Skoraj desetletje je bil dom slovenske izbrane vrste. Od 11. oktobra 1995 in Ukrajine do 18. avgusta 2004 ter Srbije in Črne gore. Vmes pa še 25 tekem. Dobrih pa tudi malo manj dobrih. Vmes pa vse in še več. Če bi tiste tribune lahko govorile …
Na njem so bile spisane nekatere najlepše zgodbe slovenskega nogometa. Pravljice za vse večne čase. Kdo bi lahko pozabil izlet ukrajinskega vratarja Šovkovskega in Ačimovićev gol s sredine igrišče. Ali pa večer, ko se je Milan Osterc prelevil v Marca van Bastna. Še danes se naježi koža. Ali pa ko je Zlatko Zahović na že izgubljeni tekmi z Jugoslavijo v 94. minuti tekme ometel pajčevino z gola proti Titovi cesti in prinesel zlata oziroma mundiala vredno točko. Ali pa ko je taisti Zahović dobro leto dni kasneje na pol poti proti slačilnici Srečka Katanca poslal »v tri p. m.« in smo dobili zametke Šmarne gore.
Večeri, ko so tribune pokale po šivih. Ko si moral priti vsaj dve uri pred tekmo, če si želel dobiti kolikor toliko solidno stojišče. In ki ga nisi smel zapustiti do konca tekme, pa če te je še tako stiskalo v mehurju. Ko si bil premražen do kosti, a ti je bilo toplo pri duši.
Zadnja tekma je bila precej manj nepozabna. Pravzaprav bi lahko zapisali, da je bila bolj kot ne običajna prijateljska tekma, v kateri ni bilo umiranja v lepoti in ki je kaj hitro utonila v pozabo. V anale je šla predvsem (in samo) kot zadnja za Bežigradom ter prva za Oblaka.
Zadnji tango za Bežigradom
To je bila namreč tekma, na kateri je svojo zgodbo na klopi slovenske izbrane vrste začel Brane Oblak. Z močno spremenjeno in pomlajeno zasedbo; od standardnih reprezentantov iz preteklosti so tekmo začeli le Amir Karić, Aleksander Knavs, Ermin Šiljak in Milenko Ačimović. Po kakovosti srečanje z nekdanjimi brati, ki so v Ljubljano prav tako prispeli s pomlajeno in prevetreno zasedbo, ni navdušilo. Močno je spominjalo na že omenjeno kvalifikacijsko srečanje iz pomladi 2001, ki se je prav tako končalo z 1:1. V prvem delu so prevladovali gosti, v drugem, v katerem so varovanci Ilije Petkovića hitro povedli, pa so bili boljši domači. Zadnji reprezentančni zadetek na Plečnikovem stadionu je v 83. minuti dosegel Nastja Čeh, ki je s prostega strela ukanil Dragoslava Jevrića.
Zadnji tango za Bežigradom je bil precej manj nepozaben kot pa tisti, ki sta ga v Parizu odplesala Marlon Brando in Maria Schneider. Brane Oblak je z remijem začel svojo reprezentančno zgodbo, ki ni bila ravno uspešnica, vsaj če gre soditi po (ne)uvrstitvah na velika tekmovanja. »Zadovoljen sem z rezultatom, z igro pa ne, čeprav v določenih trenutkih niti ni bilo tako slabo. Obramba je svoje delo opravila solidno, čeprav se je videlo, da debitanti igrajo s strahom. Nisem zadovoljen z izkušenim Amirjem Karićem. Če bi imel na klopi boljšega, bi ga gotovo zamenjal. Za tako napako, kot jo je storil v prvem delu, po kateri je Mateja Kežman zadel prečko, bi v vsaki reprezentanci takoj letel ven. Toda prave zamenjave zanj nimam. Drugače je tudi zvezna vrsta igrala dokaj dobro, v napadu pa se pozna, da Ermin Šiljak zaradi premora v kitajskem prvenstvu ni dovolj dobro pripravljen. Milenko Ačimović je odigral fenomenalno, to je bila gotovo njegova najboljša reprezentančna predstava. Pohvalil bi tudi vratarja,« je v svojem slogu dan po »debiju« razlagal Oblak, ki je na klopi izbrane vrste zdržal dobri dve leti.
Stadion duhov
V naslednjih letih je reprezentanca gostovala v celjski Areni, mariborskem Ljudskem vrtu, ljubljanskih Stožicah … Tudi za Bežigradom se je še igral nogomet, tu je namreč svoje popotovanje začel NK Bežigrad, iz katerega je kasneje nastala nova/današnja Olimpija, a tudi ta Olimpija 2.0 se je morala od Bežigrada posloviti nekje na polovici poti iz najnižje v prvo ligo. Še zadnjič so šarm bežigrajskega stadiona prebudili/obudili hokejisti v začetku leta 2013, ko je takrat že dodobra dotrajani stadion gostil zimsko klasiko.
Pa danes? Danes kaže kaj klavrno podobo. Razvalina je najbolj pogosto uporabljena beseda, ko je govora o stadionu, na katerem sta nekoč gostovala evropska velikana Milan in Liverpool. Dobri stari časi …
Danes je bolj kot ne prepuščen samemu sebi, prepuščen je zobu časa. Ujet v birokratski primež, žrtev ambicij in nasprotovanj, kjer vsak gleda le na svoj vrtiček. Dobesedno in v prenesenem pomenu. Teh nekaj vrstic je absolutno premalo, da bi popisali kalvarijo oziroma gordijski vozel. Kdo je kriv(ec), pa v prvi vrsti stvar zornega kota oziroma sogovornika. Morda bi si vsi vpleteni sem in tja morali zavrteti tisto zimzeleno vižo panonskega mornarja Đorđeja Balaševića. »Krivi smo mi …«
Zibelka slovenske nogometne reprezentance in njene prve pravljice je postala sramota sredi glavnega mesta. Ali bo kdaj doživel lepše čase, pa vprašanje za milijon dolarjev. Vprašanje, kateremu niti po 15 letih od zadnje reprezentančne tekme nismo prav dosti bliže.
Stadionu duhov so zdaj ostali le še spomini. Vsekakor si ni zaslužil tega. Preveč je dal slovenskemu športu in nogometu.
Slovenija – SČG 1:1 (0:0)
Ljubljana – 18. 8. 2004. Stadion za Bežigradom. 5500 gledalcev. Sodniki: Oevreboe, Sundet, Holen (vsi Norveška).
Strelca: 0:1 Jestrović (49.), 1:1 Čeh (83.).
SLOVENIJA: B. Mavrič, Tanjić (od 46. Koren), Karić, M. Mavrič, Knavs, Sešlar (od 46. Čeh), Šiljak (od 88. Semler), Komac, Ilić, Pokorn (od 68. Dedić), Ačimović. Selektor: Brane Oblak.
SRBIJA IN ČRNA GORA: Jevrić, Dragutinović (od 82. Petković), Vidić, Gavrančič, Koroman, Kežman (od 90. Lazović), Milošević (od 46. Jestrović), Stankovič (od 73. Marić), Vukić, Krstajić. Selektor: Ilija Petković.
