dejan vunjak Odkrito.si

Dejan Vunjak ne zmore več

veronika ročeva Svet24.si

FOTO: "Otroci so umrli tu"; Rusinja z razgaljenimi...

nebesni svod Petisvet.si

Tedenski horoskop od 17.6. do 23.6. 2019

marjan šarec Svet24.si

Poslanci sprašujejo, Šarec odgovarja: S takšno ...

nicole Scherzinger Svet24.si

To je telo 40-letne Nicole, ki je prebolela ...

slimjoy naslovna Njena.si

5 preverjenih receptov, kako čim hitreje do ...

miha b Njena.si

Miha Božič po snemanju spoznal posebno dekle

Andrej Miljković
Andrej Miljković
4 21.05.2019 09:55:32

Kekov hrvaški pomočnik: SLOVENIJA - HRVAŠKA? Ve se, katera je moja ekipa! TUJEC? Sta le kategoriji ČLOVEK IN GOVNO!

Martin Metelko
Luka Brkljača je hrvaški strokovnjak za fizično pripravljenost, ki je postal prvi tujec v strokovnem štabu slovenske reprezentance v vsej njeni zgodovini. In ki ima neverjetno življenjsko ter noto karierno zgodbo.

»Lahko rečete, da sem pomočnik selektorja. Nisem prepričan, ali je to moja uradna funkcija, toda tako se počutim in mislim, da to sem. Matjaž Kek mi stoodstotno zaupa, skrbim za telesno pripravljenost nogometašev, a tudi hodim po svetu, gledam tekme, veliko prispevam pri povsem nogometnem delu,« je naš 35-letni hrvaški sogovornik sebe in svojo funkcijo opisal sam. Brez zadržkov, tako kot počne vse v življenju – pogosto v lastno korist in nemalokrat v svojo škodo. In tako, kot je potekal ta pogovor, ki ni ne intervju ne klasičen predstavnik rubrike, v kateri se je znašel. Je približno to, kar je tokratni gost na teh straneh: nekaj neopredeljenega, nekaj nadvse zanimivega, nekaj provokativno fascinantnega z neverjetno življenjsko in noro karierno zgodbo. Za nameček na lokaciji, ki s svojo idiličnostjo k branju vabi tudi po vizualni plati.

Jem burek, ker me čez deset minut lahko stlači tovornjak 

»Kako to mislite, peš?« je kar debelo pogledal, ko smo pripomnili, da ni videti zadihan. Da je videti čisto svež, čeprav je kot strokovnjak za telesno pripravljenost na lokacijo zmenka zagotovo prišel peš. Torej po zloglasnih stopnicah, ki iz strogega središča Reke vratolomno vodijo v nekoč ločeno mestece Trsat s prekrasnim gradičem in še čudovitejšim razgledom na celoten Kvarner. »Naj bom z vami čisto iskren: še nikoli se nisem povzpel po teh stopnicah. Prišel sem z avtomobilom in tudi sicer nisem nekakšen fitnes psiho. Vse ob svojem času in vse s svojim namenom, pa naj gre za trening, za življenje ali za prehrano. Tudi pri slednji sem velik nasprotnik ekstremov, ki so tako zelo značilni za današnji čas in pogosto prihajajo s povsem napačno logiko, z napačnih naslovov. Pred petimi leti so nam govorili, naj jemo samo makarone in se izogibamo maščobam, zdaj bi se morali bati makaronov in maščobe trpati vase – kdo ve, kaj bo čez naslednjih pet let,« je pogovor zelo hitro začel spominjati na vse kaj drugega kot pogovor med človekoma, ki sta se nekaj minut prej srečala prvič v življenju. In tudi vse prej kot pogovor za časopis, kar pa je v svetu klišejev seveda skrajno dobrodošlo. In v tem duhu je hitro povedal zgodbo, s katero je svoje prehranjevalne poglede podkrepil, da jih ne bi mogel bolj. »Imam prijatelja, ki je na 'marendi' (kdor pozna hrvaško primorje, že ve, zakaj nismo napisali 'malici', op. p) začel jesti grozne stvari, medtem ko sem jaz še vedno jedel vse, kar mi je srce poželelo. Ko me je nekega dne vprašal, zakaj sem naročil burek, sem mu odvrnil, da me čez deset minut na cesti lahko stlači tovornjak in da želim imeti tedaj v želodcu burek, v glavi pa občutek, da sem med svojim zadnjim obrokom užival. Naslednjič je tudi on jedel burek,« je povedal v smehu in poudaril, da je disciplina potrebna drugje in na drugačen način. »Fizična pripravljenost zame ni izbira med palačinkami in ploščicami na trebuhu. Vedno bom vzel palačinke in nikomur jih ne bom prepovedal. To ne igra nobene vloge,« je prepričan Brkljača, ki ni ravno preprost tip. To vam bo najprej povedal on; še preden bi dovolil, da to ugotovite sami. Prav nič preprostega, na primer, ni v tem, da se nekega jutra zbudiš, pustiš odlično službo na športni kliniki v rodnem Pulju in se brezposeln preseliš na Reko. 

