Ko ste bili pred nekaj več kot tremi leti še selektor, ste se odločili, da želite povedati nekatere svoje resnice v zvezi z vodenjem reprezentance in dogajanjem okrog njega. Tedaj sva bila dogovorjena za intervju, toda stvari so krenile v smeri prekinitve vašega sodelovanja z nogometno zvezo. Od tedaj ste bili medijem na voljo, a k tistemu intervjuju in k tistim resnicam se vračava šele danes. Doslej o njih niste še nikoli govorili, zakaj ravno zdaj?
Danes vem, da sem naredil napako, ker o stvareh nisem spregovoril pravočasno. Ne po več mesecih, ko sva se za pogovor dogovarja midva, temveč že prej. Danes vem, da bi moral govoriti sproti in da bi morale biti te zadeve ves čas javno znane. Morda bi se moja zgodba z reprezentanco končala na enak način, morda se ne bi, to sploh ni pomembno. Za časa mojega selektorskega dela bi vse to, o čemer bova govorila zdaj, moralo biti izpostavljeno, in drugačno ravnanje, naj ponovim, je bilo napačno. Nogometni zvezi ne zamerim ničesar, vsekakor pa obžalujem, da sem tedaj s strukturami v njej sklenil dogovor, po katerem sem bil tiho in absolutno prioriteto športnemu vidiku. Ko sem spoznal, da bi bilo morda bolje ravnati drugače, je bilo prepozno, nato pa bi bilo zelo narobe, če bi takoj po prekinitvi sodelovanja preprosto skočil v naročje medijev in začel naštevati zadeve,ki bi zvenele kot izgovori. Moralo je miniti nekaj časa, moral se je povsem poleči prah in moral sem spet delovati ter tudi kaj doseči v svojem poklicu. Moralo se je zgoditi vse to, da bi moje besede dobile pravi pomen in da ne bi bile nekakšno jamranje brez osnove. Ko sem spisal neko svojo novo zgodbo in so moje besede dobile težo, sem bil pripravljen, a čeprav sem bil na tej toči že pred meseci, sem vendarle še počakal do zdaj. Zdelo se mi je pošteno, da se končajo kvalifikacije in da moje izjave na noben način ne posegajo v udejstvovanje reprezentance. Če je obstaja najmanjša možnost za kakršenkoli vpliv na ekipo, ki se je borila za nastop na evropskem prvenstvu, to preprosto ne bi bilo v redu in temu sem se želel na vsak način izogniti.
Ob tem se najbolj splošno vprašanje ponuja samo od sebe. Kaj je tisto, kar vam je ležalo in vam še vedno leži na duši? O čem ste želeli govoriti, niste govorili in boste zdaj spregovorili?
Za začetek bi stvari spravil v eno misel: Nikoli in nikomur, zares nikomur, ne želim, da bi se zgolj pet minut svojega življenja počutil tako, kot sem se jaz pogosto počutil v vlogi selektorja slovenske reprezentance. Kaj pet minut, niti minute! Ujel sem se v nekakšen začaran krog, v katerem je bilo narobe vse, kar sem naredil in kar sem rekel. Pri tem je šlo pogosto za stvari, ki se sploh niso dotikale nogometa, kaj šele da bi se neposredno dotikale dogajanja na igrišču. Deležen sem bil ostrih napadov, ostrih obtožb, pravega linča.
RUŠENJE KEKA IN VPRAŠANJE NACIONALNOSTI
S čigave strani?
S številnih strani. Zagotovo tudi z naslova medijev, a še pomembneje, bolj moteče in bolj boleče je bilo, da so hudi napadi prihajali s strani trenerskih kolegov ter nekaterih ljudi, ki so prav tako zelo tesno povezani z nogometom. Zaradi njih sem se počutil, kot da sem na velikem bojnem polju, na katerem sem imel ščit za pehotno bojevanje stare šole, medtem ko so oni po meni udrihali z najmodernejšim topništvom. Za nameček je večina strelov prihajala izza hrbta. Zanemarljivo je bilo število tistih ljudi, ki so mi 'en face' povedali, če so imeli z menoj kakršenkoli problem, hkrati pa so bili to isti ljudje, ki so prihajali z relevantnimi kritikami, s kakršnimi nikoli nisem imel težav. Topovski streli v hrbet so bili drugačni, šlo je za blatenje, ki me je spravilo v nadvse neprijeten položaj. Občutek je bil tako zelo slab, da ga je težko opisati z besedami.
