Seznam igralcev, ki jih je selektor Srečko Katanec vpoklical za oktobrski del kvalifikacij za Euro 2016, se ni veliko razlikoval od tistega izpred enega meseca. Med vpoklicanimi sta se tokrat znašla povratnik Tim Matavž in novinec Dejan Trajkovski, odpadla pa sta Nik Kapun in Dalibor Stevanović. In prav Stevanovićeva zgodba v izbrani vrsti je nekaj posebnega, predvsem bi lahko dejali, da je precej čudna.
Enaintridesetletni igralec sredine igrišča v zadnjih dveh sezonah kruh služi v Rusiji, kjer je bil najprej lani član moskovskega Torpeda, ki je nato izpadel iz prve lige (in zaradi denarnih težav celo nazadoval v tretjo). Stevanović je bil eden izmed nosilcev igre v tisti ekipi, ki jo je po enem letu zapustil. V tej sezoni nosi dres Mordovie iz Saranska, kluba, ki je pred tremi leti prvič nastopil v najmočnejšem ruskem prvenstvu, pred začetkom letošnje sezone pa se je spet vrnil vanj. Slovenski vezist je vnovič pomemben člen moštva, v katerem ga je želel imeti kar glavni trener Andrej Gordejev, ki si je še kako dobro zapomnil njegove igre v Torpedu in po koncu sezone pohitel, da si je zagotovil Domžalčanov podpis. Slednji ga v enajstih nastopih ni razočaral, takoj si je izboril mesto v udarni enajsterici, lahko dodamo, da je v statistiko vpisal tudi en zadetek.
Prejšnji mesec se je vrnil v izbrano vrsto, v kateri je njegova zgodba nekoliko drugačna od klubske. Verjetno gre za enega bolj čudnih primerov tudi v svetu, saj ga v reprezentanci ni bilo deset mesecev, nato pa je na gostovanju v Švici, ki je bilo za slovensko reprezentanco izjemnega pomena, takoj dobil mesto v udarni enajsterici. Podobne stvari so se mu že dogajale. Pri njem je namreč postala že neke vrste navada, da se znajde na reprezentančnem seznamu, nato z njega izgine za daljši čas, se potem spet vrne, za nameček celo v prvo postavo, in zgodba se vnovič ponovi.
"Čeprav me dolgo ni bilo v reprezentanci, nisem bil presenečen, ko sem dobil poziv za septembrski kvalifikacijski tekmi. Je pa res, da sem ga pričakoval tudi že junija za tekmo z Anglijo. Ni ga bilo, nimam kaj," nam je zaupal Stevanović, ki je kljub zelo solidni predstavi v Baslu že tri dni pozneje obsedel na klopi, ko je Slovenija v Ljudskem vrtu na kolena spravila Estonijo. "Kaj naj rečem, selektor ima svoj pogled na celotno situacijo in na mojo žalost proti Estoncem nisem dobil priložnosti za igro. Je pa tudi selektor tisti, ki odgovarja za rezultate in ekipo, ki jo bo poslal na igrišče. Odgovornost je povsem njegova in tako kot on reče, tako mora biti. Tu ni kaj veliko za komentirati. Seveda sem bil razočaran, ampak to je nogomet in to je treba sprejeti."
TO VE SAMO SELEKTOR
Mesec pozneje je prišla na vrsto nova reprezentančna zgodba – tekmi z Litvo in San Marinom –, toda stara zgodba za Stevanovića, saj smo ga vnovič zaman iskali na reprezentančnem seznamu. Spet je izginil in bil nad tem presenečen tudi sam.
"Seveda nisem pričakoval, da ne bom povabljen v izbrano vrsto, ampak verjetno nisem edini tak. Kaj naj rečem, po svoje je vse skupaj malo čudno in ne znam vam povedati, zakaj je tako, to verjetno ve samo selektor. Da enkrat si, drugič nisi, potem spet si in nato nisi, enkrat igraš, drugič ne ... In tako v nedogled. Ne vem, kako naj vam razložim, ampak meni je to smešno in tovrstno dogajanje človeka tudi psihično ubija. Nimaš nobene stabilnosti, motivacija pada, psihično je te zadeve kar težko prenašati, ampak če tako mora biti, potem očitno tako mora biti," je povedal igralec, ki je v svoji karieri poleg Rusije igral še v Španiji, Izraelu, Ukrajini, na Nizozemskem in Poljskem.
