Matjaž Kek je človek, ki bi ga lahko poslušali ure in ure, ko govori o nogometu. Čeprav razglablja o tako banalni zadevi, kot je izvajanje avta. Slovenski selektor o svoji ljubezni do najpopularnejše igre na svetu namreč govori z iskricami v očeh, z žarom. Njegovi odgovori so hudomušni, a premišljeni. Njegove misli so ovite s številnimi ovijalkami, toda jasne. V skladu z opravičilom je tudi ta intervju dolg, predolg. Toda ko ga boste začeli brati, ga ne boste želeli nehati. O tem smo prepričani. Tako pač je, ko poslušate ali berete odličnega govorca, kakršen Matjaž Kek zagotovo je. Zato izvolite, na dušek ali po delih. Kakor vam čas dopušča. Slovenski selektor je vnovič razkril marsikaj zanimivega, boste videli.
Minili so dobri trije tedni od vaše prve reprezentančne akcije, ko ste izbrano vrsto, sestavljeno večinoma iz nogometašev slovenske lige, odpeljali v špansko Marbello na enotedenske priprave. Odigrali ste tudi tekmo proti Kitajski U-25, ki se je končala z 2:2. Kaj ste potegnili iz te akcije?
Z več zornih kotov veliko. Ne bom rekel preverjanje, pač pa možnost ogleda nogometašev, ki niso bili v prvem planu v zadnjih reprezentančnih akcijah. Iskanje dodatne možnosti za razširitev kadra. Glede tega sem zadovoljen. Akcija je bila pomembna tudi zato, da sem videl, kako je s strokovnim štabom. Sicer je šlo za termin, ki ni bil uraden, toda v mojem razmišljanju je to termin, ki lahko zelo pomaga – to je tudi praksa v nekaterih državah –, kajti danes je vse manj reprezentančnih terminov.
Večinoma ste preizkusili nogometaše iz slovenske lige. So to igralci, ki bi lahko igrali vidnejše vloge tudi v kvalifikacijskih tekmah?
Vsekakor. Na seznamu so bili tisti igralci, ki smo jih dobili. Poslali smo vabila še komu drugemu, tudi tujim klubom. A ko ni Uefin/Fifin termin, je težje dobiti igralce. Zagotovo so bila na akciji nekatera imena – o njih podrobneje ne bom –, ki so zanimiva. Trenirali smo v odličnih razmerah. Fantje so imeli na voljo razmere za delo, kakršne mislim, da reprezentanti morajo imeti. Organizacija je bila na vrhunski ravni. Skozi treninge in druženje v teh dneh se je videlo, da je to to. Fantje, ki so bili na zboru, so tudi tako vzeli to akcijo.
Še pred akcijo ste se zahvalili vsem prvoligaškim trenerjem, ki so spustili svoje nogometaše na to akcijo. Trenerji, denimo Darko Milanič in Simon Rožman, so javno pohvalili simpozij v Portorožu, kjer ste se družili med seboj, izmenjevali mnenja. Bo to postala stalna praksa? Vam lahko takšne stvari pomagajo pri delu?
Brez tega več ne gre. Za komunikacijo s trenerji, ki so v tujini, je potrebnega več časa, potrebna je organizacija vsega tega. Če nimaš normalne komunikacije z domačo stroko, če tu ni ne samo formalnega, vljudnostnega razgovora, pač pa izmenjave izkušenj, mnenj, znanj, potem nekaj ni v redu. In ravno v vsem tem sem videl smisel v Portorožu. To je dobro za vse. Vem, da trenerjem predvsem dveh klubov, iz katerih je bila večina igralcev, ni bilo lahko v tisti fazi priprav ostati brez petih, šestih nogometašev. Meni se je to dogajalo v Rijeki. Izhajal sem iz svojih izkušenj. Poskušal sem trenerjem predstaviti vse skupaj, predstaviti tudi razmišljanje o nadaljevanju takšnega sodelovanja. To je bilo mogoče v okvirju seminarja in to zadevo bi želel nadaljevati. Ne samo enkrat na leto, temveč večkrat. Želim si strokovnih druženj s trenerji, ki imajo sicer manj časa kot jaz. Morda bomo povabili tudi kakšno izjemno ime evropskega, svetovnega nogometa, ki nam lahko da neko novo znanje, novo izkušnjo. Govorimo o čisti stroki in to je tisto, kar me zanima.
To je to! Brez rivalstva v nogometu, v športu ne gre. Rivalstvo je tisto, ki daje dodaten čar. Tako na igrišču kot ob njem. Ko je skupni imenovalec reprezentanca, pa mora to rivalstvo preiti v sodelovanje, prijateljstvo, obojestransko spoštovanje. Če govorimo o obnašanju, prizadevnosti, želji, sem bil izredno zadovoljen z vsemi. Videl sem tisto, kar sem pričakoval od te skupine igralcev. Dali so vedeti 'mi smo tu, mi smo pripravljeni iti na glavo, če bo treba'. In v vsakem trenutku se da nanje računati.
