OBREZ: Veseli smo, da ste zopet z nami v eni od naših serij intervjujev z znanimi slovenskimi nogometaši, nogometnimi delavci in tudi navijači bodo prišli na vrsto. V današnji izdaji sta z mano dva eminentna gosta, dve nogometni legendi. Boštjan Cesar, trenutno selektor slovenske reprezentance do 19. let, sicer pa dolgoletni kapetan slovenske nogometne reprezentance. In Dušan Kosić, človek, ki je s Celjem kot trener presenetil tako Olimpijo kot Maribor in v mesto ob Savinji pripeljal prvi naslov državnih prvakov, sicer pa seveda tudi dolgoletni nogometaš in še vedno tudi rekorder po številu nastopov v slovenski nogometni ligi za Olimpijo iz Ljubljane.
Začnimo pri vas, Boštjan. Igrali ste dolgo časa tudi v tujini, v nekaterih res eminentnih klubih. Ali obstajajo kakšne resne razlike med obnašanjem tako navijačev kot nogometašev nasprotnikov v tujini in recimo pri nas ter na splošno na Balkanu?
CESAR: Ja, obstajajo. Jaz sem to občutil na svoji koži in lahko rečem, da so na južni strani - igral sem v Marseillu, v Franciji - temperamentni navijači. Tudi
je malo drugačen, tako da se razlikuje glede na slovensko ligo.
OBREZ: Ali lahko primerjamo navijače Marseilla, navijače Dinama, navijače v Sloveniji in navijače drugod po Franciji in na Hrvaškem? Kateri so recimo temu bolj vzgojeni?
CESAR: Najbolj vzgojeni so sigurno v Sloveniji. V Franciji je bilo kar precej problemov, če ni bilo rezultatov. Tako da smo imeli nekaj neugodnih situacij. Dinamo je specifičen klub. Ima hordo navijačev, ki živijo za ta klub. Lahko pa rečem, da je v Angliji povsem druga kultura. Na stadionu je bolj gledališka atmosfera. Rekel bi, da so v Angliji najbolj kulturni, poleg Slovencev.
OBREZ: Dušan, pojdimo še malce k vam. Vaši najbolj sveži spomini so vendarle vezani na slovenski nogomet. Kakšne so razlike med regijami v Sloveniji, ali sploh obstajajo ali so navijači v Sloveniji povsod enaki?
KOSIĆ: Pri navijaški kulturi je razumljivo, da se navijači poistovetijo s svojim klubom. Uspehe in neuspehe jemljejo osebno, kar je tudi prav. Tudi pri nas v Sloveniji je tako, da imajo večji klubi, kot sta Maribor in Olimpija, bazo navijačev širšo, vendar pa je strast pri vseh ostalih podobna. Vsi si torej želijo uspeha svojega kluba. Včasih, ko je lepo, te navijači lahko dvignejo, ko pride po drugi strani do rezultatskih neuspehov, pa je razumljivo, da se te emocije pomešajo in da se strast lahko v klubu prikaže tudi na negativen način skozi nezadovoljstvo navijačev.
OBREZ: Je v Sloveniji sploh kdaj tako, da se na gostovanju ne počutiš najbolj lagodno zaradi denimo nestrpnosti navijačev? Pustimo atmosfero, ta je super. Kdaj vidva občutita, da se je nekaj prekucnilo čez mejo?
CESAR: To je, kadar pride do kakšnega incidenta. To smo občutili tudi tu v Sloveniji, ampak mislim, da je to manjšina in da večina navijačev gleda pozitivno. Takšne ljudi pa je treba spraviti na minimum ali jih odstraniti s stadionov. Je pa res, kot pravi Dule. Ko narediš rezultat, te navijači spremljajo. Za igralce in trenerje je to sigurno pozitivno in ti v določenih trenutkih tekme to daje krila.
OBREZ: UEFA dela ogromno na tem, ima najrazličnejše akcije, navijače skuša vzgojiti proti rasizmu in za enakost. Se vama zdi, da je pri tem uspešna? Koliko smo v tem pogledu uspešni pri nas? Kaj bi še bilo treba storiti? Slovenija je najbrž nekje v zlati sredini, vsaj tako se mi zdi. Po Evropi imamo navijače, ki so v tem pogledu bistveno manj vzgojeni. Po drugi strani tudi pri nas tega nikakor še nismo izkoreninili, v nekaterih državah pa se zdi, da so.
KOSIĆ: Tako kot se v življenju dogaja, da je včasih tanka meja med samozavestjo in prepotentnostjo, je podobno v vseh segmentih življenja. Potrebujemo navijaško strast, potrebujemo veselje, potrebujemo žalost, potrebujemo zmerjanje. To je bil del folklore. Dokler to ne prestopi v neke osebne žalitve ali dokler ne preskočijo ograje in začnejo fizično obračunavati, je navijanje super in je dobrodošlo in lahko pomaga domači ekipi ali pa tebi, če znaš to energijo izkoristiti zase. Ko vidiš, da je cel stadion proti tebi, lahko tudi iz tega črpaš neko energijo in si dober na igrišču. Rekel bi, tako kot je v življenju.
OBREZ: Se vama zdi, da bi po drugi strani izgubili pravo navijaško strast, če bi pretiravali v tem pogledu?
KOSIĆ: Potegnil bi vzporednico med trenerskim delom pri ustvarjanju ekipe z navijaškimi skupinami. Ko recimo devet igralcev funkcionira, en sam v ekipi pa ne. Podobno je pri navijačih. Pravila so zelo jasna, ampak v življenju se po navadi zgodi, da se najde nekdo, ki lahko nekaj, kar deset ljudi postavi, sam vrže v koš in potem so vsi omadeževani. Ozaveščati in sprejemati moramo člane, ki vedo, za kaj pravzaprav gre in imeti čim manj trenutkov, kjer s svojim nerazumnim vedenjem oziroma slabimi momenti izražaš nezadovoljstvo in pokvariš koreografije. Tu se bomo morali izobraziti, tako kot s to oddajo in zbirati ljudi in jim dopovedati, da se z nekimi nerazumnimi dejanji ne splača uničiti tistega, kar velika večina gradi. Mislim, da smo na dobri poti. Če pogledamo Evropo ali Slovenijo, je vedno več razuma. Seveda pa lahko še delamo na tem in se še izboljšamo.
OBREZ: Res je. Končajmo še na to temo. Boštjan, reprezentanca je smetana. Tam so zbrani najboljši nogometaši. Sam mislim, da bi morali biti tudi sicer za zgled, saj so vzorniki širšim množicam in morajo biti vzorniki po celi črti. Se počutite poklicanega, da je, ker ste tudi selektor teh fantov, tudi to vaša vloga in kaj počnete v tem smislu?
CESAR: Reprezentanca je svetinja. Tu vsi že vrsto let poznamo pravila. Ko igralci pridejo v reprezentanco, ko so izbrani, dobro vedo, kako funkcionirajo pravila reprezentance. Sam sem že na prvem zboru povedal svoja pravila. In ta pravila morajo spoštovati od prvega do zadnjega dne, ko so tam. V prvi akciji nisem imel nobenih težav z nobenim fantom. Delo so opravili profesionalno in verjamem, da bo tudi v bodoče tako.
Lahko igralci in trenerji negativno energijo navijačev obrnejo sebi v prid? So žaljivi vzkliki lahko del nogometne folklore? Kakšne so razlike med navijači po slovenskih regijah? Kako je Anglija dosegla vzoren nivo navijaškega bontona?
Celoten intervju si oglej na Union.si!
