Ko takole brskamo po papirjih, spletu in predvsem spominu, v že vnaprej na neuspeh obsojenemu iskanju nečesa izvirnega, nečesa, kar še ni bilo zapisano o kapetanu, se neke besede vseskozi smukajo po glavi. Neki cenjeni novinarski kolega je pred tedni v nekem podobnem zapisu lepo zaključil, da nobena zgodba ni večna, a če je zgodba prava, ostane v spominu za vse večne čase. In reprezentančna zgodba Boštjana Cesarja je vsekakor ena takšnih. Po zadnjem rimskem in zadnjem kitajskem smo dobili še zadnjega slovenskega cesarja.
Bilo je nekega mrzlega in vetrovnega večera v Novi Gorici, ko so nam Švicarji odčitali lekcijo in nam dali jasno vedeti, da se pravljica nezadržno bliža koncu. Ob Zlatku Zahoviću, Miranu Pavlinu, Aleksandru Knavsu in ostalih staroselcih, ki so na prelomu tisočletja pisali slovensko nogometno pravljico, je takrat v izbrani vrsti pod vodstvom Bojana Prašnikarja debitiral tudi 20-letni branilec zagrebškega Dinama. Kdo bi si takrat mislil, da smo tistega turobnega – turobnega tako in drugače – večera prisostvovali debiju bodočega rekorderja, debiju moža, ki bo šel mnogo let kasneje tja, kamor ni šel pred njim še noben njegov rojak. Če si dovolimo nekaj patetike, ki se ji je ob urah slovesa tako ali tako težko izogniti, smo takrat prisostvovali nič več in nič manj kot rojstvu legende. Poldrugo desetletje, 100 nastopov, 10 golov, pet selektorjev in en mundial kasneje bo konec meseca golobradi fant, ki je vmes počasi postal bradati mož, dokončno in tudi simbolično zaprl svoje reprezentančno poglavje. Od Švice do Belorusije, vmes pa vse in še več.
Bile so dobre, pa tudi malo manj dobre, da ne rečemo slabe tekme, v spominu pa bodo seveda ostale predvsem tiste prve. Kot denimo tista iz nekega deževnega oktobrskega večera v Celju leta 2004, ko je na tekmi z Italijani v igro vstopil v 75. minuti namesto Željka Mitrakovića, da bi nato sedem, osem minut kasneje po podaji Nastje Čeha skočil više tudi od tistih dveh slovitih, napol mitskih italijanskih branilcev Fabia Cannavara in Alessandra Neste ter z glavo mimo še ene napol mitske nogometne figure po imenu Gigi Buffon zabil edini gol na tekmi. Eden tistih trenutkov oziroma golov, ki je za vedno našel vidno mesto v slovenski nogometni folklori.
HANNIBAL LECTER
Ko se bo nekoč ob kakšnem šanku ali omizju razpredalo o najboljšem slovenskem nogometašu neke generacije, bo njegovo ime vsem 100 nastopom navkljub le redko omenjano. V njegovi igri res ni bilo umiranja v lepoti, tehnika in domišljija nista bili njegovi močnejši plati, to ni bil valček ali tango, ampak prej surova balada. Ni bil najboljši, ni bil najbolj atraktiven in ni bil najbolj talentiran igralec svoje generacije na sončni strani Alp, v njegovi igri bi lahko iskali in tudi našli napake ter pomanjkljivosti. Povedano drugače, ko je bog delil talent, danes 35-letni Ljubljančan ni bil v prvih vrstah, a ko je bilo treba kreniti na juriš, je bil po navadi v prvih bojnih vrstah, na čelu kolone. Eden tistih, ki bi si ga želeli ob sebi v strelskem jarku. Bil je eden tistih, ki so se praktično vedno odzvali klicu reprezentance, eden tistih, ki bi na zbor prišli peš. Prvi med enakimi, Kapetan z veliko začetnico, če si dovolimo še malo patetike. "O kapitan, moj kapitan" je pred mnogimi, mnogimi leti zapisal veliki ameriški poet Walt Whitman.
Velikokrat je pri tem šel z glavo tja, kamor marsikdo še z roko ne bi šel. Eden tistih mož čvrste sorte, ki niso ne bežali ne varčevali z udarci. Praktično vedno, ko je govora o liku in delu Boštjana Cesarja, se kot ena prvih slik v misli prikrade njegova podoba izpred približno sedmih let s še ene tekme s staro znanko Italijo. Tiste tekme, ki jo je odigral z zaščitno masko na obrazu in se za dve uri prelevil v nogometno različico Hannibala Lecterja. Bila je to podoba, ob kateri bi jagenjčki kaj hitro obmolknili.