Je pa ta reprezentančna akcija vpoklicane fante verjetno napolnila s samozavestjo, čeprav ni šlo za uraden termin in uradno tekmo.
Ne bi želel tega jemati kot neko njihovo nagrado, nagradno potovanje. Vse skupaj je bilo zelo dobro pretehtano. Uporabil sem znanje trenerjev od prej, ki so bili bolj seznanjeni z dogajanjem v slovenski ligi, kajti navsezadnje sem si uspel pogledati samo zadnja dva kroga slovenske lige. Videli smo igralce, ki so že bili v reprezentanci, ki so potencialni kandidati, in navsezadnje preizkusili igralce na nekaterih položajih, ki so pri nas »deficitarni« in ki lahko v kvalifikacijah služijo kot rešitev. Rokavica je vržena. Ne bom imel težav potegniti v začetno enajsterico nekoga iz naše lige. To je tudi priznanje naši ligi. Želel sem dati priznanje domačemu prvenstvu. Ker se doma igrajo dobre, kakovostne tekme. Ko je kulisa malce boljša, je vse skupaj zelo gledljivo. V zadnjih letih prihajam iz sosednje države, hrvaškega ligaškega tekmovanja. Verjemite mi, da glede tega malce vem, za kaj gre. Kakšna lepša kulisa bi nekaterim našim tekmam dala povsem drugačno podobo. So pa nekatere tekme, ki niso gledljive, a to je popolnoma normalno.
Zagotovo imamo težave s štoperji. Navsezadnje nekateri igralci še zdaj nimajo urejenih svojih statusov, pa so bili standardni v prejšnjih tekmah. V vezni liniji, če hočemo priznati ali ne, iščemo rešitev. Na eni strani skozi kreacijo, na drugi skozi moč, agresivnost. Iščemo rešitve tudi v napadu, v realizaciji. Ker je vse to lepo videti, a če se ne uspe realizirati, je težava. Nimamo dovolj široke baze, da bi se lahko zafrkavali, zato je bila ta reprezentančna akcija zelo pomembna. Želel bi si dodati še kakšnega reprezentanta iz U-21, zato da lahko potegneš kakšnega asa iz rokava, če se ti kaj zgodi.
Kaj, bomo zamenjali 12 selektorjev, da bo generacija dobila potrditev?
Kvalifikacije so praktično pred vrati. Še dober mesec dni in začelo se bo zares. Kako nekaj mesecev po žrebu, ko ste lahko že spoznali tekmece, vidite skupino?
V strokovnem štabu smo se začeli pripravljati na prvega tekmeca. Analiza Izraela je narejena. Igranje v skupini bomo podrobno spremljali. Sem zagovornik razmišljanja, da je v danem trenutku dobro imeti v živo svoje ljudi na tekmah. V tej smeri se zadeve že delajo. Ob spremljanju naših reprezentantov in njihovega igranja. Osredotočenost je v tem trenutku na Izraelu in Makedoniji. Ljudje, ki so za to poklicani, pripravljajo vse skupaj. Tudi jaz sem že pogledal Izraelce. Smo v skupini, ki na prvi pogled ne udari v oči. Ni Španije, Anglije, Nemčije. Ampak ko vse skupaj analiziraš, ko vidiš, kje smo mi v tem trenutku, kje so tekmeci, vidiš, da gre za skupino, v kateri se da tekmovati, a v kateri Slovenija zagotovo ne more biti favoritinja. Vsaka reprezentanca nosi s seboj dovolj izzivov, za vsako točko se boš moral pošteno stepsti, vendar mislim, da je to tisto, kar v tem trenutku potrebujemo. Ne nekoga, pri katerem si takoj obešen, in ne nekoga, za katerega misliš 'lahko bo, zabili mu bomo tri, štiri gole'.
Glede na to, da se bo vse skupaj zgodilo v enem letu, brez pravih treningov, je lahko to dodaten problem, meni dodaten alibi, toda jaz na to ne gledam tako. Rezultat je tisti, ki nas bo nosil. Želja vseh nas je, da gremo naprej. V Haifo bomo šli pravzaprav z enim treningom. Nimamo kaj, tako so se stvari »poklopile«. Mogoče največji problem vidim v tem, da naša reprezentanca ni zgrajena, ni standardizirana, ampak na to gledam tako, da bomo sproti sestavljali. Skavting, ki ga delamo, je zelo pomemben. Glede na pomanjkanje treningov in prijateljskih tekem je logično, da bom poskušal približati igralna mesta v reprezentanci tistemu, kar igrajo fantje v klubih. Delna avtomatizacija. Največ lahko naredimo v svojih glavah. Pomembno je, kako bomo razmišljali o sebi, kako se bomo postavili. Nikdar ni bilo v slovenskih generacijah vse idealno, da bi vsi igrali v top klubih. Vedno je ta druga zgodba, malce manjša minutaža v klubu ob normalnem procesu treninga, nosila s seboj dodaten motiv, dodatno ambicijo pokazati se. Ne vidim težav. Idealne situacije v manjših reprezentancah tako ali tako ne more biti.
