Varovanci Matjaža Keka so sinoči pokazali, da imajo (oprostite izrazu) jajca! Velika jajca! Ogromna jajca! V drugem polčasu so se znašli v škripcih, po tem ko je Izrael na Stožicah povedel z 2:1, toda niso se predajali. Na krilih publike - kar so po koncu tekme priznavali tudi sami - so najprej prišli do izenačenja, nato pa v 90. minuti še do popolnega preobrata. Za nove tri točke! Za eksplozijo navdušenja tako na stadionu, kot tudi pred televizijskimi ekrani, v to smo prepričani.
Slovenski nogometaši danes dobivajo zaslužene pohvale za prikazano. No, a ne od vseh. Nekdanji dolgoletni reprezentant Marinko Galić je vse skupaj videl s precej bolj kritičnimi očmi. Tako kot je povsem brez osnove kritiziral slovenske navijače, ki so se na tekmah s Poljsko in Izraelom več kot izkazali in si zaslužijo poklon do tal.
"Lahko imaš 30 tisoč ljudi na stadionu, a če nihče ne navija, imaš občutek, kot da si v gledališču. Hudo mi je to gledati. Spomnim se naših časov in Bežigrada, ko so vsi navijali od prve do zadnje minute. Danes tega več ni. Ne vem, ali zato, ker je tekma v Ljubljani in ne v Mariboru. Dejstvo je, da je v Mariboru atmosfera boljša, ker pridejo Viole. Nekdo bo pač moral povezati navijače in jih pripeljati na reprezentančne tekme. To ni navijanje, ampak le čakanje na kakšno priložnost, da navijači potem skočijo in nekaj skandirajo, ampak to traja le deset sekund," je za Radio Slovenija izjavil Galić, vse skupaj so povzeli tudi na MMC-ju v rubriki citat za prebrat.
Galić se tukaj ni ustavil. Takoj po tekmi z Izraelom je svoje razmišljanje delil tudi na svojem Facebook profilu. Znova je bil kritičen do navijačev, precej piker je bil tudi do varovancev Matjaža Keka.
Njegov zapis na družabnem omrežju objavljamo v celoti in brez kakršnih koli popravkov:
"Bil na tekmi in moj komentar?
Sreči se ne gleda v zobe ??. Glede na to, da vedno napišem iskreno, bom tudi zdaj napisal, da smo dejansko imeli to tekmo velikooo sreče. Zakaj sreče? Zato, ker smo za razliko od tekme s Poljaki proti Izraelcem igrali bistveno slabše. Brez energije, na trenutke nezainteresirano, z glavami kdo ve kje, predvsem pa brez ideje in čakajoč na prebliske edinega resnega igralca v naši ekipi, Iličića. Vsa čast še enkrat Bezjaku, saj se je že drugo tekmo v treh dneh raztrgal od garanja, za kar ga lahko soigralci Vikajo, ter seveda Messiju te ekipe Joju Iličiću, ki je še enkrat potrdil, da si brez njega ne moremo zamisliti ekipe, saj je edini igralec, čigar žoga ima oči, čigar dotik žoge ni isti, kot pri ostalih, ter čigar igra spominja na čase romantike. Ne daj Bog, da se nam poškoduje, saj nimamo niti približno podobnega igralca. Zakaj smo bili srečni? Zato, ker so se Izraelci delno sami premagali, saj je pri drugem našem golu vratar nepotrebno šel iz vrat, pri tretjem pa nonšalanca igralca, ki je po odvzeti žogi na 20m od svojega gola hotel potisniti žogo našemu igralcu skozi noge, nakar je Kurtić poslal predložek, Verbič pa zabil gol. Vem, zmagi se ne gleda v zobe, toda če bomo v oktobru igrali tako kot proti Izraelu, se nam lahko zgodi nasprotno od teh septembrskih tekem in ne osvojimo niti točke.
Za konec še samo, da mi je bilo malce nerodno biti na tekmi, saj sem ves čas imel občutek, da sem v gledališču. Nobenega pristnega navijanja in vzpodbujanja, le v trenutkih, ko smo z žogo blizu nasprotnikovih vrat. Nekaj bo treba narediti, da se organizirani navijači združijo in skupno navijajo za svojo reprezentanco, klubske zadeve pa pustijo postrani.
p.s.: JOJO, NE POŠKODUJ SE ??!!