Kakšne obtožbe? Kakšno blatenje? Kakšni napadi? Kako konkretni ste lahko?
"Mariborski klub si želi čim več svojih nogometašev v izbrani vrsti, ljubljanski klub prav tako, potekajo določena tako imenovana lobiranja, toda vse to je v mejah nečesa, kar dojemam kot povsem običajno in normalno."
Najbolj osnovne so bile obtožbe na področju strokovnosti, ki so govorile, da za vodenje slovenske reprezentance nimam potrebnih referenc. Čeprav si drznem verjeti, da sem jih imel in da sem selektor postal na povsem realni osnovi, potem ko sem v slovenskem nogometu pustil dovolj globok pečat, pa tudi najostrejše obtožbe te vrste nikakor niso bile glavni problem in o njih kot takih se danes sploh ne bi pogovarjala. Povsem drugače je z obtožbami, da sem se še v času delovanja Matjaža Keka na mestu selektorja predsedniku nogometne zveze sam ponudil za naslednika. Neposredno naj bi rušil Keka in predlagal sebe, kar še danes zagotavlja kar nekaj ljudi. Tudi nekaj trenerskih kolegov, ki so blizu te zgodbe in katerih imena bi vas šokirala tako zelo, kot mene šokirajo te obtožbe.
Kateri kolegi? Nas boste šokirali z imeni?
Ne bom, ta podatek bo ostal pri meni. Lahko pa gospodo razočaram, da domneven dopis, ki naj bi ga poslal predsedniku Aleksandru Čeferinu, nikoli ni obstajal. Naj me nekdo postavi na laž s konkretnim dokazom, če je tako glasen brez njega. Ne more, ker je dopis izmišljen, ne obstaja. Kako bi sploh lahko? Pod točko ena se na tako raven ne bi spustil, pa če bi bil od tega odvisen moj obstoj. Ne z dopisom, ne po telefonu, ne v živo, nikakor. Preprosto ne bi, tako početje bi se mi zdelo gnusno in z njim ne bi mogel živeti. Pod točko dve pa zadeva ne drži vode tudi na povsem faktografski ravni. Na vstopu tisto jesen leta 2011, ko naj bil se lotil rušenja Keka, sva s Srečkom Katancem podpisala novo pogodbo v Združenih arabskih emiratih in moji načrti so bili povezani s tem. Šele pozneje so se stvari pač obrnile tako, da je Kek končal sodelovanje z reprezentanco, jaz sem bil po spletu okoliščin prost in sem dobil ponudbo ter se z zvezo dogovoril za delo na selektorskem položaju. Vsi vpleteni to zelo dobro vedo, moja vest je popolnoma čista, vsakdo pa naj si misli, kar si hoče.
Greva naprej, kakšni izstrelki so še leteli v vaš, kot pravite, hrbet?
Na to sem že nekajkrat namigoval in zagotovo ne moreva mimo vprašanja moje narodnosti oziroma mojega rodu. Dolga leta sem živel v zmotni veri, da se kaj takega ne more dogajati, nato pa me je na selektorskem položaju udarilo z vso silo. Morda sem bil neumen, ker sploh nisem bil pozoren na obstoj takih ljudi, takega razmišljanja in tako nizkotnih napadov. Morda bi se moral zavedati vsega tega kljub dejstvu, da gre za zadeve pod ravnjo mojega razmišljanja in pod ravnjo mojega obstoja. Na tem področju je šlo občasno tako daleč in čez take meje, da sem se vprašal, ali živim na istem planetu. Obstoj česa takega v moji državi in v tem stoletju me je več kot osupnil.
O čem govorite?