Ko ste rekli, da lahko največ storite v glavah, imate v mislih tudi kakšno strokovno pomoč za reprezentante v obliki kakšnega psihologa, motivatorja?
Vsak ima svoj način dela. Ne bi si dovolil, da bi komentiral, kako nekdo pride do rezultata. Pri meni mislim, da je to najprej čista komunikacija. Z večino igralcev se bomo prvič videli. Treba je videti, kako se bo katera generacija odzvala. Ta zagotovo ni enaka kot tista prejšnja. Ta je nepopisan list, ki ima potencial. Morajo se podpisati pod svoja dejanja, svoje igre. Šel bom na čisto komunikacijo, na energijo. Želim sprovocirati zadevo. Pozitivno razmišljanje, hrabrost, predrznost. To ti lahko uspe zelo hitro ali pa traja nekaj časa. V tem primeru imamo ogromno možnosti, v katero smer se lahko vse skupaj razplete. A če zdaj na začetku ne bi razmišljal pozitivno, se tega ne bi niti lotil.
Nimam velike prednosti, ker nisem bil povezan s to generacijo. V zadnjih šestih letih sem vse skupaj bolj malo spremljal, ker sem imel svoje obveznosti. To je na eni strani dobro, na drugi slabo. Vse skupaj jemljem tako, da nisem obremenjen z zgodbami, dogajanji v preteklosti. Vztrajam pri tem, da so fantje nepopisan list. To niso najmlajši igralci, so že v zrelih letih. A ko pogledaš število nastopov, je vse skupaj zelo, zelo borno. Pred mnogimi leti sem rekel, da bo rokopis moje reprezentance viden šele po 30, 40, 50 nastopih. Če bi zdaj o tem razmišljal, bi bilo boljše, da bi že zdaj nehal. Novi igralci, nov čas. Nogomet se strahovito hitro razvija. Mladi igralci živijo svoje življenje. To je treba jemati tako. Ne sme se jih obremenjevati, temveč jim je treba pustiti svojo kreativnost, svoje razmišljanje. Jasno, v določenih zakonitostih, ki vladajo v današnjem nogometu. Brez reda, discipline, odgovornosti ne gre. Upam pa, da bom v njih vzbudil toliko motiva, da bo izziv prve generacije, druge generacije jih peljal naprej. Oni si morajo postaviti cilje. Seveda primerjanja generacij med seboj včasih niso hvaležna, toda potekajo v vsakdanjem življenju. V vašem poklicu, v mojem poklicu. Zakaj bi bili oni na to imuni? V enem trenutku bodo morali tudi sami prevzeti odgovornost. Ne more biti kriv en selektor, pa drugi, tretji. Kaj, bomo zamenjali 12 selektorjev, da bo generacija dobila potrditev? Ne vidim, zakaj se tej generaciji ne bi zaupalo. Najprej je treba postaviti pot, sistem, organizacijo in potem v dodatnih selekcijah zgraditi reprezentanco. Nič ni narobe, če smo v četrtem bobnu. To je dejansko stanje, v katero lahko pride tako majhna reprezentanca, kot je Slovenija. Ko si enkrat na evropskem, svetovnem prvenstvu ..., enkrat ti za napredovanje manjka ena minuta, enkrat si pač daleč od uvrstitve. A zaradi tega se ne more zrušiti ves nogomet, tega ne sprejmem.
Prepričan sem, da Slaviša ne bo bolj motiviran od mene
Kolikšna težava je, da Slovenija na prvih štirih kvalifikacijskih tekmah trikrat gostuje?
