Takrat junija proti Danski ste z vsem spoštovanjem do svojih soigralcev vi pustili še nekoliko več. Proti Finski tri dni prej prav tako, kajti med obema tekmama je vaša izbranka po rizični nosečnosti prezgodaj rodila sina. Preden nadaljujeva – je z njima vse v najlepšem redu?
Vse je super in krasno, hvala. Mia se počuti odlično, Julijan je star štiri mesece in je zdrav, pridno je, se redi, raste, priden je, spi. Res vse je čudovito.
Torej lahko mirno malce obrnem na šalo in rečem, da ste v barih postali tista debata v slogu 'mene bi moja ubila'. Precej bolj resno pa lahko vprašam, kako ste sprejeli odločitev, ki je pri žrtvovanju za reprezentanco, za soigralce, za državo in navsezadnje tudi za vse nas šla čez vse?
Kot je bilo takrat pravilno izpostavljeno, se je moja klubska sezona končala že v maju. In da bi ostal pripravljen na reprezentančni termin sredi julija, sem moral iz Grčije oditi za tri tedne, se pripravljati tukaj na Brdu še pred zborom. Nisem vedel, kaj se lahko vmes zgodi, ko sem Mio za toliko časa pustil samo oziroma z njeno mamo. In kot se je izkazalo, se je zgodilo vse. Ni bilo lahko, bilo je prekleto težko, toda po drugi strani je to moj poklic in vedel sem, da želim narediti to. Pogovoril sem se z Mio, ji nudil vso pomoč in podporo, priskrbel najboljšo zdravstveno nego, najboljše zdravnike in hvala bogu so se stvari na koncu iztekle tako, kot so se. Naj vam povem še več od tega. Dve noči pred tekmo na Finskem nisem spal popolnoma nič, celo tablete mi niso pomagale, ko je bila Mia v bolnici. Vseeno sem v Helsinkih odigral 70 minut, takoj zatem se je rodil otrok in je bilo kljub vsem predhodnim težavam vse v najlepšem redu, nato sem se ga napil, z dovoljenjem izgubil malce regeneracije, a se spravil v formo in proti Danski odigral vrhunsko. Tako da, dragi moji, vse se da, če se hoče. Če je motivacija prava, če je pravi adrenalin, če je volja. Vse se da!
CELOTEN POGOVOR Z ANDRAŽEM ŠPORARJEM SI LAHKO PREBERETE V PETKOVI TISKANI IZDAJI EKIPE SN, KI JO DOBITE TUDI NA TRAFIKA24.SI.