Ne želim potencirati, ker si nizkotneži ne zaslužijo tovrstne pozornosti. Toda kako je mogoče, da v osrednjem slovenskem časniku izide komentar s tako vsebino. Poglejte ga, tu je, tako kot še nekatere podobne zapise sem ga vestno spravil. Morda si avtor to šteje v čast, a bi si moral šteti kot nekaj povsem drugega, predvsem pa bi mi ta članek nekdo moral razložiti. Rad bi dobil razlago, kako je sploh mogoče tako razmišljati, in rad bi dobil razlago, kako so taki zapisi sploh lahko dovoljeni. Pri čemer so bili zapisi le vrh ledene gore. To vam lahko potrdijo mnogi, to navsezadnje tudi sami zelo dobro veste, sami ste slišali marsikaj takega. Vse to vem z gotovostjo, četudi je kdo morda mislil, da sem neumen. Kako je mogoče, da lahko v tej državi do predsednika nogometne zveze pridejo vprašanja v zvezi z mojo nacionalnostjo oziroma obtožbami na njen račun? In da predsednik teh obtožb ne zanika preprosto zato, ker so dejansko obstajale, ker so bile številne in ker bi bilo zanikanje posledično govorjenje neresnice. Našel se bo kdo, ki bo ob tem odmahnil z roko ali celo rekel, da sem si stvari izmislil. Pravzaprav bi si želel, da bi bilo tako in da ne bi šlo za realnost, ki me je doletela in v kateri še vedno vsi skupaj živimo.
IMELI SVOJE KANDIDATE ALI ŽELELI TO BITI SAMI
Bova še konkretneje o imenih?
Ne, dovolj je bilo. Mislim, da vsi, ki morajo vedeti, razumejo in vedo vse. Tisti, ki so širili nestrpne konstrukte, pa naj s tem živijo sami. Prej ali slej bodo na neki ravni in na neki način spoznali, kaj so storili in na kakšno raven so šli.
Eden od teh člankov, ki ste jih spravili, je tudi intervju s predsednikom Čeferinom, v katerem prvi mož zveze pravi, da ga je klical novinar in mu velel, naj Stojanović ne postane selektor. Je bilo tudi to na nacionalni osnovi?
Ni moglo biti, ni logike. Ta novinar je bil namreč Branko Vekić, nekdanji novinar nekdanje slovenske izdaje Sportskih novosti. In ni šlo za nacionalnost, temveč za to, da je imel svoje poglede in svoje kandidate. Tako kot še nekateri.
Govoriva o drugih ljudeh, ki so prav tako želeli za selektorja postaviti koga drugega?
Tako je, govoriva o teh ljudeh, hkrati pa govoriva tudi o nekaterih ljudeh, ki so sami želeli zlesti na selektorsko mesto, a jim ni uspelo – ali celo ponovno ni uspelo – ter so nato iz jeze govorili in počeli vse mogoče. Potem pa dodajva še užaljene zaradi tega, ker v zvezi z imenovanjem novega selektorja nihče ni nič vprašal njih, in slika je popolna.
So v celotni zgodbi kakšno vlogo odigrali tudi pritiski, o kakršnih pogosto poslušamo in ki naj bi se dogajali na famozni osi med tako imenovanima ljubljanskim in štajerskim lobijem?
Seveda se kdaj pa kdaj pojavi tudi kaj na to temo, sploh kot gre za izbiro nogometašev. Mariborski klub si želi čim več svojih nogometašev v izbrani vrsti, ljubljanski klub prav tako, potekajo določena tako imenovana lobiranja, toda vse to je v mejah nečesa, kar dojemam kot povsem običajno in normalno. Nekateri tovrstni pritiski so realni, drugi manj, pojavljala se je tudi jeza, toda z ničimer na tem področju nisem imel resnejših težav. Take težavice so najmanjša malenkost v primerjavi s stvarmi, ki so se dogajale meni.
HRBET SO MI OBRNILI IGRALCI, KI MI DOLGUJEJO NAJVEČ
Kako je bilo delati v takih razmerah, kako je bilo loviti dosežke ekipe, po katerih vas je nato vendarle sodil največji del javnosti?