Odvisno od tega, kako gledaš. V prvem mandatu so me po Belfastu pokopali, bil sem selektorsko mrtev. Pa smo naredili pozitivno serijo in prišli v dodatne kvalifikacije, skoraj bi se celo neposredno uvrstili. Z vsakim moraš igrati dvakrat. Lahko se zgodi, da boš v nekem trenutku bolj pri repu lestvice, toda nekaj mesecev pozneje boš dvakrat igral doma. Odločilno bo, če se bodo fantje našli med seboj, če bodo »kliknili« na igrišču. Vseeno mi je, kdo s kom pije pivo, kdo je s kom v sobi, kdo se s kom druži. Življenje gre naprej, mladi se družijo drugače, kot smo se mi. Če bodo »kliknili« na igrišču, vidim potencial. Fantje igrajo v dobrih klubih, ki ti dajejo pravico razmišljati o nečem velikem. Ni mi treba naštevati klubov. A na drugi strani, ko pogledaš Avstrijce, kje igrajo, na kak način igrajo … Da ne govorim o Poljakih. Vsak mesec si »izmislijo« enega top igralca za desetine milijonov evrov. Toda to mi je izziv. Tako kot mi je bil takrat izziv igrati proti Hiddinku, Beenhakkerju. Da ga »mazneš«, da si potrdiš, da nekaj veljaš. To bo naš izziv, mi moramo biti pravi. Za zdaj mi kaže v tem pogledu dobro. Fantje se morajo zavedati, da so pričakovanja velika, da ta velika pričakovanja včasih prinašajo velika razočaranja. A ti moraš biti pripravljen nekaj žrtvovati. Na koncu bomo potegnili črto in videli, kje bomo. Morda ne bo šlo, tu ne morem nič. Navsezadnje sem tudi sam šel iz Rijeke z negativnim rezultatom, toda vem, da sem tam naredil vse, da bi lahko bilo in boljše in slabše. Takšen je ta šport. Mislim, da ni čas za negativen predznak. Zaupanje in pozornost si moramo sami zaslužiti. Na igrišču. Z odnosom, pripravljenostjo, da daš celotni zgodbi pozitivno noto.
Seveda. Super, da je Slaviša našel nov izziv. V primeru slovenske reprezentance je bil v izredno neugodnem položaju, prišel je v zelo nehvaležnem trenutku. Prepričan pa sem, da ne bo bolj motiviran od mene. Ne smemo si dovoliti, da bi bili Latvijci bolj motivirani od nas. Daje pa vse skupaj zgodbi še dodaten čar. Zanimivo bo. Naj mi nekdo pove, kdo v naši skupini lahko gre mirno v Skopje ali Rigo, prepričan, da bo osvojil tri točke? Da o Izraelu ali Dunaju ali Poljski sploh ne govorim? Pet terminov, po dve tekmi. Novembra se bo točno videlo vse.
Ko ste nastopili nov mandat, ste rekli, da se morate najprej pogovoriti z vsemi reprezentanti in potencialnimi reprezentanti. Ste uspeli prečrtati že vsa imena s svojega seznama?
Večino že. Vse skupaj gre v določenem zaporedju. Ostala sta še dva, trije igralci, ki jih mislim poklicati. V veliko državah se bo šele zdaj začelo igrati. Prijateljske tekme so tako tako. Seznam se počasi zaključuje. Nekatere, ki jih poznam od prej, sem namenoma pustil malce zadaj. Kar nekaj igralcev je, ki jih ne poznam osebno, ki jih nisem spremljal. Nekatere sem spremljal skozi Rijeko. Večinoma sem z vsemi govoril. Namenoma sem nekatere igralce, ki so si urejali statuse, puščal ob strani. Zdaj se prestopni roki zaključujejo, tako da bomo zdaj vse skupaj »finiširali«. Imam veliko podporo strokovnega štaba, ki za zdaj dela odlično. Od skavtinga naših igralcev do skavtinga naših tekmecev.
Kampla nisem prepričeval, tega si ne bi dovolil
Koliko vas je razočarala odločitev Kampla, ki ga niste uspeli prepričati?
In v primeru Jana Oblaka in v primeru Kevina Kampla ni šlo za nobeno prepričevanje. Rezultat najinega pogovora z Janom je bila odločitev, ki jo je že pred meseci povedal, da bo pripravljen igrati za reprezentanco v naslednjem kvalifikacijskem ciklu. Za nazaj me stvari ne zanimajo. Nisem postavljen na to mesto, da bi bil sodnik. Popolnoma razumem Kevinovo obrazložitev oziroma njegovega trenerja. To so zadeve, ki jih lahko gledaš ozko, nogometno in svoje razmišljaš. Toda življenje mladega nogometaša ni samo nogomet, je še vse ostalo. Argument je zame dovolj tehten, ko nekdo stoji za njim. V nadaljevanju želim Kevinu kariero brez poškodb in mir, stabilnost v zasebnem življenju. Ker mislim, da je to v njegovih letih, v njegovem položaju najbolj pomembno. Ni pa šlo za nobeno prepričevanje, tega si ne bi dovolil, da bi koga prosil, prepričeval o nečem. Vsak mora biti dovolj odgovoren do sebe, do kluba, do reprezentance, da sprejme odločitev, ki je za nekoga sprejemljiva, za nekoga ne. Okej, ni Kampla, gremo dalje.