Čeprav se zaradi podobnosti v priimku oziroma vzdevku sama po sebi ponuja vzporednica z legendarnim Nemcem Kaiserjem Franzom Beckenbauerjem, pa je morda bolj primerna vzporednica z nekim še vedno aktivnim španskim branilcem. Boštjan Cesar je neka naša, podalpska in seveda, roko na srce, tudi slabša različica Sergia Ramosa. Nič veličastnega, nič poetičnega, pri njem si vedno vedel, kaj lahko dobiš, in to si po navadi tudi dobil. Vsi tisti goli so bili dodatek, bonus, bis. Podobno kot tisti andaluzijski bik oziroma andaluzijski pes je bil namreč pogosto ob pravem času na pravem mestu, podstavil glavo in dosegel gol, ko je bilo najbolj treba, ko je voda že pošteno tekla v grlo ter ko s(m)o novinarji že pisali osmrtnice. Ne, s tistimi svojimi goli v izdihljajih tekem nam v neprestani dirki s časom in redakcijskimi roki nikakor ni delal uslug in olajšal dela, prenekatero besedilo je tik pred oddajo romalo v smeti ali v totalno predelavo, toda to je bila ena tistih stvari, ki smo mu jih ob kletvici ali dveh z veseljem odpustili. Celje in Italija, Maribor in Ukrajina, Vilnus in Litva.
DOŽIVETI STOTO IN NEDELJA, KO JE ODŠEL CESI
Dolgo je trajal, danes se zdi tista 2003 in Nova Gorica precej bolj oddaljena kot le 15 let, vrhunec na tem popotovanju pa je seveda prišel v Južni Afriki nekega dolgega vročega poletja 2010. Menjali so se selektorji (Bojan Prašnikar, Matjaž Kek, Slaviša Stojanović, Srečko Katanec), menjali so se soigralci v osrčju obrambe (Aleksander Knavs, Matej Mavrič, Marko Šuler, Branko Ilić, Miral Samardžić, Miha Mevlja ...), menjalo se je vzdušje v in okoli izbrane vrste. Nekoč, pravzaprav ne dolgo tega sta del reprezentančne ekspedicije postala celo neka novodobna vrača oziroma izganjalca duhov, dres s številko pet pa je skozi vsa ta leta ostajal na njegovih ramenih. Vmes enkrat je na tem svojem poldrugo desetletje trajajočem reprezentančnem popotovanju na roko dobil še kapetanski trak. Nov mejnik je nastopil v novembru 2014, ko je na kultnem Wembleyju na večni lestvici prehitel Zlatka Zahovića, oktobra na tekmi s Škotsko, ko je v zaključku videl rdeče, pa je kot prvi Slovenec vstopil v elitni klub 100. Doživeti stoto smo si takrat za naslov sposodili zimzeleno uspešnico Bijelog dugmeta, ko se je pridružil resda vse manj ekskluzivnemu klubu, v katerem je danes že 440 nogometašev, med drugim tudi Buffon, Casillas, Matthäus, pa že omenjeni Ramos, Cristiano Ronaldo, Lilian Thuram ..., če naštejemo le nekatere.
Okroglih sto, ki so z današnjega zornega kota pomenili tudi konec poti. Ne le Doživjeti stotu, v neki retrospektivi bi si tisto oktobrsko nedeljo lahko zavrteli še eno zimzeleno s hribovitega Balkana. Nedelja kad je otišao Hase. Na "repeat", za sijajno zvočno podlago nedelji, ko je odšel Cesi.
Od tistega oktobrskega dneva, ko je ob vstopu v klub 100 nastajal neki na las podoben tekst, se ni prav veliko spremenilo, a po drugi strani se je spremenilo marsikaj. Med drugim je slovenska reprezentanca dobila novega selektorja, ki bo odprl novo poglavje in v njem ne bo branilca italijanskega Chieva, ki je dodobra zakorakal na za nogometaša napačno stran tridesetih. Morda bi lahko še potegnil za kakšno leto ali kvalifikacijski ciklus, morda si tudi želi še, morda bi moral še, a tudi konec je bil nekako v skladu s celotno reprezentančno kariero. Brez polemik, brez repov, brez večjih madežev in brez velikih ter odvečnih besed. In če/ko si bo konec meseca proti Belorusom še 101. nadel dres z državnim grbom, bo to simbolično naznanilo konec ene in začetek neke druge dobe. Cesar pa bo pri tem (p)ostal zadnji slovenski cesar. Nobena zgodba ni večna, a če je zgodba prava, ostane v spominu za vse večne čase. In ta je (bila) vsekakor ena takšnih.