brkljaca
Martin Metelko


Žena bi me skoraj ubila, ko sem še k Rijeki kot prostovoljec

Nato pa v želji delati v nogometu kmalu potrkaš na vrata tamkajšnjega kluba s prošnjo, da bi delal kot prostovoljec. »Drži, natanko to sem naredil pred dobrimi štirimi leti. Določeno vlogo je pri tej odločitvi odigralo dejstvo, da je z Reke moja žena, toda odločil sem se sam. Do Reke sem vedno gojil nekakšno naklonjenost, zdi se mi ravno prav veliko mesto – v tistem trenutku se mi je zdelo idealno. Ne bi šel v Zagreb, ker je prevelik in ker ni na morju, moje sanje so Dalmacija, ki jo imam najbolj za svojo in kjer bom nekoč spet živel, toda v danem trenutku je bila moja odločitev Reka. Ni moje mesto, tega ne morem reči, toda imel sem določeno vizijo, v kateri je igrala in igra pomembno vlogo. Gorečo, a noro vizijo, če gledate racionalno, saj nisem imel nikakršnega finančnega zaledja, celo avto sem moral prodati. Nikoli nisem znal delovati tako, da bi me vodil denar, in tudi tokrat me je vodilo vse drugo. Tako sem tudi zavrnil normalno službo na Reki (pri čemer bi me žena skoraj ubila), da bi lahko bil prostovoljec v tukajšnjem nogometnem klubu. V drugi ekipi, da se razumemo; le kdo bi me vzel v prvo?« se spominja tistega leta 2015, ko je bil Kek že trdno v trenerskem sedlu, v klub pa je močno zarezala tragedija ob smrti mladega predstavnika za stike z javnostjo Davorja Severa v prometni nesreči. »Krasno bitje, eno najboljših, kar sem jih kadarkoli poznal. Grozen dogodek. Danes si, jutri te ni, spomnite se zgodbe o bureku. Treba je živeti, jaz to vem zelo dobro. Naj ne zveni brezčutno, toda ta nesreča me je doletela trdega, z debelo kožo. Tako pač je, če tragedija zaznamuje že tvoje odraščanje …« mu je s cmokom v grlu zmanjkalo besed, oči so se spremenile in najbolj logično bi bilo zamenjati temo. Če bi jo, bi bil avtor tega zapisa ponosen nase kot na človeka, tako je ponosen nase kot na novinarja. Brkljača je človek, ki se izogiba javnim nastopom in se drži močno zase. Kljub številnim prošnjam je v dobrih treh letih na Reki za hrvaške medije dal en sam intervju, še tega zelo kratkega lokalnemu časniku. Ko se odpre, pa je zgovoren, iskren, neposreden – in če smo že imeli to pred seboj, smo morali postaviti dodatno vprašanje. S primernim opravičilom, jasno.