V teh nekaj druženjih z Janom sem videl motiv, željo. Igrati vsak dan na ravni Atletico Madrida in ostati osredotočen na reprezentanco, z željo, ciljem, to je tisto, kar loči nekoga vrhunskega od nekoga malce manj vrhunskega. Dobil sem potrditev tega, kar mi je povedal že predsednik NZS, da je Oblak pripravljen igrati za reprezentanco. Z Janom sem govoril o prihodnosti, ne o preteklosti. Tudi jaz se lahko od Jana kaj naučim, dobim kakšno informacijo. Ker če te leta in leta trenira Simeone, če igraš na takšni ravni dolgo časa, potem je veliko stvari, ki jih lahko uporabiš v svojo korist. Tako kot so mi dajali nove informacije Handanović, Novaković, Koren … Tako bi rad tudi zdaj. Imel sem kratek razgovor z Verbičem v Marbelli. Prišel je, se javil, povedal vse, kar želi. Rezultat njegovega razmišljanja je bil morda tudi gol za Dinamo v 90. minuti dvoboja z Olympiakosom. Igralci se mi javljajo, ko imajo težave. Brez posrednikov. Za zdaj je to super. Z Iličićem sem se slišal, ko je imel težave s poškodbo, ko je razmišljal, ali bi prestopil v Romo. Čista, neposredna komunikacija, to je to. Jaz sem tu, da pomagam, ne da sem neka utež.
Sami ste omenili Handanovića. Obstaja možnost, da se vrne v izbrano vrsto, glede na to da je Tomaž Kavčič namignil na takšno možnost? Ste govorili s Samirjem?
Ne, nisem še. Mislim, da so to odločitve, ki so jih sprejemali resni ljudje, ki se zavedajo svoje odgovornosti, svojega položaja. Dovolj zgovoren podatek o Samirju je ta, da nosi kapetanski trak Interja. Ne dajo ga kar vsakomur. Podobno velja za Novakovića, Cesarja, Birso. Gledam naprej. So pa to imena, ki so zaznamovala slovenski reprezentančni nogomet. In mislim, da če bi prosil koga od njih za pomoč v kakršnikoli obliki, bi prišlo do pozitivne odločitve.
Ko bom sprejel odločitev, ko bo vse skupaj jasno, bo to stvar slačilnice. Jaz bom imel v Izraelu 23 kapetanov. In upam, da se bodo vsi tako tudi obnašali. Kapetansko. Trak je lahko včasih obremenilen ali navdihujoč, a vse skupaj je stvar garderobe. Komunikacije, zaupanja, odgovornosti in časti.
Jojo je z družino dobil dodatno noto
Koliko vas veseli Josip Iličić? Ne samo zaradi dobre forme, pač pa tudi zaradi razmišljanja. Postal je pravi vodja te reprezentance.
Jojo je dozorel. Z družino je dobil še dodatno noto v svojem življenju, v svojem delu. Potrjuje se iz tedna v teden. A jaz ne potrebujem enega Jojota, pač pa 23 Jojotov, Janov, Verbičev. Individualna kakovost, če je ne uspem spraviti v ekipo, ni vredna veliko. Moram vse skupaj spraviti v ekipo, pri vsakem posamezniku sprovocirati žrtvovanje za reprezentanco. Če mi to ne bo uspelo, bodo fantje 14 dni po reprezentanci spet blesteli v klubih, tukaj pa ostali nepopisani listi papirja. Moja odgovornost, moje delo je, da vse to spravim v celoto. Normalno pa je, da me veseli izjemna forma nekaterih. Izredno zadovoljen sem bil, ko je zasvetilo v 90. minuti. Verbič je dal gol v Pireju. Dobre (in manj dobre) stvari Stojanovića. Da ne naštevam dalje. Ko vidiš na kateremkoli kanalu zadetke naših fantov, je to odličen občutek. Pred nekaj dnevi sem gledal Berića. Naj mi nekdo potem reče, da je ta minutaža toliko pomembna. Na eni tekmi, dveh se da iti na glavo, tudi če nimaš idealne minutaže. Berić je dal gol, prispeval še asistenco, čeprav pred tem ni imel redne minutaže. Zdaj se začne slovensko prvenstvo, začeli so Slovaki z vročim Šporarjem in tako naprej.
