Ni povedal, ali želi ostati ali želi oditi, ubral je neko nerazumljivo vmesno pot v slogu 'bomo videli, kaj bo v naslednjih mesecih'. Morda v tem času pričakuje moledovanje, morda kaka nam neznana zagotovila, v vsakem primeru pa si slovenski nogomet take poti ne more privoščiti. Potrebuje odgovor. Da ali ne? S Srečkom Katancem ali brez njega? Dovolj je namigovanj in ovinkarjenja, čas je za neposrednost.
Nikoli nismo bili proti imenovanju junaka slovenske nogometne pravljice na mesto selektorskega povratnika. To mora biti jasno, saj je v zadnjih mesecih na tem področju pogosto obveljalo napačno prepričanje. Drži, ko se je pozno jeseni leta 2012 oblikoval krog kandidatov za naslednika hitro odstavljenega Slaviše Stojanovića in ko je v takratnem prazničnem decembrskem času potekal izborni proces, smo bili nekoliko bolj naklonjeni italijanskemu pretendentu slovenskih staršev. Kandidatu iz časov tako imenovane zlate generacije nismo nasprotovali, temveč smo zgolj imeli pomisleke, ki pa nam niso preprečevali, da bi mu odprli vrata in mu ponudili najbolj odkrito, najbolj pošteno priložnost za povrnitev slovenskih nogometnih sanj.
Kakšne pomisleke? Ena skupina je bila povezana z italijanskim pregovorom o pogreti mineštri, ki naj bi bila spacana, zdrizasta in nasploh neokusna. Druga skupina se je nanašala na neizpodbitno dejstvo, da se je Katanec na selektorski položaj vračal po tem, ko v dobrem desetletju po uvrstitvi na svetovno prvenstvo v Južno Korejo v tem športu ni naredil ničesar omembe vrednega. Morda mu je uspelo v kakem drugem, ki ga nismo tako natančno spremljali in smo dosežek zaradi tega spregledali, v nogometu pa mu prav gotovo ni. Prihajal je na podlagi (zelo) stare slave, kar nam v več pogledih ni najbolj dišalo, toda ko smo po silvestrski potrditvi imenovanja januarja sedli na predstavitveno tiskovno konferenco, so bile naše misli čiste, nogometne duše prav tako, peresa nevtralna, listi nepopisani.
In če se boste dobro spomnili, so v poldrugem letu sledili navdušenje nad drugačnim, na videz spravljivim Katancem, nad prebujeno nogometno evforijo na sončni strani, pa tudi nad podobo reprezentance. Kljub domačemu porazu z Islandijo, neuspehu v Švici, polomu na prijateljski tekmi na Finskem in še večjemu polomu v Alžiriji je prevladovala pozitivna nota. Stvari so bile namreč jasne, kvalifikacije za svetovno prvenstvo v Braziliji so bile reševanje težko rešljivega, medtem ko je bilo vse drugo nepomembno za ceno uspešnih priprav na dosego ultimativnega cilja te generacije: uvrstitve na Euro 2016.
MASKA V PODOBI TRETJEGA MESTA
Na tej točki pa smo zapluli v neke povsem druge, povsem drugačne vode. Po skoraj dveh letih Katančevega vodenja aktualne reprezentance se je ta septembra leta 2014 prikazala v Talinu in bila popolnoma nepripravljena na kvalifikacije, v katerih so se Sloveniji vrata velikega tekmovanja odpirala bolj kot kadarkoli prej. Na eni strani zaradi skupine (po naši skromni oceni) odličnih posameznikov s pravico nastopa za slovensko izbrano vrsto, na drugi strani pa zaradi razširjenega formata, ki je evropsko prvenstvo iz tekmovanja elite dokončno spremenil v zabavo za (skoraj) vse. Slednje smo vedeli takrat, danes pa, ker je to najbrž potrebno, neizpodbitno dejstvo lahko podkrepimo z Albanijo, Avstrijo, Walesom, Severno Irsko, Madžarsko in Islandijo. Torej z zgodovinsko širokim seznamom piscev zgodovine, ki zelo jasno govori o tem, da tokratna uvrstitev Slovenije na veliko tekmovanje ne bi bila epski podvig. Bila bi velik uspeh, a nič več od tega.