Bolezni in nesreče moji družini niso prizanesle, zato sem tak

»Od malega me spremlja tragedija. Bilo je veliko tragičnih smrti, najbolj pa je vame zarezala povsem nepričakovana izguba mame, ko sem pri 14 letih brez nje ostal sam z dvema sestrama. To je bil samo vrh leden gore, saj bolezni in nesreče moji družini resnično niso prizanesle. Na žalost sem že zelo zgodaj postal bolj trden, bolj otopel, kot bi si želel,« je na toplem soncu postalo hladno, veličasten razgled pa je postal meglen. »Morda sem tudi zaradi tega drugačen, morda zato umiram za ideale in mi ni dovolj, da nekaj zgolj delam za plačilo. Zame to ni dovolj, zame celo opravljati svoje delo in se predajati pregovorno 110-odstotno ni dovolj. Svoje delo, svoje poslanstvo je treba živeti. Le tako si lahko izpolnjen in kaj dosežeš. Če boš zgolj oddelal svoje, ne boš nič. Če boš to oddelal po svojih najboljših močeh, boš trajal kratko. Če boš to, kar delaš, tudi živel, pa boš trajal zelo dolgo in pri tem boš srečen,« Luka hitro kupi človeka z življenjsko filozofijo, a ne beži od poudarjanja svoje druge plati. Pridemo tudi do nje, bodite prepričani, in videli boste, da mu ni delala uslug. Toda v njegovem poslu so zanj govorili rezultati, s katerimi se je hitro vzpenjal. Kljub polenom pod nogami. »Glede na način, na kakršnega sem prišel v klub, je bilo seveda nekaj takih, ki jim je šel moj uspeh v nos. Nekateri ljudje bi naredili vse za to, da bi ostal tam, kjer sem bil, toda prišel sem v prvo ekipo in štiri leta po začetku prostovoljnega dela imam za seboj naslov državnega prvaka v vidni vlogi, pred seboj pa ta fantastičen izziv v slovenski reprezentanci.« Za vse to pa je bilo najprej treba osvojiti človeka, ki prav tako nima preprostega značaja in ki je pisal zgodovino s slovensko izbrano vrsto, nato z Rijeko, zdaj pa želi ponoviti vajo kot povratnik na reprezentančno klop. »Keka sem prvič srečal šest mesecev po prihodu v klub, verjamem pa, da sem ga osvojil z nečim ravno nasprotnim od tistega, kar bi človek pričakoval. Ni šlo za nikakršno ljubezen na prvi pogled ali za mojo željo ugajati. Ravno nasprotno, prestala sva marsikaj divjega, preden sva se ujela. Nisem nekdo, ki bi rekel, da je nebo rumeno, zato ker je Matjaž Kek rekel, da je rumeno. Pri meni to ne pride v poštev.«

brkljaca
Martin Metelko


Nor sem na Kekovo odgovornost, pravičnost in detajle

Kaj pa torej pride v poštev? »Delam lahko le na svoj način in v celoti odgovarjam za vse, kar naredim. Pustite me, da naredim, potem pa mi recite 'ej, moster, to je zanič' in brez težav takoj odidem. Čeprav sem zapletena osebnost, sem nekakšna mešanica odgovornosti in pokončne drže za vsako ceno. To je Matjažu všeč, zato sva kliknila,« je prepričan, odnos pa je ves čas samo rasel. Pri tem je bil Brkljača najprej zadolžen zgolj za rehabilitacijo, nato pa je bil vse bližje vlogi pomočnika trenerja za področje kondicije. S tem je tudi naredil zelo zapleten korak od zaupnika in zaveznika nogometašev do njihovega šefa. »Ni bilo lahko, kajti najprej sem bil precej bližje igralcem kot strokovnemu vodstvu, Filip Bradarić je postal celo moj najboljši prijatelj in pozneje sem bil priča na njegovi poroki. Nato pa sem moral kar naenkrat ustvariti razdaljo in si nisem mogel dovoliti, da bi mi kdorkoli rekel: 'Hej, prijatelj, daj danes deset minut manj, matere ti.' No, nisem si mogel dovoliti preveč, kajti tistim, s katerimi sem delal že prej, sem včasih dal malce popusta. Ni šlo drugače, to je neizbežno, a spoštovali so me do te mere, da tega niso nikoli izkoriščali.« In tako je odnos s Kekom rasel do točke, da sta se skupaj poslovila od Rijeke in da ga je kot selektor zelo presenetljivo povabil v svoj strokovni štab. Presenetljivo za vse vas in presenetljivo za našega sogovornika. Ali pač ne? »Oprostite mojemu odnosu, ki morda ni najbolj všečen, toda niti malo me ni presenetilo. Po vsem, kar sva skupaj prestala v štirih letih na Reki, bi me presenetilo kaj drugega,« se je nasmejal na vsa usta in nadaljeval: »Res sva kliknila, res imava podobne poglede na marsikaj, podrobno filozofijo. Nor sem na njegovo odgovornost, njegovo izjemno pravičnost – je tako neverjetno pravičen! – in še najbolj na pozornost, ki jo namenja malenkostim, detajlom. Poklicno in zasebno,« je namignil, da kar nekaj o slovenskem selektorju ve tudi zunaj tistih poklicnih meja, povezanih z igriščem, ki jih javnost pozna bolje. Najprej nam je na misel prišla glasba: »Joj, tukaj se pa ne najdeva. On je človek džeza, jaz pa moram priznati, da imam še vedno rad vse, kar imajo radi mladi. Z zelo široko paleto všečnega.«

