Avstrija - Slovenija
1:1 (1:0)
Dunaj - Stadion Ernst Happel. 46.000 gledalcev. Sodniki: Nyberg, Beigi, Söderkvist (vsi Švedska).
Strelca: 1:0 Schmid (27.), 1:1 Gnezda Čerin (81.).
AVSTRIJA: Pentz, Mwene, Wöber, Lienhart, Posch, Seiwald, Laimer (od 90. Wimmer), Sabitzer, Baumgartner, Schmid (od 84. Gregoritsch), Arnautović (od 90. Grillitsch).
SLOVENIJA: Oblak, Janža, Bijol, Brekalo, Karničnik, Mlakar (od 81. Šporar), Elšnik (od 81. Lovrić), Gnezda Čerin, Stojanović (od 64. Petrovič), Šeško, Vipotnik (od 90. Drkušić).
Rumeni kartoni: Laimer; Brekalo, Gnezda Čerin.
Rdeči karton: -
Dunaj je premetena destinacija, kjer se do jesenskega premika ure na zimski čas gredo poletni turizem pivskih teras z nujno pripadajočimi 'šnicli', parkov, (živalskih) vrtov in še česa. Nato pa si ob stalnem turističnem obleganju veličastnih muzejev in palač vzamejo le dva tedna kratkih priprav oziroma časa za preobrazbo in že 15. novembra v polnem obsegu odprejo svetovno slavne božične sejme. Prepolni hoteli tako podajo roko prepolnim hotelom in le z globokim zavidanjem je mogoče spremljati to globalno metropolo brezmejnih prihodkov streljaj od naših poskusov priti iz dneva v dan ter iz rok v usta.
V zgodbi o avstrijskem uspehu in zavidanja vrednem standardu na vseh mogočih področjih pa že nekaj časa pomembno vlogo igra tudi nogomet. Naši severni sosedi so v okviru svojih zmožnosti postavili sijajen sistem, ob izpadu v osmini finala letošnjega Eura so bili celo razočarani, saj so pričakovali zgodovinski uspeh. In tako, da so ji ga napovedovali mnogi, je bila njihova reprezentanca tudi videti. Je pa vse skupaj v letu 2024 vknjižila 8 zmag, izenačeno največ v zgodovini, in je na razprodanem stadion Ernst Happel naskakovala rekordno deveto - proti Sloveniji.
Tudi slovensko leto, ki se tukaj na okrašenem in razsvetljenem Dunaju zdi še bližje izteku, je v marsičem zgodovinsko, a dva visoka poraza proti Norveški sta naredila svoje in vnesla nekaj slabše občutke od tistih, s katerimi so zaključno tekmo lige narodov in leta pričakovali Avstrijci. Celo evforični do te mere, da je mesto precej presenetljivo utripalo v poskusih mnogih še nekako priti do izjemno dragih in na nekaterih spletnih platformah še posamično dostopnih vstopnic - celo božičnih turistov, ki so začutili, da se dogaja nekaj posebnega in da želijo biti del tega.
Selektor Matjaž Kek in njegov zvezdniški varovanec Benjamin Šeško sta pred tekmo zelo simpatično obljubila, da bo Slovenija naredila vse za kljubovanje avstrijski evforiji in za to, da si se odkupila navijačem. Predvsem veliki skupini, ki je pripotovala na Dunaj, a tudi vsem ostalim, ki so na kakršenkoli način videli in doživeli poraz(a) proti Norveški. Delovala sta prepričljivo, glavno vprašanje pa je seveda bilo, kako prepričljivo bo v teh okoliščinah delovala izbrana vrsta kot celota.
V primerjavi s tri dni staro tekmo v Ljubljani je selektor Kek zamenjal zgolj Vanjo Drkušića na sredini obrambe - trenutna forma odkritja Eura je izstopajoče preslaba in David Brekalo je dobil svojo priložnost ob Jaki Bijolu. Stvar je bila videti bolje, a morda tudi zato, ker so Avstrijci na krilih okoliščin in publike držali žogo, pritiskali, s tem pa je Slovenija igrala svojo igro z Eura in z dvojnim blokom dobro zapirala prostor.
A podobno kot proti Norveški so težave nastale, ko so se Slovenci z žogo ambiciozneje premaknili v napadalnejše akcije. Ko je v eni od njih naša reprezentanca izgubilo žogo, pa je bila hitra reakcija tekmeca spet usodna - žoga skozi sredino, Schmidt sam pred Janom Oblakom in vodstvo za Avstrijo. Pri čemer je še toliko bolj skrbelo, ker smo pred polčasom videli še dve podobni situaciji - eno je fantastično rešil Oblak, v drugi so se domači zapletli.
V drugem polčasu je avstrijska izbrana vrsta izrazito iskala drugi zadetek, občasno prihajala v izjemno nevarne položaje, a so jih slovenski gostje pred 800 svojimi navijači znali nekako nevtralizirati. Pravzaprav je bilo še vedno najbolj kočljivo takrat, ko je Slovenija poskusila iti naprej in je izgubljala žoge ter se na to izgubo slabo odzivala. Posledično je tako celo povzročala več nevarnosti svojim vratom kot nasprotnim.
V tem pogledu boljšo Slovenijo smo dobili v zadnjih dvajset minutah obračuna. In kar naenkrat je bilo to mnogo, mnogo bolje. Kot bi nekdo pritisnil na gumb, so mehanizmi začeli spominjati na najboljše obdobje leta, Slovenija je vidno rasla, Avstrija vidno padala. Hitro je postalo jasno, da se razmerja povsem spreminjajo - in so se tudi na najbolj konkretni ravni. Vse boljk nevarne akcije so v 82. minuti privedle do tiste, v kateri je Karničnik sijano prodrl in podal, Gnezda Čerin pa v sredini zadel.
Premalo sicer za obrat v skupini, naša reprezentanca je v njej osvojila tretje mesto, s tem pa bo marca svoje leto 2025 začela s tekmama v boju za obstanek v ligi B. Junija sledijo kvalifikacije, v obeh pogledih pa je teh današnjih 20 minut tako zelo pomembnih, ta točka pa prav tako. Vse nas je dovolj spomnilo na Slovenijo, ki nas je to leto delala tako izjemno ponosne. In ob tem zaključku bo precej lažje ne pozabiti, da bo to leto pod črto v anale odšlo predvsem kot tako - zgodovinsko, eno najboljših vseh časov. Prihodnost pa je gotovo svetla - mora biti.
