kvalitete onkraj Luke Dončića. In če mislite, da je dodatek utečenemu mehanizmu, ameriški strokovnjak Greg St. Jean prišel samo gledat in tožarit Lakersom, se motite še bolj, kot se je Peter.
Uči se on, učijo se od njega, skupaj pa so sestavili stvari, ki jih Evropa že občuduje. Čas je, da jih počasi tudi Slovenije. Murić je že pred časom dejal - tega ne moremo ponoviti dovoljkrat -, da ta ekipa potrebuje priložnost in da bomo mrtve šteli na koncu. No, ni še konec - je za Špance, Srbe, Francoze, strte gostitelje Latvijce, za edine predstavnike yugo košarke med 8 najboljših na stari celini pač ne. In okoli te priložnosti se zdaj najbrž strinjamo vsi. Dobrodošli še enkrat.