Slavil bom zadetek svojih igralcev, svoje ekipe

Nato nam je na misel prišlo vino, še ena velika Kekova zasebna ljubezen. »Jaz sem bolj za viski, čeprav moram priznati, da s staranjem počasi dojemam čare vina, ki jih prej nisem razumel. A še nisem tam, niti približno.« Nato smo odnehali; tretjič si ne bi drznili ustreliti mimo, čeprav bi verjetno izvedeli še kaj zanimivega. Nas je pa bolj zanimalo nekaj, s čimer bi pogovor verjetno celo začeli, če tega ne bi načel kar sam, in potem ga ni imelo smisla ne ustavljati ne preusmerjati. Bolj kot karkoli nas je zanimalo, ali je imel nacionalne in moralne zadržke pred vstopom v strokovni štab tuje reprezentance – izbrane vrste, ki ni reprezentanca njegove države. »Nikoli nikakršnih. Ne vem, o čem govorite. No, vem, o čem govorite, a vendar ne vem, o čem govorite. Veste, kaj mislim, kajneda?« Vedeli smo. A vedeli smo tudi, da je sedanji pomočnik selektorja slovenske reprezentance lansko poletje do zob oborožen z navijaškimi rekviziti podpiral hrvaško reprezentanco v Rusiji. Na prizorišču dogajanja. Na svetovnem prvenstvu. »Ne samo navijač, bil sem strasten navijač. Kar vprašajte Keka, kaj vse sem bil pripravljen narediti, da bi lahko šel v Rusijo sredi priprav. Hrvaška je moja država, sem domoljub, toda to ne spremeni ničesar.« Torej je najbolj logično vprašanje – brez zamere –, kaj se zgodi, če imamo jutri tekmo Slovenija – Hrvaška, on pa je kot strasten navijač Hrvaške v strokovnem štabu Slovenije. »Logično vprašanje, a zame je tudi odgovor zelo logičen. Nekaj je navijati za nekoga, nekaj drugega pa je biti del svoje ekipe. Slovenija je zdaj moja ekipa in za svojo ekipo sem bil vedno pripravljen narediti vse. Tudi če se razdelimo na dve skupini na ulici ali če smo na rekreaciji – ni pomembno, kdo je kaj po narodnosti, to je moja ekipa. In za svojo ekipo bom naredil vse, da bi premagala Hrvaško, za katero resda navijam, a trenutno ni moja ekipa. Vse bom naredil in proslavil bom vsak gol Slovenije. Spoštljivo do Hrvaške, spodobno, ne bom se vedel kot divjak, toda slavil bom zadetek svoje ekipe, svojih igralcev, s katerimi preživljam čas in s katerimi garam, spim, jem. Seveda hočem, da zmagajo moji igralci, moja ekipa. Ni pomembno, od kod prihaja, in zaradi tega nimam nič manj rad Hrvaške,« je kar bruhalo iz njega.