Izgubil sem se. Ne bom vam prodajal megle in ne bom se pretvarjal, da sem boljši ter pogumnejši, kot sem bil. Popolnoma sem se izgubil, širok spekter opisanih pritiskov mi je prišel do živega. Saj je bilo videti tako, kajneda? V realnih kritikah ste to tudi pisali in imeli ste prav. Izgubil sem se, preprosto nisem več vedel, kaj mi je storiti, kaj je pametno, kaj ni pametno, kako je treba ravnati. Karkoli sem naredil, karkoli sem povedal, mi je kopalo še globljo luknjo, in če sem povsem iskren, nisem znal iz nje. Čeprav nobeden od selektorjev ni že v prvem letu prišel do omembe vrednih uspehov, bi mene v tistem položaju lahko rešili le taki uspehi, ki bi zaprli večino ust. Realno se v takih okoliščinah niso mogle zgoditi, toda ker je nogomet specifičen šport, bi po spletu okoliščin do njih vendarle lahko prišlo. Ker jih ni bilo, pa je bila moja usoda zapečatena. Moje ponižanje pa popolno, kajti na neki točki sem postal selektor, ki ni imel rezultatov, hkrati pa so tako na njegov naslov kot na naslov zveze prihajala grozilna pisma, grozilna elektronska pošta, grozilna kratka telefonska sporočila.
Bi se danes z vsem skupaj znali bolje in uspešneje spoprijeti?
Verjamem, da bi se. A seveda gre za nerealno zanko, kajti prav iz tedanjih izkušenj sem se naučil stvari, s pomočjo katerih sem se nato v Beogradu še dodatno utrdil in postal človek, ki se na določene zadeve zna drugače odzvati. Danes me ne bi nič presenetilo, danes se ne bi izgubil, danes vem, da je mogoče vse, tudi take podlosti.
Kakšna je bila komunikacija s predsednikom Čeferinom na temo vseh vaših težav, s katerimi ste se spoprijemali kot selektor?
"Izgubil sem se. Ne bom vam prodajal megle in ne bom se pretvarjal, da sem boljši ter pogumnejši, kot sem bil. Popolnoma sem se izgubil, širok spekter opisanih pritiskov mi je prišel do živega."
Vse sem mu povedal, vse je vedel, pogovarjala sva se. Popolnoma me je razumel, ob tem pa mi je svetoval, naj se ne oziram in naj grem po svoji poti. Poskušal sem, toda preprosto ni šlo. Bilo je preveč, šlo je predaleč, bilo je prek vseh meja dobrega okusa in zdravega razuma. Kot rečeno, danes verjamem, da bi pomagalo, če bi pravočasno javno spregovoril, in žal mi je, da me je predsednik prepričal o nasprotnem. A tudi to je storil v trdnem prepričanju, da počne zame najboljšo stvar, in ne pride mi na misel, da bi karkoli zameril. Tako kot je s sodelavci hotel najbolje, ko so me v nasprotju z mojo željo prepričali, naj tiste kvalifikacije začnemo v Ljubljani namesto v Mariboru. Podobno željo selektorja in igralcev so zdaj uslišali in žal mi je, da je niso tudi takrat. Kar pa tudi ne spremeni dejstva, da je bil odnos ves čas in na vseh točkah skrajno korekten.
Tudi na točki razhoda?
Da. Vsekakor. Razhod je bil korekten, in če damo roko na srce, je bil seveda tudi logičen. Pravzaprav sem že prej želel oditi z mesta selektorja, ker so nekatere stvari preveč obremenjevale tako mene kot mojo družino. Nato sem poskusil še enkrat, toda v tistih razmerah je bila moja usoda zapečatena in bil bi nadvse nesramen, če bi kogarkoli z nogometne zveze obtožil česarkoli.
Kaj pa igralci, ki so branili barve Slovenije pod vašim okriljem? Je pri njih zgodba podobna ali drugačna? Ste lahko računali na njihovo podporo in korektnost?
Ni lahko odgovoriti, a čutim, da moram. Seveda ni mogoče vseh zmetati v isti koš, kajti med nogometaši je bilo nekaj vzorno korektnih in nekaj precej drugačnih. Glavni poudarek tega dela zgodbe pa je, da so mi tisti, ki mi dolgujejo največ, v največji meri obrnili hrbet. Tisti, s katerimi imam najbolj tesno skupno zgodovino, so me najbolj pustili na cedilu. Morda zavestno, morda ne, v vsakem primeru pa prepotentno in samovšečno.
