Sašo, najprej vse najboljše!
Hvala!
Lahko za začetek razrešimo urbano legendo, ki duhove buri že skoraj 30 let?
Seveda. Izvolite.
Je res, da ste kot nogometaš Hajduka v vaših rosnih letih razjezili vodstvo kluba in tudi trenerja članske ekipe, ker ste na enem od družabnih dogodkov sedeli v prvi vrsti, večina ostalih pa za vami?
Ha, ha! Kako pa to veste (smeh)?!
Govori se … Že dolgo.
No, zakaj bi skrival. Saj je res! Split je specifično okolje. Z vsemi svojimi naravnimi lepotami … To je bilo še v nekdanji Jugoslaviji, v gledališču so proslavljali neki velik praznik. V prvi vrsti so sedeli sami veljaki. Po politični liniji. Pa jaz sem bil zraven. Mlad, nadobuden nogometaš. Bil sem pač z nekim dekletom … In potem se ozrem nazaj ter v četrti, peti vrsti vidim svojega trenerja. To res ni bilo normalno. Kot da bi danes v četrti, peti vrsti sedel Jose Mourinho, v prvi pa neki neznan nogometaš Manchester Uniteda. Verjetno je tudi to vplivalo na mojo minutažo v Splitu (smeh). Sem pa vsaj nabral veliko znanja in izkušenj. Tudi v ’nenogometnem’ smislu (smeh).
Prepričani smo, da je bilo v vaši dolgi in bogati karieri nič koliko takšnih in podobnih anekdot. In spominov. Zdaj, ko se ob vašem okroglem jubileju vsekakor ozirate nazaj, zagotovo ni težko izpostaviti najlepšega, kajne?
Brez kančka najmanjšega dvoma so najlepši spomini povezani z reprezentanco. Čeprav sem tudi v desetih letih igranja na tujem doživel marsikaj lepega, pa tega preprosto ne morem primerjati z vsem, kar se mi je zgodilo v reprezentančnem dresu. Vedno sem čutil neverjeten ponos, ker sem lahko igral za svojo državo. Še danes, ko govorim o tem, čutim strast, naboj. Ne morem opisati občutkov, ki so se podili po meni, ko sem pred vsako tekmo poslušal slovensko himno. Kakopak so svoje prispevali tudi uspehi. Uh, kako zelo smo bili povezani tedaj. Ko so bili stadioni razprodani nekaj let zapovrstjo. Ko smo posebno energijo čutili na vsakem koraku. Med sorodniki, prijatelji, znanci, naključnimi mimoidočimi na ulici. Danes mi je v veliko čast, da smo takrat s tistimi uspehi spremenili status nogometa v Sloveniji. Kijiv je bil ključna prelomnica. Tedaj se je zgodil narod, če se lahko tako izrazim. Pred tem so določeni lobiji odkrito delali proti nogometu. Tega smo se vsi zavedali. Potem pa so preprosto ostali brez moči. Skrili so se v luknje. In nogomet je tudi pri nas končno dobil pravo veljavo.
Džoni Novak v XXL trenirki
Zgodovina se je začela pisati prav po vaši zaslugi. Leta 1994 ste zabili gol Italiji, to je bila prva kvalifikacijska tekma Slovenije v vsej njeni zgodovini. Ste tedaj že verjeli, da vam lahko uspe?
Iskreno? Težko je bilo verjeti. Nam se je z osamosvojitvijo praktično čez noč ponudila priložnost za velike stvari. Pred tem smo imeli Slovenci v Jugoslaviji status, kakršnega smo pač imeli. Kakšen Slovenec je že prišel zraven, veliko pač ne. Potem pa smo nenadoma začeli sanjati o stvareh, ki so se nam še včeraj zdele nedosegljive. Vsak naslednji korak je bil korak v neznano. Nismo vedeli, kaj pričakovati, koliko smo vredni. In kot posamezniki in kot reprezentanca. Pa so se dogajale tudi smešne stvari. Poporodne težave. Nikdar ne bom pozabil Džonija Novaka, ko si je nadel reprezentančno trenirko v XXL velikosti (smeh). Vseeno so bili začetki nepozabni. Govorimo o stvareh, ki so današnjim fantom samoumevne, takrat smo spoštovali še najmanjšo malenkost. Dovolj nam je bilo že, da smo sploh dobili priložnost. Potem je sledila tista tekma z Italijo. Srečko Katanec je pred njo dal intervju in navijače pozval, naj nas podpirajo tudi tedaj, ko bo Italija vodila s 3:0. To pove vse o tem, kako smo razmišljali. Pa je bilo 1:1. Remizirali smo s svetovnimi podprvaki! Nismo mogli verjeti, počutili smo se, kot bi se danes fantje, če bi svetovnega prvaka premagali s 5:0. Tedaj smo prvič začeli verjeti, da bi nam lahko uspelo. Seveda smo potem še potrebovali čas. Bili so tudi porazi. Ampak smo vztrajno gradili temelje, ki so nam čez leta pomagali, da smo posegli po svetovni slavi.
Ko danes gledamo nazaj, se zdi, da je imela zlata generacija vse to, česar današnja nima. Predvsem merimo na moštveni duh …
Veste, časi so bili drugačni. Ampak najpomembnejši je bil nacionalni naboj. Čutili smo ga, četudi je bilo na tribunah zgolj 2000 ljudi. Vseeno smo čutili ponos, privilegij. Država je bila stara nekaj mesecev, leto, dve. To je bil res privilegij. Vse je enkrat prvič. Tudi prve ljubezni nikdar ne pozabiš. Zagotovo se je skrivnost za uspeh skrivala tudi v tem, da smo bili neverjetno povezani. Vsi skupaj smo stremeli k skupnemu cilju. Tako zelo, da smo na trenutke na igrišču dajali več, kot smo bili realno sposobni. Še ko smo šli na pivo, smo bili enotni. Seveda si se z nekaterimi razumel bolje kot z drugimi, ampak to ni bilo pomembno. Tudi če je kdaj prišlo do kratkega stika, to ni bilo pomembno. No, spomnim se, da smo se sprli ob polčasu prijateljske tekme s Francijo. Veste, zakaj? Zato, ker smo vodili le z 2:0 in ne s 3:0! Noro, kajne? Preprosto smo verjeli, da nam bo uspelo. In nam tudi je.
Zdi se, da tega naboja zdaj ni več.
Morda. Ampak ...
CELOTEN INTERVJU S SAŠOM UDOVIČEM SI LAHKO PREBRETE SAMO V SREDINI TISKANI IZDAJI EKIPE SN, KI JE NA VOLJO TUDI NA TRAFIKA24.SI!