brkljaca
Martin Metelko


Ne pomaga ti noben potni list, nobeno državljanstvo

Tako kot je iz njega bruhnilo »Veliko. Preveč!« ob vprašanju, koliko je danes ljudi, ki ga ne bi razumeli. »Na vseh straneh vseh meja je danes preveč zabitih, 'zatucanih' (oprostite, ne poznamo prevoda in izvirnik je gotovo boljši, op. p.), s katerimi se mi sploh ne ljubi izgubljati časa.« Kaj pa, ko rečejo 'Pa kje si našel Slovence, oni hočejo naše morje?' »Ko mi to rečejo v šali, je vse krasno. Rad se šalim brez tabujev. Zaje*ancija je super. Kdor misli resno, pa me tako ali tako ne obkroža – svojo družbo sem selekcioniral ravno na podlagi takih vprašanj. Moja družba se enako zabava na Reki, v Beogradu, v Črni gori ali v Sloveniji. Ljudi delim samo v dve kategoriji: ali si človek ali si govno. Dobesedno govno, da ne boste napisali česa drugega. To je edina delitev, ki pri meni obstaja, potni listi me ne zanimajo. Če si govno, ti ne pomaga noben potni list, nobeno državljanstvo. Nekateri so iz iste ulice, pa spadajo v košaro z govnom. Zato tudi kar debelo pogledam, ko mi rečete, da sem zanimiv za pogovor, ker sem prvi tujec v slovenski reprezentanci. Kakšen tujec neki? Ne počutim se kot tujec.« Z dodatno zanimivim dodatkom: »Še najmanj pa se tujca počutim v Sloveniji, ki mi je bila vedno blizu in do katere gojim dodatne simpatije.« Zakaj? »Zaradi kombinacije osemdesetih odstotkov balkanskega in dvajsetih odstotkov germanskega, ki se kaže – no, pri Keku še nekoliko bolj – pri pozornosti do malenkosti in ki drugim narodom na tem ozemlju manjka.« In prve reprezentančne akcije so v njegovih očeh vse to le še potrdile. »Doslej je bilo vse sijajno. Že to, kako so me dočakali na Brdu, ko sem prišel na prvi pogovor, je bilo … vau, to je to. Zagotovo je imel svojo vlogo pri tem tudi Kek, a vseeno. In vse od tedaj so bile vse moje izkušnje take, kot sem si lahko le želel. Vsi so me sijajno sprejeli, kar je bilo zame pomembno, saj se ne morem delati preveč pogumnega. Nasprotno, pred prvim treningom na Brdu tri dni nisem spal in tisti večer sem mrtev padel v posteljo. Skratka, vse je na super ravni. In jaz vračam. Želim se celo naučiti slovensko, čeprav mi pravijo, da ni potrebe. A želim pokazati spoštovanje do položaja, do vseh ljudi in do države, ki me plačuje.« Pa smo ravno mislili, da ste tudi v tem primeru prostovoljec …