Veliko je dobrih stvari, veliko je potenciala, v danih razmerah, z danimi zmožnostmi delajo dobro. Veliko je tudi takšnih stvari, ki se dajo narediti še boljše. Jasno je, da je slovenska liga idealen poligon za razvijanje mladih nogometašev. A ne strinjam se s tistimi, ki se skrivajo samo za razvijanjem igralcev. Razvijati moraš tudi rezultat, zmagovalno miselnost, zmagovalce. Malce nesramnosti, hrabrosti, da se lahko »tolčeš« tudi z navidezno močnejšimi tekmeci. Potencial je. Prideš pa potem do tistega problema, ko gre 17-letni ali 19-letni fant v tujino. Jaz sem za to, če gre za urejeno, zrelo, doživeto zgodbo. A ne na silo. Če se to že zgodi, morajo imeti vsi nekaj od tega. Ne moreš vzgajati igralca šest, osem, deset let, da ti ga nekdo potem odpelje za drobiž. Liga je na nekih tekmah vrhunska. Olimpija – Mura. Naj mi nekdo reče, da je to slabša tekma od, kaj jaz vem katere. To so dobre tekme. Morda manjka malce agresivnosti, čvrstosti, a dobro. Nikakor se ne strinjam s tistimi, ki našo ligo dajejo v nič. Seveda pa ne moreš sam sebi lagati in govoriti, da je to vau, če ni. Iz naše lige so se zgodili spet neki odmevni prestopi. Z vlaganjem v infrastrukturo si že nekaj naredil, z vlaganjem v pionirske, kadetske, mladinske lige. Mlajše selekcije delajo dobre rezultate. Vidi se dobro delo. Veliko je potenciala, ki bi se ga izplačalo preveriti. Izziv bosta organizacija evropskega prvenstva za nogometaše do 21 let in sodelovanje na tem prvenstvu. Poglejte, če bi gledal skozi oči trenerja Rijeke, bi »šel« na tri, štiri nogometaše iz naše lige. Morda s tem ne delam ravno usluge Bišćanu, ampak materiala je kar nekaj. (smeh) Materiala, ki ga je treba obdelati. Zato se znova vračam v ta Portorož. Nič se ni zgodilo v Portorožu, preprosto smo se trenerji pogovarjali o »fuzbalu«. In to je bilo takšno čudo. Ja, o čem se bomo pa pogovarjali? O ribah? (smeh)
Povejte mi, katero budalo bi dalo ne tri milijone, en milijon evrov?!
Sami ste že nakazali, da so se zgodili tudi nekateri prestopi iz slovenske lige. Zadnji je Mlakarjev v Brighton. Tudi to dviguje rating slovenski ligi, kajne?
Povejte mi, katero »budalo« na svetu bi ti danes dalo pa ne tri milijone, en milijon evrov, če v tem ne bi nečesa videlo?! Razen če bi imel tak dober pralni stroj, da bi gledal skozi te oči. Seveda se strinjam, da takšen prestop daje vrednost ligi. Včasih razmišljam, da morda nekateri klubi prehitro prodajajo svoje igralce, ker jim je to pač vir preživetja, da bi včasih morali imeti malce tršo roko. A zdaj bi že zabredel v vode, ki me ne zanimajo. Najboljše se počutim na igrišču, ko se pogovarjam o nogometu, o odnosu z igralci, trenerji, strokovnim štabom.
Selektor reprezentance do 21 let govori o tem, da se ponuja premalo priložnosti mladim slovenskim nogometašem, da je preveč tujcev. Že če pogledamo primer Olimpije, tujcev je ogromno. Kako vi vidite dogajanje v Olimpiji?
V ligah, nam primerljivih držav, vsak kakovosten tujec pomeni dodano vrednost. Če se pa s tujci samo polni kader, ker so malce bolj poceni, potem je to meni brez zveze. Na eni strani govorimo, naj dajo priložnost mladim, mladim, mladim, potem pa klub pripelje igralce iz tujine. A danes smo v času EU, prostega pretoka delovne sile. In midva lahko zdaj filozofirava do onemoglosti in se delava pametna, a tako pač je. Vsakdo nosi svojo odgovornost. Če ima Olimpija v prvi postavi dva ali tri Slovence, je to stvar Olimpije. Jaz bi verjetno poklical katerega tujca, če bi imel slovenski potni list. Če ga nima, ne morem nič. Ne bom pa jaz tu s svojim medijskim nastopanjem dajal v nič ali za prav odločitve lastnikov kluba, športnih direktorjev. Vsakdo si reže svoj kos pogače in vsakdo za to odgovarja. Sem pa absolutno za, da se pripelje tujca, ki je kakovosten, ki daje dodano vrednost ligi in ki se skozi svoje obnašanje še poistoveti s slovensko miselnostjo, nogometom. A to je že idealen primer.
Lahko. (smeh) Dovolj je še tekem do konca in mislim, da je enkrat že bila takšna razlika na vrhu in se je potem izničila. Prepričan sem, da se tega zavedajo tako v vodilnem klubu kot pri tistih, ki vodilne lovijo. Za nas, ki vse skupaj spremljamo s strani, je to zanimivo. Tisti, ki so v tem položaju, so razmišljali predvsem o tem, kako čim bolje pripraviti ekipo. Ne razmišljam v smeri, da je prvenstvo že gotovo, kajti razlika je takšna, da je bila v preteklosti že ulovljiva, a hkrati razlika, ki daje za prav ljudem, ki razmišljajo, da je Maribor absolutni favorit za naslov. Seveda je, če bo igral na takšni ravni, kot se od njega pričakuje. Imajo pa vsi ostali klubi dovolj izzivov. Štiri mesta vodijo v Evropo, tisti na dnu lestvice se borijo za obstanek. Skratka, zanimivo bo.
Zdi se, da že komaj čakate na nadaljevanje lige.