V REPREZENTANCI SEM SPOZNAL DRUGAČNEGA HANDANOVIĆA
S čim? Na kakšen način?
V več pogledih, da bi bila stvar še toliko hujša. Dober primer je Zlatan Ljubijankić, moj nekdanji varovanec iz Domžal, ki sem ga poklical za zelo pomembno tekmo proti Albaniji in ki sem ga tedaj krvavo potreboval. Imel sem težave s sestavo moštva in od njega sem poleg običajne želje igrati za reprezentanco pričakoval tudi pripravljenost pomagati. Namesto tega mi je dejal, da je pot z Japonskega predolga in da bo ob vrnitvi imel preveliko težavo s prilagajanjem na časovno razliko. Da bi bila mera polna, se je najprej poskušal izgovoriti z bolečinami v kolenu, nato je poskusil z zasebnimi težavami, na koncu pa sva vendarle prišla do tega, da mu je preprosto predaleč. Potem so bili tu še nekateri, ki mi dolgujejo podobno veliko in so zablesteli s povsem neprimernimi izjavami po nekaterih tekmah, ki so me spravile v še težji položaj. Ali pa so čutili pravico, da od mene zahtevajo vpoklic kakega tretjega nogometaša po njihovih osebnih kriterijih in so bili jezni, ko jim nisem ugodil. So se pa, verjeli ali ne, našli tudi taki, ki so za posebne naloge pooblastili svoje očete, ki so z menoj barantali kot na tržnici.
Imena?
Bom zadržal zase.
Še enkrat pa lahko potrdite, da ste imeli v kadru igralce, ki so želeli vpoklic nogometašev, za katere se vi po vaših kriterijih niste odločili?
Da.
Kakšna je bila v tej celotni zgodbi vloga enega glavnih zvezdnikov tiste in te reprezentance Samirja Handanovića?
Samirja poznam od njegovega trinajstega leta in dolgo časa sem ga poznal v tedanji podobi. V reprezentanci sem spoznal nekoga povsem drugačnega, videl sem ga v popolnoma drugi luči. Verjetno se vsakdo spremeni, ko iz nadobudnega najstnika zraste v zelo dobrega mladostnika in nato pride do določenega statusa. Nekateri tovrstni igralci, zdaj ne bom govoril posamično, si kot mladostniki niso znali sami obrisati sline, nato pa so si v reprezentanci drznili iti prek določenih meja, ki jih preprosto ne bi smeli prestopiti. Tolažim se, da je tudi to očitno sestavni del življenja.
Bi torej Handanovića uvrstili med tiste, ki so vam obrnili hrbet in vas pustili na cedilu?
"To poročilo, v katerem so neizpodbitna dejstva, pravi, da sem tako Novakovića kot Roberta Korena poklical takoj po tem, ko sem postal selektor. Želel sem govoriti z njima, potem ko sem dobil informacijo, da za reprezentanco ne želita več nastopati."
Ne bi se izrazil tako. Mislim, da sem povedal dovolj. Lahko rečem le še dve stvari. Prvič, dolgo sem razmišljal, preden sem ga na račun Boštjana Cesarja imenoval za kapetana izbrane vrste. Danes mislim, da sem morda naredil napako. In drugič, In drugič, prišel bo dan, ko se bova s Samirjem pogovorila v živo.
Handanović je v tistem času nastopil z intervjujem, v katerem je dejal, da v primeru neuvrstitve na svetovno prvenstvo v Brazilijo ne bo več igral za Slovenijo. Nato je ta besede potrdil na tiskovni konferenci pred vašo zadnjo tekmo, prijateljskim gostovanjem v Makedoniji, od tedaj pa ni govoril za slovenske medije. Lahko to zadevo osvetlite?
Ne morem, ker se z njim o tem nikoli nisem pogovarjal.
Kako je to mogoče?
