Povsem prepričani ne moremo biti, kajti njegov način prepričljivosti ni vreden. Morda celo ne bi bil vreden pozornosti, če vendarle ne bi šlo za enega najboljših slovenskih nogometašev vseh časov in za zagotovo najboljšega vratarja. Za človeka, ki je v zadnjih letih ves čas blestel med vratnicama, vsem nam pa je v neverjetni zgodbi o nerazumljivem postal tako zelo tuj.
Pred zdaj že dobrimi tremi leti je stopil pred novinarje in dejal: "Kar sem rekel, sem rekel. Kar ste prebrali, ste prebrali." To so bile njegove zadnje besede. Morda ne povsem dobesedno, kaka malenkost gor ali dol. In seveda ne v tistem najbolj dramatičnem smislu, bile so zadnje besede, ki jih je Samir Handanović prek slovenskih medijev namenil širši slovenski javnosti. Odtlej je bodisi neposredno nagovarjal zgolj zelo majhne skupine na raznih, večinoma dobrodelnih srečanjih, ki se jih širokogrudno udeležuje pogosteje kot katerikoli drug športni zvezdnik na sončni strani Alp, bodisi so njegove misli prišle v prevodu iz italijanščine po intervjujih za tamkajšnje medije.
Bolni otroci so tako lahko poslušali opogumljajoče besede, vsi mi smo izvedeli marsikaj o Interju, o njegovih težavah v prejšnjih sezonah, o napredku v letošnji in o telenoveli, povezani s še vedno nezapečatenim podaljšanjem pogodbe z milanskim klubom. Ko smo se mi, vi in on srečali ob reprezentančnih zborih, pa je bil priljubljeni Sarma duh, ki je obstajal le na tekmah, na katerih je zaigral.
Ni ga bilo na srečanjih z novinarji, ni ga bilo na prireditvah, ni ga bilo na tiskovnih konferencah, ni ga bilo na televiziji, ni ga bilo v časopisih, ni ga bilo nikjer. Zakaj? Ne vemo. Če smo zelo iskreni, resnično ne vemo. Imamo nekaj teorij, glavna je povezana z njegovim zadnjim intervjujem v slovenskih medijih, a ne o njej ne o ostalih nima smisla razpravljati. Je pa šlo za intervju na enem od osrednjih portalov, na katerega se je skliceval s tistimi zapisanimi zadnjimi besedami in v katerem je dejal, da bo v primeru neuvrstitve na svetovno prvenstvo v Brazilijo prenehal nastopati za slovensko izbrano vrsto. Oziroma naj bi dejal, če nam dovolite ta zadržek, ki temelji zgolj na dejstvih, da je od tedaj v domovini molčal kot grob in da je reprezentančno kariero nadaljeval tudi po neuspehu v kvalifikacijah za zadnji mundial. Ta zadržek na nič ne namiguje, je pa njegov obstoj preprosto neizbežen in verjetno ga premore tudi avtor omenjenega pogovora z enim najboljših evropskih vratarjev našega časa.
HREPENENJE PO ODGOVORIH
Verjetno ne veste, ker po večini niste imeli priložnosti za taka srečanja, da je Samir vedno pozdravil. Niti enkrat samkrat ni pogledal stran, če so se nam prekrižale poti pred treningom, na letališču na poti na kakšno gostovanje ali v lobiju reprezentančnega hotela, preden se je umaknil v zavetje svoje sobe, jedilnice, katerega od salonov, česarkoli pač. Namenil je tudi kakšen nasmeh, z veseljem izmenjal kakšno vljudnostno frazo, deloval je uglajeno in človeško. Toda uraden pogovor za potrebe medijskega sporočanja nikoli ni bil opcija.
"Zdaj še ne, ni še čas," se je z manjšimi variacijami skoraj vedno glasil odgovor na naše pobude; pred dvema letoma, pred enim letom, pred nekaj meseci in v vsaj pol ducata vmesnih primerih. Kot bi želel dejati, da bo nekega dne spregovoril in da bo tedaj povedal marsikaj. Konec tokratnega kvalifikacijskega cikla se je za kaj takega zdel kot nalašč, a ko ga je velika skupina slovenskih novinarjev ponovno čakala pred stadionom, je dobila le nekaj, čemur ne moremo reči uradna izjava in kar preprosto ni mogoče vzeti kot nekaj jasno izraženega, nedvoumnega.