Slovenija me plačuje, a poglejte, kaj in kako zdaj delam z Verbičem

»Kar šalite se, kar šalite. No, če ste me že potegnili za jezik: imel sem finančno ugodnejšo ponudbo, a res nisem človek, ki bi tekel za denarjem. Trenutno pa vsak dan hodim v Slovenijo individualno vadit z Benjaminom Verbičem, ki okreva po poškodbi. Sam sem se tako odločil in res gre za nekakšno prostovoljstvo. Toda pri Beniju vidim tako noro voljo, da bi bil nared za junijski tekmi, da bi naredil še precej več. Šel bi na konec sveta, prav tako prostovoljno,« nas je kar nekako presenetil, kajti slovenskim reprezentantom smo pogosto očitali premajhno zagnanost, premajhno željo. »Ne bom trdil za prej, a zdaj to ni težava. To vam jamčim. Manjka še nekaj samozavesti, želje pa je ogromno – pokazati čim več in dati vse za slovenski dres.« Toliko, kot so Hrvati pripravljeni dati za hrvaškega? Pogosto govorimo o tem, da v Sloveniji na tem področju praviloma nekaj manjka. »Zagotovo manjka. Manjka en zobec na tem kolesu. To morda ni slabo v vsakodnevnem družbenem življenju, saj gredo te stvari lahko hitro predaleč, a v nogometu zagotovo manjka, če sem kar najbolj iskren.« Tako kot Luka kar najbolj iskreno priznava, da je bil doslej zadovoljen s čisto vsem, z izjemo … rezultatov. »Dve točki sta me res razočarali; bil sem nadvse nezadovoljen, saj bi zmogli osvojiti šest točk, morali pa bi vsaj štiri. Še štirikrat sem pogledal srečanje z Izraelom in še petkrat tekmo z Makedonijo. Logično, da sem razočaran.« Po drugi strani pa je poudaril, da ni ljubitelj instant uspeha »v slogu Oleja Gunnarja Solskjaerja pri Manchester Unitedu. Kaj mu zdaj pomaga, da je na prvih osmih tekmah zmagal, ne da bi si to res zaslužil s pravimi rešitvami, pravimi premiki? Verjamem, da bomo mi uspešni na nekoliko daljši rok in da bo ta uspeh precej bolj oprijemljiv, precej bolj trajen. Prepričan sem, da bomo nekaj naredili. In verjamem, da so ljudje to prepoznali. Nekaj smo naredili prav, če so uspeli razprodati vse vstopnice za slovenski sektor v Celovcu. Mislim, da smo kljub vsemu v ljudeh, ki so bili več let razočarani, nekaj zbudili,« se zelo veseli prihajajočega cikla, pred katerim mu ne manjka dela. Veliko je hodil okrog in obiskoval igralce.

Nimam filtra, planem, v mladosti sem imel s tem težave

»Fantastično se razumeva z Igorjem Benedejčičem. Na mnoga potovanja sva odšla skupaj, včasih pa se ločiva in gre vsak v svojo smer. A vedno imava izjemen odnos. Je z njim sploh mogoče imeti drugačnega? Kakšen lik, kakšen kralj!« Zdaj pa bo predčasno zbral tiste igralce, ki se jim je sezona končala že pred časom in bi se do junijskih tekem preveč zaležali. »Ne morem jim dovoliti, da gredo na plažo. Kakšni pa bi prišli nazaj! Cilj je delati z njimi in jih na zbor pripeljati pripravljene enako, kot bodo pripravljeni igralci, ki bodo klubsko sezono končali tik pred reprezentančnimi obveznostmi,« podobno kot šef Kek misli na vsako malenkost. A izključuje možnost, da bi tovrsten šef nekega dne lahko postal sam. Pa smo pri tisti drugi strani njegovega edinstvenega značaja. »Vidim se približno na takem položaju, na kakršnem sem. Za kaj drugačnega, na primer glavnega trenerja ali kaj podobnega, pa karakterno nisem primeren. To sem si priznal že pred časom. Imel bi preveč težav, nimam mere, nimam filtra. Pripravljen sem iti predaleč, če mi kaj ni všeč, če se s čim ne strinjam, če me kdo izzove …« Morali smo ga prekiniti z opazko, kako zanič je potemtakem ta pogovor, če nismo izzvali tovrstnega odziva. »Pripravil sem se. Verjemite mi, dobro sem se pripravil, res pa je, da se tudi staram in imam nekaj več izkušenj. Dam tako malo intervjujev, da bi zdržal karkoli, a dolgoročno šef ne bi mogel biti. Ne bi šlo. V meni je ostalo preveč tistega iz mlajših let, ko sem bil kot steklenička nitroglicerina.« Govorimo torej o resnih težavah? »Da.« Kakšni noči v zaporu? »Ne, prišel sem do zapora z zunanje strani in do sodišča. Nisem bil 'bad boy', nikakor ne, toda imam težaven karakter in mladost norost mi pri tem ni pomagala. Planem, ko ni treba. Naredim stvari, ki jih ni treba. Leta mi pomagajo, a ne morem biti šef. Bil bi najbolj pravičen šef, a mnogo preveč vzkipljiv. Naj bo kar tako, kot je. In naj traja še petnajst let; najbolj srečen in najbolj izpolnjen sem v tej vlogi.«

Članki iz rubrike