Tista tiskovna konferenca se je zgodila neposredno po intervjuju, na njem ga je nekdo vprašal, ali se bo pogovoril in posvetoval s selektorjem, on pa je odgovoril, da se nima kaj pogovarjati in da se nima s kom posvetovati. Takšna je bila njegova odločitev in nisem rinil vanj, kajti očitno je bilo, da se noče pogovarjati in posvetovati z menoj. Tako kot se ni posvetoval, ko se je na svojo roko in brez spregovorjene besede odločil za operacijo, zaradi katere je izpustil prvi dve kvalifikacijski tekmi.
Sta o tem govorila kadarkoli pozneje?
Ne, nikoli.
Je napačen tudi način, na katerega se je Samir zdaj očitno poslovil od izbrane vrste?
O tem ne bom sodil, to ni moja stvar. Zame sta pri njem pomembni dve stvari: da je najboljši vratar na svetu in da je v preteklosti nekatere stvari reševal tako, kot jih je. Vsak naj si ustvari svoje mnenje, bil je eden najpomembnejših členov ob uvrstitvi na svetovno prvenstvo in velika škoda bo, če ne bo več branil za Slovenijo.
NOVAKOVIĆ IN KOREN? TU JE SEZNAM KLICEV
Veliko se je govorilo o klanih v reprezentanci in o Samirjevi vlogi v enem od njih. Lahko poveste kaj še o tem?
Lahko povem, da jih nisem občutil.
Medtem Milivoje Novaković, prav tako eden od ključnih členov tako uvrstitve na svetovno prvenstvo leta 2010 kot teh zadnjih kvalifikacij, sploh ni bil v vašem kadru. Zakaj? Slišali smo vse mogoče, kakšna je vaša resnica?
Naj vzamem v roke poročilo, ki sem ga na to temo podal odgovorni pri Nogometni zvezi Slovenije (ga vzame iz torbe, op. p.). To poročilo, v katerem so neizpodbitna dejstva, pravi, da sem tako Novakovića kot Roberta Korena poklical takoj po tem, ko sem postal selektor. Želel sem govoriti z njima, potem ko sem dobil informacijo, da za reprezentanco ne želita več nastopati. Mnogi, ki so potem ravno na to temo širili razne neresnice, so mi takrat dejali, naj ju pustim pri miru, češ da ju reprezentanca ne potrebuje. Sam sem menil drugače, predvsem pa sem želel z njima govoriti. Deset dni po imenovanju sem z obema govoril in na njuno željo smo se dogovorili, da ne moreta priti na zbor za mojo debitantsko tekmo, za prijateljski obračun z ZDA. Hkrati pa smo se dogovorili, da se bomo še enkrat slišali v mesecu po tej tekmi in da se bomo dogovorili za naslednje termine v letu 2012. V skladu z dogovorom sem ju decembra poklical in se želel dogovoriti za februar ter nasploh glede udejstvovanja v izbrani vrsti. Toda ostalo je pri tistem enem pogovoru, kajti nikoli več se mi nista oglasila na telefon. Večkrat sem ju klical s številke, ki sta jo poznala, a so klici ostali brez odgovora in nikoli več ju nisem slišal. Želite datume? Ni problema, lahko dobite tudi ure. Kot piše v poročilu, sem Novakovića klical 18. 12., in sicer trikrat na slovensko telefonsko številko, na katero sem tudi poslal kratko sporočilo. Nato sem ga 21. 12. klical na nemško telefonsko številko in mu pustil sporočilo na odzivniku. Isti dan je dobil tudi klic na slovensko telefonsko številko. Nato pa sem ga dejansko klical tudi 25. 12., o čemer je bilo toliko govora in kar so nekateri predstavljali kot edini klic. Takrat je dobil zadnji klic na slovensko telefonsko številko. Podoben je seznam klicev, s katerim sem želel dobiti Korena. Najprej sem ga 20. 12. dvakrat klical na angleško telefonsko številko. Naslednji dan, torej 21. 12. leta 2011, je dobil še en moj klic na angleško telefonsko številko, ob čemer sem mu pustil sporočilo na odzivniku. In tudi on je dobil klic 25. 12. oziroma je dobil dva klica. Na angleško številko sem ga poklical ter mu za nameček pustil sporočilo na odzivniku, zavrtel pa sem tudi slovensko telefonsko številko. Če mi zdaj lahko kdo reče, da se v dogovorjenem mesecu nisem potrudil, da bi z njima vzpostavil stik, potem pač bodi tako. Verjamem pa, da mi ne more. Pri klicanju sem vztrajal kljub temu, da so mi celo nekateri na nogometni zvezi dejali, da vse skupaj nima smisla in da ju sploh ne potrebujem. Klical sem ju, se trudil kot bedak, še vedno imam tudi originalne telefonske izpiske, onadva pa si upata govoriti povsem drugačne stvari. To pa še ni vse. Kljub tako nespoštljivemu odnosu sem stik z njima poskušal vzpostaviti še prek tedanjega sekretarja A reprezentance Boštjana Gasserja, njemu je uspelo in nato je prišlo njuno sporočilo o koncu nastopanja za izbrano vrsto.
