Slovaška - Slovenija 0:0
Bratislava – Tehelne pole. Glavni sodnik: Maurizio Mariani (Italija).
SLOVAŠKA: Dubravka, Gyömber, Vavro (od 11. Obert/od 46. Mesik), Škriniar, Hancko, Bero, Lobotka, Duda (od 84. Duda), Suslov, Boženik (od 78. Mraz), Haraslin (od 78. Schranz). Selektor: Francesco Calzona.
SLOVENIJA: Oblak, Karničnik, Drkušić, Bijol, Janža, Lovrić (od 90. Zeljković), Petrović, Elšnik (od 79. Gorenc Stanković), Stojanović (od 79. Horvat), Mlakar (od 31. Vipotnik), Šeško (od 90. Kramer). Selektor: Matjaž Kek.
Rumeni kartoni (0-1): Petrović (15).
Rdeči kartoni: -
Presenetljiv izbor, presenetljiva postavitev
Nedvomno gre za reprezentanci, ki bi si s svojo podobo v zadnjih dveh letih zaslužili status B kategornic, ko gre za razporeditev izbranih vrst v ligi narodov in našim nasprotnikom na četrtkovi prvi in nedeljski povratni tekmi je treba priznati, da so imeli maksimalno smolo z žrebom. Ne s tem, ki jim je dodelil Slovenijo, temveč s tistim, zaradi katerega so morali v diviziji C tekmovati z izjemno močnimi Švedi. Trenutna švedska reprezentanca s svojo podobo in nogometaši na čelu s sanjskim napadalnim dvojcem bržčas sodi celo v divizijo A, kar precej tipično športne ironije pa je v tem, da jo je v C pahnila ... Slovenija. Kar lepo se je sklenil krog, v katerem je Slovaški v tako močni konkurenci le malo zmanjkalo za neposreden skok v B, zdaj pa gre tja lahko bodisi ona bodisi Slovenija. Boljšega bo seveda dal seštevek obeh tekem, pred prvo pa sta oba tabora imela kar nekaj težav s poškodbami in kaznimi ter posledičnimi dilemami okrog improviziranih kadrovskih rešitev v udarni enajsterici.
Slovenija je v tem pogledu iskala predvsem napadalnega partnerja Benjamina Šeška in nov motor zvezne vrste, pri čemer se na tiskovni konferenci dan pred tekmo celo sam Timi Max Elšnik ni spomnil, ali je sploh kdaj začel kakšno reprezentančno tekmo brez Adama Gnezde Čerina ob sebi. Na premalo (z vidika razočaranih gostiteljev) napolnjenem čudovitem stadionu Slovana in pred približno 400 slovenskimi navijači, ki so pred zborom v bližini prizorišča tekme lepo pobarvali mestno središče, se je Kek odločil za rešitvi, ki sta že sami po sebi sprožili kar nekaj razprav. V Adamove čevlje je namreč stopil Sandi Lovrić, medtem ko Andraž Šporar neposredne zamenjave pravzaprav ni dobil. Kek je namreč za potrebe moštva in skupnega cilja izrekel manjšo nezaupnico svojim klasičnim napadalcem. Dejan Petrovič je namreč zelo presenetljivo bilo ime ideji o drugem najbolj ofenzivnem nogometašu v moštvu, kar je bil poskus nekakšne kreativne povezave med zvezno vrsto in napadom. Petroviču je s tem pripadla težka, izpostavljena in odgovorna naloga, pri čemer je bilo jasno, da strokovni štab od njega pričakuje tako kakšno uporabno žogo kot dovolj aktivno gibanje z namenom dati obrambi dovolj dela in omogočiti Šeškovo odpiranje v prostor.
Janova čarovnija in nič kaj čarobno vse ostalo
Na kakšen način je vsa teorija postala praksa, v pričakovanju ljubljanskega povratnega obračuna seveda že veste. Sprehodimo se torej po glavnih poudarkih, ki so najbolj zaznamovali bratislavski razplet in dali podobo bratskemu dvoboju po njegovi prvi polovici. V prvem polčasu priložnostno sestavljena Slovenija ni navdušila, morda je selekrtorjevo strokovno oko zadovoljila le z disciplino in organiziranostjo. Ni pa bilo iskre in nova razporeditev na igrišču ni delovala obetavno. Pri čemer je dodatno nenavadna postala v 30. minuti, ko se je poškodoval Jan Mlakar. Zamenjal ga je eden tistih klasičnih napadalcev Vipotnik, vendar pa je ostal povsem na levi, Petrovič pa v prej opisani vlogi. Imeli smo (napačen) občutek, da le do odmora med polčasoma.
Na katerega je Slovenija odšla z eno omembo vredno priložnostjo Lovrića s sredine prvega dela in pa z veliko hvaležnosti, namenjene edinstvenemu kapetanu Janu Oblaku. Njegova veličastna obramba je bila namreč tista, ki je v 43. minuti izid pustila pri 0:0, čeprav so vsi na stadionu ob streli z glavo žogo že videli v mreži. Na take trenutke takega čudodelca smo se že navadili, a bog ne daj, da bi jih imele za samoumevne. So pa vedno Sloveniji ponudili priložnosti za nove začetke v trenutkih, ko bi se stvari lahko zelo zapletle. Drugi polčas je bil taka priložnost, a če je naša izbrana vrsta ostala zelo čvrsta zadaj, mehanizmi spredaj nikakor niso stekli in niso bili videti kot nekaj, kar bi lahko ustvarilo omembe vredne rezultatske sadove. Pravzaprav je prva polovica drugega dela za obe ekipi minila skoraj, kot da je ne bi bilo, čeprav je znotraj nje prvič vsaj malo zagrozil Šeško, medtem ko je Oblakova zanesljivost vsaj v enem primeru spet prišla kar prav. In še zaključek te zelo zaprte tekme nizkega ritma in taktičnega zapiranja, po kateri se bo v nedeljo vse začelo ali nadaljevalo z ničle. V zadnje četrt ure je Slovenija vstopila celo z več napadalnimi ambicijami kot v kateremkoli predhodnem obdobju, predvsem pa ni dovolila, da bi kakšen resnejši pritisk v lovu na zmago in prednost pred povratno tekmo ustvarili Slovaki. Zagotovo hvale vreden manever na koncu prijetno toplega dne, zelo hladnega večera in tekme, ki je z izjemo marljivih igralcev obeh moštev ogrela le redke. Če sploh koga.