Na drugi strani bo, kot smo že poudarjali, Katanec vedno imel nizozemsko, grško in srbsko apokalipso, ki mu bodo služile kot potrditev njegovih pogledov. Kot potrditev njegove preroške talinske ugotovitve, da so te kvalifikacije težje od vseh prejšnjih in da je Slovenija proti napol amaterski Estoniji izgubila zaradi tega. Oziroma tudi zaradi tega, kajti krivi so bili še preveč obrambni nasprotniki, sodniki, promet v talinskem pristanišču (slednje je seveda sarkazem, da ne bo kakšne pomote) in še kaj, kar se je nato ciklično pojavljalo ob vsakem neuspehu v z njimi zaznamovanih mesecih. Danes lahko na podlagi vseh dokazov o težjih ali lažjih kvalifikacijah sodite sami, toda nečesa ne smete pozabiti.
Če se strinjate s selektorjem, ki kajpak vztraja pri svojem, potem morate vedeti, da nas po težji nalogi čaka lažja. Logično, kajneda, ko pa bo v boju za svetovno prvenstvo v Rusiji v dodatne kvalifikacije vodilo drugo mesto, ne več tretje, ki ga je selektor proslavljal in ki je karkoli razen brce v zadnjico prinašalo le tokrat. Če pa ste sarkazem uspešno prepoznali tudi tokrat, potem vam je jasno, da bo v naslednjih kvalifikacijah precej težje in da se ne bo mogoče skriti za masko uspeha, ki to ni bil nikoli prej.
NEDOPUSTNO ŽE TEDAJ, SEDAJ SPLOH
Postavlja se torej vprašanje, zakaj bi v nekaj težjega šli s človekom, ki ni zmogel lažjega. Mi ne bi šli. Mi ne želimo iti. Seveda bomo v popolnosti spoštovali drugačno odločitev in s skrajnim profesionalizmom nadaljevali svoje delo, toda če se v teh prelomnih časih postavimo na eno od strani, potem se postavljamo na stran zamenjave. Doslej se nismo, naj se razumemo. Katanca nismo nikoli rušili, Katanca nismo nikoli menjali, nikoli nismo pozivali ne k njegovemu samovoljnemu odhodu ne k odstavitvi s strani nadrejenih. Kdor je dobil drugačen občutek, je sklepal na podlagi lastnih prepričanj in je sklepal napak. Ves čas je bil tudi naš selektor, ves čas mu tega nismo odrekali na noben način, poskušali smo le opozarjati na napake, zaradi katerih njegovo vodenje izbrane vrste po našem prepričanju ni bilo tako, kot bi lahko bilo in kot bi moralo biti.
Opozarjali smo in kar nekajkrat – pa naj selektor reče, karkoli hoče – poskrbeli za dobrodošle spremembe. Ne bomo jih naštevali, ne bomo se tolkli po prsih; kdor je želel videti, je videl. A teh sprememb je bilo premalo, zablod pa ves čas preveč. Pri tem je bila že podoba v Talinu nedopustna, kajti Katanec je imel toooliko časa, toooliko brezskrbnih mesecev, da bi moral na začetek kvalifikacij pripeljati izdelano reprezentanco z jasno podobo in jasno vizijo. Od njiju je bila oddaljena nekaj svetlobnih let in taisto jesen se je lahko le tipično katančevski sreči na domačem srečanju s Švico zahvalila, da se zgodba o boju za drugo mesto ni končala že tam in tedaj. Vedeti je namreč treba, da je Slovenija pred dobrim letom v Ljudskem vrtu premagala favoriziranega nasprotnika ob svoji najslabši predstavi med vsemi slabimi v teh kvalifikacijah.
