Čeprav je bilo od selitve Kazahstana iz azijske v evropsko nogometno družino nekaj polovičnih klubskih uspehov in je reprezentanca nazadnje – kot vsi skupaj zelo dobro vemo – do zadnjega kvalifikacijskega kroga ostala v igri za uvrstitev na Euro, so od vsega skupaj idejni očetje te selitve pričakovali vsaj nekoliko več. So pa na drugi strani Kazahstanci uspeli postati drugačne vrste strah in trepet vseh nasprotnikov. So bili že prej in so še bolj, odkar zaprtje ruskega in ukrajinskega zračnega prostora pot še podaljšuje, Almaty pa v primerjavi z Astano, kjer trenutno prenavljajo stadion, doda še dobro urico.
"Z vsem spoštovanjem do te države in teh ljudi, obakrat je bilo vse več kot v najlepšem redu – toda zdaj bi bil res vesel, če bi se nas Kazahstan v prihodnje izogibal in nam na tako dolgo pot ne bi bilo več treba," je z domačimi novinarji simpatično kramljal selektor Kek, ki se mu je od srca odvalil velik kamen. In to v več pogledih. Kombinacija gostovanja na Norveškem in takojšnje odisejade v Kazahstan je bila že sama po sebi podčrtana kot strašno zoprna, nato pa je seveda ves čas na tem še izdatno pridobivala.
Poškodbe, posledične odsotnosti in negotovosti so si podajale roke z vsem, kar je povzročil nenaden odhod Boštjana Cesarja. In ko je v tem čudnem ozračju, kot ga je poimenoval Kek, prišel visok poraz proti super razigrani Norveški na njen najboljši in slovenski najslabši večer, je pot postala še bolj neprijetna, predvsem pa je grozil z mučnim, skorajda enako dolgim vračanjem. Kek je vedel – in na koncu to glasno povedal –, da je imel del slovenske javnosti na koncu jezika nekaj v slogu 'če pa jim ne uspe še v Kazahstanu ...' in da bi spodrsljaj daleč na vzhodu klimo nekakšnega postavljanja izbrane vrste pod vprašaj razširil.
Verjetno celo bolj, kot bi ob koncu najbolj uspešnih 12 mesecev v zgodovini slovenske reprezentance (kar je obdobje od lanskega novembra do zdaj vsekakor bilo!) smelo biti mogoče. Slovenija je ob tem dejstvu nujno potrebovala zmago na koncu tako težke poti, prava odrešitev bi bila kakršnakoli in v tem duhu je celo odveč razprava, kakšnih je bilo teh 1:0 pod najvišjimi vrhovi tega dela azijske celine. A če že hočete, da kakšno rečemo tudi o tem, lahko z veseljem dodamo, da je izjemen strel Jana Mlakarja v mreži končala ob dejstvu, da bi z le pikico sreče tja zletela še vsaj dva. In v tem pogledu je ta zmaga vredna (skoraj) enako, ko bi bil uspeh s 3:0.
Predvsem pa je ogromno vredno, da je po negotovem, utrujenem in tudi nekoliko prestrašenem začetku (vse to je bila posledica vsega že izpostavljenega) Slovenija zelo dobro odigrala v ozračju, ki se je uspelo v veliki meri otresti vse tiste čudnosti. Govorica telesa na igrišču, govorica telesa na klopi, pogledi, gibi, besede – vse je z velikimi koraki postajalo podobno podobi izbrane vrste pred pretresi. Kekovo sporočilo, da je treba iti naprej in sprejeti življenjske udarce, je bilo v varnem zavetju slačilnice zagotovo še odločnejše kot njegov javni nastop na to temo pred tekmo.
Očitno je zaleglo, v marsikaterem pogledu je bila njegova četa na poti do zmage videti, kot da se ni nič zgodilo. Po njej pa sploh. Pot domov je bila prijetna, kot je tako dolga pot pač lahko, letalo in že pred tem letališče so polnili smeh, šale in izbrana slovenska glasba. Slovenija je bila nazaj, Slovenija je nazaj. In še mnogo bolj kot zaradi stanja na lestvici tekmovanja, ki vendarle ni nek presežek usodnosti, je to zelo pomembno zaradi širše slike nadaljevanja te zgodbe. V luči zaključka nepozabnega leta 2024 in tudi v luči prihajajočega leta, v katerem se bodo delile vozovnice za zelo dolga potovanja, proti katerim pa nihče ne bi imel popolnoma nič. Še najmanj selektor, ki sicer priznava, da ni ljubitelj dolgih poti v nobeni sferi svojega življenja.
Svetovno prvenstvo v Severni Ameriki, ki je daleč že sama po sebi, za nameček pa ga gostijo tri države z med seboj izjemno oddaljenimi kraji, bo pač nekaj zelo posebnega in Kek vedno ponavlja, da bi ga – kot temu pravi on – rad doživel od spodaj. Slovenija pa z njim. Ta cilj je začrtan odločneje in glasneje, kot je bil kadarkoli katerikoli in po Kazahstanu je jasno, da se to ni spremenilo. Da tega ni spremenila Norveška in da tega ni spremenil Boštjan Cesar, ki ga bo Kek zdaj nadomestil in dodal svežo kri pomočnikoma, ki sta ob gledanju v oči obljubila zvestobo.
Za Ameriko. Kje in kaj pa bo tedaj Cesar kot nesporno pomemben tvorec dosedanjih uspehov, pa je vprašanje, o katerem mora biti čisto vsem vpletenim nekaj kristalno jasno. Čustvena intenzivnost njegove poteze, celotnega dogajanja in seveda tudi njegovega novega delovnega mesta je tako ekstremna, da bo to vprašanje ves čas prisotno in ves čas neločljiv del spremljanja tako izbrane vrste kot Maribora in vseh zgodb tako o eni kot o drugemu. V vsakem primeru. In v katerikoli smeri.
