Gospod selektor, tokrat je na začetku primerno le eno vprašanje. Kako ste?
Dobro sem, hvala. Vendar pa je to seveda treba vzeti relativno oziroma času primerno.
Zaradi težkega življenjskega obdobja kakopak. Obdobja, ki je delno za vami, delno pa je še vedno del vaše realnosti.
Gre za življenjski cikel, ki je v svoji osnovi zelo preprost in čaka vsakogar od nas, čustveno pa je seveda zelo zahteven. Spoprijemanje z minljivostjo je nekaj, na kar si z leti sicer lahko pripravljen, a hkrati ne moreš nikoli zares biti, ko gre za tvoje bližnje. In vsakdo se potem znajde v trenutkih, v katerih ni nekega pravila – žalosti so različne, žalovanja v primeru smrti prav tako, enako velja za spoprijemanje z boleznijo in zdravstvenimi težavami. Pri čemer se je pri meni med drugim pokazalo, kaj je nogomet oziroma kako pomemben je lahko ta nogomet, ki ga imamo tako radi. Vse, kar me obkroža v tem kontekstu – tekme, igralci, moje strokovno vodstvo, nogometna zveza, tudi vi kot predstavniki medijev. Prav zanimivo mi je bilo, koliko mi je vse skupaj pomagalo oziroma koliko ste mi vsi skupaj pomagali. Kdor je uporabljal besedo tragedija, je morda uporabljal pretežko besedo, kajti toliko znam na stvari pogledati trezno in realno, da vem, da so tragedije nekaj drugega in drugačnega. A nič ne de, tudi to je bilo v najboljši veri in z najboljšimi željami ter z zavedanjem, da ni pomembno, kdaj in kako se ti zdi – najbližji so vedno najbližji. Danes sem glede na okoliščine res v redu, našel sem svoj način za spoprijemanje s tem življenjskim obdobjem in znotraj njega me vsekakor že srbijo prsti in podplati, ko spremljam zaključke državnih prvenstev in evropskih pokalov ter vse bolj pogledujem proti Nemčiji. Še enkrat, hvala za vprašanje – dobro sem.
Enkrat v tistih najtežjih dneh ste mi v pogovoru, ki takrat ni bil za javnost, dejali, da ste bolj kot kadarkoli začutili, da je reprezentanca vaša druga družina in da vam je tudi to pomagalo pri spoprijemanju z življenjskimi udarci in izzivi.
Danes je to vsekakor lahko za javnost, ker je absolutno bilo tako. Oziroma je tako. V tisoč malenkostih, ki so skupaj tvorile zelo velike stvari, se je videlo točno to. Lahko bi vam govoril samo o tem, toliko je bilo teh stvari. Naj je šlo za reakcije na očetovo smrt ali na mamine zdravstvene težave, njihovi obrazi, njihove besede, njihova prisotnost – pomenilo in pomagalo je bolj kot karkoli drugega. Več si res ne bi mogel želeti in pokazalo se je, kako blizu smo si z leti postali tudi na tej ravni. Pred tremi dnevi me je klical eden od igralcev in njegovo prvo vprašanje je bilo, kako je mama. In ko sem mu povedal, da je bolje, sem čutil njegovo iskreno zadovoljstvo. To so stvari, ki me naredijo zadovoljnega, polnega. To so stvari, ob katerih vem, da sem tudi na tej ravni nekaj naredil, nekaj zgradil. Da se je več kot izplačal ves ta vloženi trud, ves ta čas in vse to, kar smo skupaj preživeli, prestali. Že prej mi je bilo vse jasno o komunikaciji, ki smo jo vzpostavili, in o spoštovanju, ki smo ga zgradili – ti težki trenutki pa so služili tudi za najboljši mogoči prikaz tega, kako zelo prav sem imel. Imam to njihovo spoštovanje in zaupanje, oni pa vsekakor imajo mojega – iz tega pa tudi izhaja odgovornost; njihova in moja. In manjka še ena beseda: hvala!
CELOTEN INTERVJU NA ŠTIRIH STRANEH SI LAHKO PREBERETE V SOBOTNI TISKANI IZDAJI EKIPE SN, KI JO DOBITE TUDI NA TRAFIKA24.SI.