Meni gredo te prijateljske tekme tako zelo na jetra. (smeh) Veste, kaj prinašajo prvenstvene tekme, derbiji. Najraje bi videl, da bi si derbiji sledili kar drug za drugim. Do takrat, ko moram objaviti seznam reprezentantov. Da imam čisto sliko. (smeh)
Spremljate stavo med Mariborom in Muro? Tisto o manj ali več kot 8000 ljudeh na tekmi v Ljudskem vrtu?
Ne. Ampak že komaj čakam tekmo, prava bo. Seveda si jo bom pogledal. Kulisa najprej v Ljudskem vrtu, nato še v Fazaneriji, ko bo pokalna tekma. Novi žarometi. To je to! Prepričan sem, da tako v Mariboru kot v Prekmurju ljudje že komaj čakajo. Premor je relativno dolg, še posebej ker v ostalih ligah igrajo. Mislim pa, da je za ligo takšna Mura, s temi rezultati, s to filozofijo odlična stvar. In da pride čim prej sem tudi Koper s svojo primorsko odločenostjo, kakovostjo igralcev. To lahko ligo še dodatno dvigne. Prej sva govorila o rivalstvu. To mora biti. Za mene nogometa brez tega ni. Brez zafrkavanja tekmecev, dvigovanja temperature. Da se nekaj zakadi, da nekaj poči. Meni je to … nogomet! Da bi vsi mirno sedeli, jedli klobase in »kokice«. To ni to. Meni je nogomet dogodek, ki mora sprovocirati tako one na igrišču kot one ob igrišču, da razmišljajo o tem, da je to nekaj, za kar se živi. Na televiziji lahko vidimo že milijardo tekem. Od avstralske, indijske, ne vem katere še lige. Toda nikdar ne bi zamenjal tekme v Kidričevem, Mariboru, Ljubljani, Murski Soboti za to, da bi doma preklapljal kanale in gledal nekatere tuje lige. Upam, da bodo pri nas tudi stadioni malce bolj polni. Ker ni logično, da igra drugi proti tretjemu in je na tribunah 200, 300 ljudi.
Za mene nekaj, kar bo nogometu dalo dodatno vrednost, potrditev. VAR v okviru svetovnega prvenstva je zame absolutno sprejemljiv. Na mundialu sem dobil občutek, da se je iz tekme v tekmo manj govorilo o sodnikih. Seveda je treba to do konca razviti. Primer tekme v Amsterdamu daje za prav in kritikom in tistim, ki so za VAR. Super je, da se je to zgodilo takoj na začetku, da se bodo nekatere zadeve še dodatno razjasnile. Zelo mi je bila všeč mimika, kretnje Skomine. Odločno. »Tako sem se odločil«. Gremo dalje. Sem za VAR, nisem pa za to, da se bo vsake tri minute gledalo ekran, čeprav meni kot trenerju to odpira dodatno možnost. Čisto taktično. Pred nekaj dnevi sem razmišljal, da ti to daje možnost »time outa«. Naj gredo oni štirikrat v prvem in štirikrat v drugem polčasu gledat posnetke, jaz bom imel možnost, da ekipo pokličem skupaj in dam nova navodila. Seveda VAR s seboj prinaša številna vprašanja. Če se bo to razvilo do te mere, da bodo nekateri imeli možnost VAR-a, drugi pa ne, se utegne zgoditi, da bosta to dva športa.
Predsednik Uefe Aleksander Čeferin pravi, da se zavzemajo za VAR povsod, da investicija ni tako draga.
Jasno, predsednik Uefe zagovarja načela enakopravnosti. Dovolj je že razlik med klubi, nekaterimi, ki operirajo z milijardami, in drugimi, ki operirajo z nekaj deset tisoč evri. Predvsem to vidim z vidika dodatnega zaupanja sodnikom. Ker mislim, da se je v nogometu preveč govorilo o sodnikih. Čeprav sem pred pol leta, enim letom jaz »galamil« nad sodniki. Ko sem izgubil, mi je bil kriv ta, ta in ta. Če pa sem zmagal in mi je sodnik malce pomagal, sem modro molčal. (smeh)
Bi si želeli VAR v kvalifikacijah za Euro?
Da. Čeprav smo Slovenci, kar se tiče sojenja, lahko najbolj tiho. Mi se res nimamo kaj za pritoževati. (smeh)
Nekateri zagovarjajo, da bi morali imeti trenerji na voljo »challenge«. Kot v tenisu ali denimo v ameriškem nogometu. Da bi vrgli zastavico.