To je pač nogomet, Katanca je zaradi tega dejstva v igri za drugo mesto obdržal do zadnjih desetih minut povratnega srečanja s taisto Švico, in čeprav od uspeha ni bil daleč, si ga ni nikoli zaslužil. Ostalo je namreč pri zablodah, ostalo je pri napačnih ocenah, ostalo je pri nedoslednostih, ostalo je pri popolni odsotnosti izdelane podobe in logične, vsem prepoznavne vizije.
"ŠRAUFANJE" MED DIRKO IN VPITJE SKOZI OKNO
Danes imamo torej selektorja, ki v kvalifikacijah za brazilski mundial ni rešil, kar se je rešiti dalo. Ni bilo lahko in tega ni od njega nihče zahteval, le malokdo je to pričakoval, a dejstvo je, da ni uspel. In da bi lahko uspel, naloga nikakor ni bila nerealna. Predvsem pa imamo selektorja, ki je nato vrgel stran slabo leto med obojnimi kvalifikacijami in tretje leto svojega drugega mandata porabil za to, da se je za Euro boril z neizoblikovano reprezentanco, s stalnimi posegi vanjo in s stalnimi eksperimenti, za nameček pa je za slabo vsesplošno klimo skrbel s stalnim jamranjem in negodovanjem.
Videti je bil kot nekdo, ki je imel slabi dve leti časa za pripravo avtomobila na dirko, nato pa je med dirkanjem ves čas nekaj »šraufal« po motorju, za njegovo počasnost krivil slabo izbiro glasbe v predvajalniku zgoščenk in skozi odprto okno vpil na vse mimoidoče. In to bi bilo še za silo v redu, če avto zdaj, ko se je z zaostankom pripeljal na cilj, "šraufanja" ne bi več potreboval. Pa ga potrebuje morda celo več kot kadarkoli prej. Josip Iličić je še naprej nerešena uganka, zadnjo priložnost je v dodatnih kvalifikacijah zapravila povsem razglašena ekipa z njim na čelu, lova na vse ali nič se je lotila (ponovno) spremenjena zasedba s (ponovno) spremenjenim slogom, slednje pa kljub dobremu vtisu borbenosti in srečnosti ne deluje kot vizija za prihodnost. Saj veste, za tiste lažje kvalifikacije.
Poplava napovedanih sloves in vsesplošno čudno vzdušje med nogometaši dodatno govori o vsem drugem kot o pravi usmeritvi in pravem človeku na pravem mestu, tretja zaporedna neuvrstitev na veliko tekmovanje pa prihaja v seštevku z dejstvom, da je Katančevih neuspešnih let zdaj že 14. Zaporednih, se razume, in seveda ponovno v tem športu, kajti kakšnega drugega tudi med letoma 2012 in 2015 nismo spremljali tako zelo podrobno. O neokusnosti pogrete mineštre po našem dojemanju stvari torej ne more biti niti najmanjšega dvoma. Še več, od nje nas pošteno boli trebuh in si želimo očiščenja. Nato pa bi radi pojedli kaj novega, drugačnega, svežega. Tistega, kar je bilo po spletu okoliščin (tudi lastnih zaslug, da ne bo pomote) okusno pred poldrugim desetletjem, nato pa je vrednost ves čas izgubljalo, imamo dovolj.
Odkar je spet selektor slovenske nogometne izbrane vrste, je Srečko Katanec izgubil praktično vse tekme, ki bi jih moral dobiti. To ni naključje, to je posledica dejstva, da reprezentanca z njim na čelu nima prepoznavne igre. Po nekaj mesecih dela to še ni bilo tako skrb vzbujajoče, po treh letih pa bi to moral biti glavni razlog za menjavo na selektorski klopi.