Večkrat smo že od različnih selektorjev slišali, da imajo težave s sestavo ekipe, ker je v reprezentanci kar nekaj fantov, ki v svojem klubu ne igrajo redno. Stevanović nikakor ne spada v to kategorijo; poleg tega, da redno igra, so tudi njegove igre na precej visoki ravni. "Tisti, ki spremljajo moje igre v Rusiji, gotovo vedo, kakšna je situacija. Tisti, ki jih ne, tega pač ne morejo vedeti, to je popolnoma preprosto. Zato pa pravim, da se mi vse skupaj glede reprezentance zdi kar malo čudno. Če me sploh ne bi bilo zraven, ne bi ničesar rekel, to je veliko lažje sprejeti, ker natančno veš, pri čem si. Ko pa enkrat si, drugič ne in po tem vzorcu naprej, je to zgodba za majhne otroke."
Po povedanem sodeč je povsem jasno, da selektor in igralec nista opravila nobenega pogovora, sicer bi nam Stevanović lahko že pojasnil, zakaj se njegovo udejstvovanje v izbrani vrsti zdi, kot da bi bil nekakšen adut iz rokava, ki ves čas pripravljen čaka v ozadju, je mogoče zadolžen za opravljanje posebnih nalog in se ga kliče samo, ko pride potreba po "storitvi", ki jo ponuja.
"S selektorjem nisva opravila nobenega pogovora. Nazadnje sva se na tak način pogovarjala pred dvema letoma, ko sem bil še na Poljskem, takrat me je prvič klical," je povedal Stevanović, ki smo ga povprašali še, kakšen odnos imata s Srečkom Katancem: "Imava povsem korekten in normalen odnos. Lahko bi bilo edino malo več komunikacije. Dovolj bi mi bila samo obrazložitev, zakaj nisem zraven. Mislim, da bi si to zaslužil, ničesar drugega ne potrebujem, samo to."
EVROPSKO PRVENSTVO IN ZADNJA TEKMA
Naš sogovornik je svoj prvi nastop v izbrani vrsti vknjižil 28. februarja 2006, ko se je Slovenija na Cipru v prijateljski tekmi pomerila s Ciprom. Član naše najboljše selekcije je tako že skoraj deset let, tako da si je v njej že ustvaril določen status. Zato ga tavanje v temi še toliko bolj moti.
"Da, ne razumite me narobe, ničesar ne potrebujem, ampak nekatere zadeve bi lahko bile izpeljane bolj elegantno. Tudi če nisem zraven, to sploh ni nikakršna težava, saj se zelo dobro zavedam, da prihajajo mlajši fantje, ki dobivajo priložnost, in to je povsem normalno. Ampak morala bi obstajati normalna človeška komunikacija, pogovor, v katerem bi preprosto izvedel, pri čem sem. Smo odrasli ljudje in vsi sprejemamo odločitve, tako pozitivne kot negativne, vendar če ni komunikacije ... To je resnično vse, kar bi rad."
V omenjenem času je bil vselej del izbrane vrste, manjkal je samo v obdobju, ko je bil selektor Slaviša Stojanović. Skupno je zbral 22 nastopov in dosegel en gol – to je bilo oktobra 2009, ko je v polno meril na gostovanju v San Marinu, šlo pa je za tekmo v okviru kvalifikacij za svetovno prvenstvo 2010. Za konec smo Stevanovića vprašali, ali je mogoče že odigral svojo zadnjo tekmo v reprezentančnem dresu.
"Ne, ne, to ne. Moja namera je bila, da se o tem odločim po evropskem prvenstvu. Še vedno namreč verjamem, da se bo reprezentanca uvrstila oziroma da se bomo uvrstili na zaključni turnir v Franciji. Po evropskem prvenstvu pa bi svojo zgodbo z izbrano vrsto zaključil. Še vedno ostaja upanje, da evropsko prvenstvo in moja zadnja tekma še prideta. Sem človek, ki nikoli ne obupa. Negativne stvari mi dajo dodatno moč, zato me takšne zadeve nikakor ne bodo potrle." Da se po negativnih izkušnjah zna pobrati, je dokazal že večkrat, ko je imel kar nekaj težav s poškodbami, a se je vedno vrnil še močnejši. "Vse se dogaja v glavi, odvisno je od tega, kako človek razmišlja, in resnično lahko še enkrat ponovim, da me take stvari naredijo še močnejšega."