Vodim z 1:0 v Haifi, jaz bi metal zastavice vsakič, ko bi Izraelci prišli čez polovico igrišča. (smeh) Veliko možnosti je. Bomo videli, kako se bo vse skupaj razvijalo. Še enkrat, VAR je super. Ne bi pa rad, da se tekme z 90 minut podaljšajo na dve uri, ker bodo sodniki gledali vsak prekršek. VAR je super stvar. Poglejte tekmo v Amsterdamu. Naj nekdo reče, da VAR ni top. Na prosto oko je bilo to nemogoče videti. Proti tehnologiji ne moreš. Ko ti potegne črto v 3D-tehniki …, ne moreš reči, da ni res. Revolucionarna je bila odločitev, da po podaji nazaj vratar žoge ne sme prijeti. Danes o tem nihče ne govori, ker je ta odločitev naredila nogomet precej hitrejši, zanimivejši. Spremenila ga je do obisti. Ne moreš več imeti vratarja z dvema lesenima nogama …
Veste, kaj bi dali Hrvati, da bi imeli nekaj takšnega?
Dotakniva se še razlike med selektorskim in trenerskim delom. Vam bolj ustreza biti selektor ali vendarle pogrešate vsakodnevno trenersko delo?
Biti vsak dan v pogonu, razmišljati o treningih, tekmah, zahteva ogromno energije. Zadnjih šest let sem bil vsak dan v tem poslu. In moram priznati, da sem bil že pošteno utrujen. Na prvi pogled se selektorsko delo zdi manj stresno, manj težko, a verjemite mi, da če se resno spraviš zraven, imaš kaj za delati. Spremljati seznam 40, 50 igralcev, gledati tekme. Prej nisem gledal tekem, kot je St. Etienne – Strasbourg, zdaj sem jo pač gledal. Seveda so različni prijemi pri selektorskem ali trenerskem delu. Kot selektor dobiš »po glavi«, potem se še en mesec tolčeš in razmišljaš, zakaj, kako. V klubu imaš čez tri dni že novo tekmo. A podobno je tudi ob zmagah. Ko kot selektor zmagaš, si kralj mesec, dva. Ko kot trener zmagaš v veliki evropski tekmi, premagaš Feyenoord, čez tri dni pa izgubiš s Slaven Belupom … Se je pa tudi selektorsko delo precej spremenilo, ker se je drastično zmanjšalo število treningov. Praktično jih ni več. Zato so danes skavti, analize, postali zelo pomembni.
Ob mojem predstavljanju sem bil prvič v trening centru na Brdu. Ko sem stal pred vrati, nisem točno vedel, kako sploh vstopim v kompleks, kaj moram pritisniti. Komaj sem priklical ljudi, da so mi odprli vrata. Ko sem vse skupaj videl, sem »dol padel«. Kaj si ti nor! Pomembnost objekta, pomembnost takšnega centra, to je nekaj, kar se ne more meriti z denarjem. Veste, kaj bi Hrvati dali, da bi imeli kaj takšnega? Velik kompliment vsem, ki so ga zgradili. To je vsekakor velika razlika v primerjavi s prvim mandatom. Seveda le center ni dovolj. Šli smo na velika tekmovanja, ko ga nismo imeli. Zdaj ga imamo, pa ne moremo nikamor. Govorim o A-reprezentanci. Je pa takšen center temelj normalnega procesa, predpogoj za dobro delo. Kje je še razlika? Tistih 270 ali koliko že uradnih tekem, ko sem vodil Rijeko. Vse te zmage, porazi. To te zgradi kot stratega. Leta naredijo svoje. Enemu v plus, drugemu v minus. (smeh) Čez eno leto se bomo morda pogovarjali v povsem drugačnem kontekstu. Upam, da bom zdaj, ko sem še bolj izkušen, lahko pomagal tej reprezentanci. A sam ne morem narediti ničesar, to je »butasto« razmišljanje: »Aha, zdaj je Kek prišel, zdaj pa bo.« Nimam problema s sprejemanjem odgovornosti, a kot pravim, za uspeh je pomembno dobro delo celotne ekipe.
Še čisto za konec. Koliko tekem zdaj pogledate na teden?
Ne vem. Žena me ima že »poln kufer«. Včasih gledam le del tekme, včasih gledam celotno. Berića sem zadnjič gledal skoraj vso tekmo, ker ga že dolgo nisem. Atletico – Real sem gledal morda 15 minut vse skupaj. Zdaj me zanimajo neke stvari v nogometu, ki jih nočem posploševati. Zadnjih 10 dni sem podrobno spremljal recimo – izvajanje avta! Dejansko moreš biti top v kreaciji, da prideš do kazenskega prostora, tam pa nekdo vrže 50 metrov dolgo žogo iz avta direktno v kazenski prostor … Takšni detajli me zanimajo. Gledam, kam bi lahko postavil nekega igralca, ki igra na položaju, kjer imam že dva podobna. In takšne stvari. Verbič v Dinamu čista »špica«, Šporar zelo vroč, Iličić kreator, začetnik napadov Atalante … To so zdaj tiste zadeve. Koga kam postaviti, da bo tudi ulovil kako žogo, dobil kakšen dvoboj. Je leva stran še dovolj močna? Je tu kaj novega? Skrbi me status kakšnega poškodovanega? Ni mi vseeno, da Vombergar do zadnjega dne ni vedel, kje bo igral.