Kako si to razlagate? Se je med vami kadarkoli karkoli takega zgodilo?
Kako pa naj bi se zgodilo, če ju praktično ne poznam? Moj edini stik je bil pogovor z opravičilom za neudeležbo na tekmi proti ZDA in z dogovorom, da se slišimo decembra. Resnično bi rad slišal, zakaj se nista želela oglašati na telefon. Naj mi povesta zasebno. Zanima me, ali me res obtožujeta tega, da ju nisem obiskal. In pri tem bi rad od njiju izvedel, kako je mogoče koga obiskati v velikih mestih tujih držav brez predhodnega dogovora o srečanju.
Torej tudi nikoli pozneje z njima niste nikoli govorili in tega razčiščevali?
Tako je, nikoli.
Kakšno je bilo splošno stanje igralskega kadra tisto, če ji lahko tako rečem, usodno jesen? Je bilo primerljivo z današnjim?
Niti blizu, niti v sanjah. Ob vseh težavah, o katerih sva že govorila, mi nikakor ni šla na roko niti pripravljenost nogometašev. Pomislite, celo Boštjan Cesar, ki je danes samoumevno nezamenljiv v svojem klubu, je tedaj igral zelo malo. V še večji meri pa je to veljalo za mnoge druge. Ogromna večina je bila v nemilosti klubov, nekateri so tik pred septembrsko tekmo proti Švici na vrat na nos menjali klubsko okolje, razmere so bile nezavidljive. Redno sta igrala le Mišo Brečko in Samir Handanović, pri čemer je šel slednji na začetku kvalifikacij na omenjeno operacijo.
NISEM NAVIJAL PROTI SLOVENIJI, A NISEM BIL EVFORIČEN
Zakaj Slovenija že pet let nima takšnega Josipa Iličića, kot smo ga v tem obdobju pogosto spremljali na klubski ravni?
Z njim sem imel vizijo in zelo dobro ve, kako sem mu jo predstavil. Zelo mi je žal, ker te vizije nisem mogel izpeljati tako zaradi premalo časa kot zaradi dejstva, da je bil Jojo tedaj, ko sem nekaj časa imel, slabo pripravljen in poškodovan. Mislim, da bi mi uspelo, kajti gre za posameznika z izjemno kakovostjo, kakršne Slovenija po Zlatku Zahoviću ni imela. Je pa hkrati eden od tistih igralcev, pri katerih mora trener imeti več potrpljenja, včasih tudi potrpeti. In mu seveda pustiti relativno svobodo, brez nje taki nogometaši in take osebnosti ne morejo delovati. Verjamem, da bi se Sloveniji na malce daljši rok to izplačalo. Če bi imeli igralca, ki bi za reprezentanco igral tako, kot Josip pogosto igra v klubskih barvah, bi bilo to vredno marsikaterega odrekanja.
Je za to specifično nalogo Srečko Katanec neprimerna oseba?
V to se ne bom spuščal. Zame je Katanec korekten in pošten človek in zelo dober trener, kot takega ga poznam, tak odnos sva imela in imava. To je vse, o drugih vidikih ne bom govoril, ker nimam nobene podlage. Ne bom ga sodil, ne bom komentiral njegovega dela, tudi ko se srečava, se o reprezentanci ne pogovarjava.
