NZS je v sredo pripravila slavnostni dogodek 'Hvala, generacije', s katerim je zaznamovala 20. obletnico uvrstitve izbrane vrste na Euro 2000 v Belgiji in na Nizozemskem, kar je bilo prvo veliko tekmovanje po osamosvojitvi, in 10. obletnico uvrstitve na svetovno prvenstvo 2010 v Južni Afriki. Podoživljanje čudovitih spominov je kakopak vzbudilo mnoga čustva, druženje takratnih akterjev je bilo zares prijetno.
"Bil je že čas, da zaznamujemo te dogodke. Zelo pomembno je bilo, da je majhna reprezentanca dosegla tako imenitne dosežke. To je bilo posledica poguma. Zaradi tega vsem čestitam," je med drugim povedal prvi mož krovne organizacije Radenko Mijatović, ki je skupaj z generalnim sekretarjem Martinom Koželjem generacijama 1999 in 2009 podelil plaketi za izjemna podviga, ob koncu pa vsakemu igralcu tudi posebna obeležja za oba uspeha. Med prejemniki je bil kakopak tudi Mladen Dabanović, ki je branil slovensko mrežo v znamenitih dodatnih kvalifikacijah proti Ukrajini.
Na zgodovinskih posnetkih, ki so ježili kožo, je med velikim slavjem v slačilnici kijivskega olimpijskega stadiona videl tudi svoje solze. "A veste, da sem ta posnetek videl prvič?" nas je osupnil nekdanji vratar, ampak to še ni bilo vse. "In še nekaj vam bom priznal. Sploh se ne spomnim, da sem jokal. Po navadi so solze tekle, ko sem dobival gole," se je nasmejal Mladen Dabanović. "V vseh teh letih sem videl številne posnetke s tekme v Ukrajini, tega pa šele prvič. Kaj naj rečem? Mislim, da razkriva dve stvari. Prva je ta, da smo bili zares iskreno, iskreno srečni, druga pa, da smo bili v takšnem transu, da se nekaterih trenutkov preprosto ne spomnimo. Preden sem se začel pogovarjati z vami, me je nekdo vprašal, kako je videti Kijiv. Nimam pojma. Ne vem niti, kako je videti stadion! Vem, da je bil sneg, prav tako sem si dobro zapomnil, da je bilo minus šest stopinj, vse drugo pa ... Gotovo je lepo pogledati takšne posnetke in vse skupaj podoživeti, vendar je hkrati res, da je od takrat minilo že veliko časa in na vse skupaj gledamo tudi z malce posmeha ob tem, kakšni smo bili pred 20 leti. Medtem smo se malo spremenili, malce se je spremenil tudi nogomet. Ali če sem natančen – zelo se je spremenil. Dvomim, da bi danes lahko igrali v takšnih razmerah, prav tako smo se šalili, a je bilo v tem tudi nekaj resnice, kaj bi bilo, če bi takrat uporabljali VAR. Kaj bi se zgodilo, kje bi bili? Na vse skupaj zdaj že gledamo z manjše distance, še enkrat pa bom poudaril, da se je lepo spomniti takšnih trenutkov, lepo se je srečati in družiti z nekdanjimi soigralci."
Ogledal sem si številne, te nikoli
Kolikokrat se je ta tekma v vseh teh letih vrnila v njegove misli, kolikokrat je bila tema pogovorov? "Nisem nostalgik. Oziroma nisem take vrste človek, ki bi čutil potrebo, da bi se vedno znova vračal v preteklost. Ko te kdo na kaj spomni, potem o tem seveda steče pogovor, da bi nenehno obujal spomine na takratne dogodke, to pa ne. Še nekaj vam povem: nikoli si nisem ogledal posnetka celotne tekme. Niti tiste za Bežigradom niti povratne. Sicer sem si ogledal številne, na katerih sem branil, te pa nikoli. Zakaj? Pravega razloga ne poznam, preprosto ne vem. Morda bo nekoč prišel trenutek, ko bom začutil to željo, v tem trenutku pa se mi zdi bolje, da ostanejo spomini. Če bi se zdaj odločili za ogled, bi bili mogoče preveč kritični do tega, kako smo igrali. Seveda bi bilo nemogoče spregledati razlike med takratnim in današnjim nogometom, čeprav bi bilo to po drugi strani tudi dobro, saj bi se tako prepričali, kako neverjetno hitro se nogomet razvija. Zaradi tovrstnih primerjav bi me ogled posnetka še najbolj mikal, ne zaradi nostalgije."
Brez Zahovića to ne bi bilo mogoče
Zlata generacija je orala ledino in bila nekaj posebnega. Kaj je bila njena največja moč? "Nedvomno je treba izpostaviti, da smo imeli izjemnega posameznika. Kakorkoli obrnemo, bi bilo brez Zlatka Zahovića težko, bilo bi nemogoče dosegati tovrstne uspehe; zaradi njegovih golov, zaradi njegovega razmišljanja, zaradi njegove samozavesti, s katero smo se potem okužili vsi. Nalezli smo se tega, vsi smo začeli razmišljati na tak način. Začeli smo verjeti, postajali smo vse bolj samozavestni, in ko je tako, se dogajajo velike stvari."
Kakopak si nismo mogli kaj, da se ne bi dotaknili tudi aktualnega stanja izbrane vrste. Po vodi je splavala še ena možnost za veliko tekmovanje ... "V nogometu je danes toliko izenačenih ekip in reprezentanc, da potrebuješ naboj več od tekmeca. Potrebuješ Aćimovića, ki se spomni udariti s sredine igrišča in doseže gol, potrebuješ malce sreče ... Da potrebuješ tudi kakšno sodniško odločitev, je zaradi VAR-a vse težje govoriti. Preprosto potrebuješ nekaj. Ali si top kvaliteta, kot je nekaj izbranih vrst, ki se tako rekoč s pol moči rutinsko uvrščajo na evropska in svetovna prvenstva, ali pa moraš imeti tisto nekaj. Nekaj se preprosto mora zgoditi. Kar zadeva našo reprezentanco, kljub vsemu še vedno verjamem, da je na dobri poti in da je ta generacija sposobna kaj narediti. Svetovno prvenstvo v Katarju je naslednja priložnost," ostaja optimist Mladen Dabanović.