"Lahko le rečem, da sem zaključil z reprezentanco," je bilo slišati, medtem ko je mimo nas odbrzel v noč, in zagotovo ste te mimobežne besede na katerem od posnetkov slišali tudi vi. Je to to? Je to vse? Je to hvala lepa in nasvidenje? Za prave izjave v torek zvečer ponovno ni bil na voljo in, kar vam lahko zaupamo, še vedno ni bil na voljo niti za intervju.
Je mogoče, da bo ostalo pri tem? Je mogoče, da se je na tak način poslovil od vas, od nas, od navijačev, od izbrane vrste, od dresa z državnim grbom na prsih? Nenavadno, da bolj nenavadno ne bi moglo biti. Ob koncu tedna bo ponovno opisoval svoje akcije na italijanskih zelenicah in te opise bomo ponovno prevajali iz italijanščine. Morda bo dodal tudi kaj novega v zvezi s podaljšanjem pogodbe, ki se vleče bolj kot karkoli podobnega na Apeninskem polotoku. Njegova izjemna klubska kariera bo šla naprej, ostajajo pa velikanska reprezentančna vprašanja, ki hrepenijo po odgovorih ali vsaj po skopih pojasnilih.
MORAL BI GA VSAKDO IN POVSOD
Smo v pričakovanju obvestila, s katerim naj bi odgovorni objavili, kdo vse je dejansko zaključil reprezentančno pot. Govori se celo o številu nogometašev, ki se zelo približuje okrogli desetici, še glasneje pa se govori o tej skupni objavi, ki naj bi zadeve v tem pogledu povsem razjasnila. Vsi, ki so se za to potezo iz tega ali onega razloga dejansko odločili, bodo nato zagotovo na voljo za osvetlitev dogodkov in z njimi povezanih potez. Verjetno bo kdo sklical tiskovno konferenco, pojavili se bodo različni intervjuji in tako naprej.
Kaj pa Samir? Je res mogoče, da bo ostalo pri skupni izjavi za javnost in pri vzkliku čez ramo, ki ga ni mogoče dati v isti koš z vratarjevimi dotedanjimi odločitvami in potezami. Bile so vredne spoštovanja, ker so bile spoštljive. Ta znamenita z omenjenega posnetka pa po analogiji tega spoštovanja preprosto ne more biti vredna, naj se še tako potrudimo. Preprosto zato, ker je nespoštljiva. Do nas, do vas, do reprezentance, do grba, do vseh. Oziroma bo zares nespoštljiva, če bo ostalo pri njej. Ne sme ostati pri njej.
To so Handanoviću na srce položili mnogi, tudi precej bolj relevantni akterji slovenske nogometne scene, kot smo mi ali nam podobni. "Samir, kot najboljši vratar, kar jih je Slovenija imela, se poslovi od reprezentance, če si se tako odločil, na način, kot si ga zaslužiš," je na twitterju zapisal Mladen Dabanović, in če ste ta njegov zapis že kje zasledili, nič hudega. Še bolje, pravzaprav. Kajti citirati bi ga moral vsakdo in povsod.
Je namreč ultimativni zadetek žebljice na glavico in pove vse. Naj se razumemo, najbolje bi bilo, da se Samir sploh ne bi tako odločil in bi reprezentančno kariero nadaljeval. Z vsem spoštovanjem do Jana Oblaka, ki nam nudi velikansko varnost, se Handanoviću nikakor ne želimo odpovedati in bi ga – tako kot vedno do zdaj – še naprej radi videli v vratih. Da je res najboljši, kar smo jih imeli kadarkoli, in da je najboljši še vedno, je pokazal tudi v torek zvečer. Če pa se je dejansko odločil za slovo, si vsi skupaj zaslužimo nekaj drugačnega. Vi, mi in, kot je pravilno izpostavil Dabanović, predvsem on.