Marsikdo vas gotovo želi vprašati, ali ste navijali za to, da se Slovenija uvrsti na evropsko prvenstvo?
Nikakor si nisem želel, da bi naši reprezentanci spodletelo in bi jaz s tem nekaj dokazal. To bi bila čista norost in bilo bi me sram, če bi tako čutil. Bil bi vesel vsakega uspeha, tako kot sem vesel vsakega uspeha slovenskih klubov in slovenskih posameznikov. Nisem pa bil tako evforičen, tako kot sem bil v pričakovanju tistih uspehov, ki so se zgodili pred mojo izkušnjo na selektorski klopi. Bilo je nekaj več distance, to priznam, in verjamem, da me lahko razumete. Nikoli pa ne bi bil škodoželjen, tako kot so bili škodoželjni nekateri, ki so s prijatelji stavili, kako dolgo bom zdržal na klopi Crvene zvezde. Pri čemer ponovno govorimo o slovenskih nogometnih delavcih, med njimi so na žalost tudi moji trenerski kolegi.
A vendar tri leta brez slovenske uvrstitve na veliko tekmovanje in brez vzpostavitve neke resnično zadovoljive, kaj šele navdušujoče reprezentančne slike, po svoje govorijo v prid vam in tega, da vaša naloga morda ni bila taka, kot so jo nekateri predstavljali?
Takole bom rekel: Če bi bil jaz tisti veliki krivec, bi po mojem odhodu verjetno steklo in bi si uspehi podajali roke. Tako pa so stvari tam nekje, v treh letih niso priplule v vode, ki jih je marsikdo pričakoval. Kar pa ni kritika moje odstavitve, svoj pogled nanjo sem zelo jasno predstavil. Je opomnik tistim, ki so močno pomagali privesti v položaj, v katerem je bila odstavitev logična. Škoda, ker mi ti ljudje niso dovolili voditi reprezentance v miru in tako opraviti vsaj ene kvalifikacije v celoti. Pa četudi je šlo za kvalifikacije, v kateri mi s spoštovanjem do San Marina nihče ni podaril šest točk, temveč so iz nižjih bobnov prišli Albanija, Islandija in Ciper; torej dve udeleženki evropskega prvenstva in ekipa, ki je zadnje kvalifikacije odigrala skoraj na ravni Slovenije.
Je neumno in neumestno vprašanje, ali verjamete, da bi se v teh treh letih s Slovenijo uvrstili na veliko tekmovanje?
Ni neumno. In odgovoril bom nanj. Ne bi želel zveneti samovšečno, a v normalnih razmerah in z vedno nujnim ščepcem sreče bi nam mogoče res uspelo.
Ste zadovoljni s tem, kako se vam je poklicno življenje odvilo po selektorski izkušnji?
Vsekakor sem zadovoljen, sploh z zgodbo, ki sem jo pod velikim pritiskom popolnega trenerskega pokopa spisal pri Crveni zvezi, in z zelo globokim pečatom, ki sem ga pustil v Beogradu. Zadovoljen sem in sem zadovoljno v pričakovanju novih izzivov. Toda, pozor, zadovoljen sem tudi z nekaterimi zadevami, ki sem jih naredil ali pomagal narediti v izbrani vrsti. Jan Oblak, Kevin Kampl, Andraž Struna, Jasmin Kurtić, Robert Berić in še nekateri drugi, ki tedaj še niso bili tako izpostavljeni, bi zagotovo o mojem prispevku znali povedati marsikaj. Predvsem pa veliko govori to, kar so postali, odkar sem jim ponudil priložnost v izbrani vrsti.
Lahko novi izzivi kdaj vključujejo tudi ponovno trenersko delovanje v Sloveniji? Ste imeli stike z Mariborom, morda z Olimpijo?
Z Olimpijo nikoli, menda zanjo nisem primeren; tako vsaj pravi direktor kluba. Z Mariborom oziroma z Zlatkom Zahovićem pa sem na nekaj točkah opravil nekaj pogovorov, a naj ostane pri tem. V vsakem primeru pa bi me z dobro vizijo in jasnim ciljem v prihodnje zanimala tudi kakšna nova slovenska zgodba. Vsekakor sem odprt zanjo.
