Z roba zgodovinske uvrstitve na Euro na rob globokega prepada, s katerega se bo treba reševati (če se zanašamo zgolj nase in ne na naslednje nasprotnike Estonije ) na jutrišnjem dvoboju z zdaj tretjeuvrščeno reprezentanco. Slovenska reprezentanca je v soboto zvečer na gostovanju v Švici prehodila to pot, zbudila nekatere primerjave s tekmami iz preteklosti, a v prvi vrsti podčrtala veliko težavo aktualne generacije oziroma v prvi vrsti tistih nogometašev v njej, ki niso bili zraven pri uspehih na zadnjem prelomu desetletja.
"Mislili so, da je konec. Mislili so, da so že zmagali," zelo radi rečemo ali zapišemo, kadar si neka ekipa privošči to, kar si je v soboto zvečer v Baslu privoščila slovenska izbrana vrsta. Torej kadar nekdo v 80. minuti vodi z 2:0, potem ko je imel večji del tekme stvari v svojih rokah, nato pa se mu primeri mrk za anale in na koncu celo ostane praznih rok. Po tej logiki bi torej kdo lahko rekel, da je četa selektorja Srečka Katanca predvčerajšnjim mislila (morda celo verjela), da je že premagala favoriziranega nasprotnika, da se je z največjo zmago te garniture in eno največjih kvalifikacijskih vseh časov že prebila na drugo mesto skupine E in da je s tem povsem blizu zgodovinski neposredni uvrstitvi na veliko tekmovanje. Morda celo, da so fantje mislili (v skrajnem primeru verjeli), da so že na evropskem prvenstvu, ki ga bo prihodnje poletje gostila od Basla streljaj (in to dobeseden streljaj) oddaljena Francija in ki ga omenjeno drugo mesto seveda prinaša na način, na kakršnega se Slovenija ni uvrstil še nikamor. Torej brez vsem nam tako zelo dobro znanih dodatnih kvalifikacij, ki so po malodane epskih dogodkih na švicarsko-francosko-nemški tromeji ponovno najbolj verjetna (brez nepotrebno prevelike drame to vendarle še vedno verjamemo) opcija. Toda vsi, ki so v tem primeru razmišljali ali morda še vedno razmišljajo na tak način, tekme bodisi niso gledali bodisi sploh ne spremljajo aktualnih kvalifikacij ali pa zadeve gledajo, a ne znajo videti.
Obstajata namreč dve najbolj očitni poti, ki sta lahko razlog za dopuščanje takega preobrata, in do zdaj predstavljena zagotovo ni tista, po kateri so se v trenutkih, ko se je država že pripravljala na nogometno evforijo, podali naši nogometaši. Morda so v skladu z njeno logiko tam nekje pred zloveščo 80. minuto že razmišljali navijači, morda funkcionarji in sponzorji, morda smo za kak trenutek celo mediji. Toda igralci so šli po drugi, povsem drugačni poti. To ni bil Charleroi, kjer so se zgodili pretirana samozavest, prepotentnost, celo arogantnost in posledično vratolomen padec zbranosti. Čeprav je v obeh primerih na klopi sedel Srečko Katanec in čeprav je morda mogoče najti kak skupni imenovalec, se padca iz nebes v brezno močno razlikujete, tako kot se sobotni poraz Slovenije močno razlikuje tudi od najbolj slavnega preobrata na mednarodni sceni: poraza Milana po vodstvu s 3:0 proti Liverpoolu v istanbulskem finalu lige prvakov pred dobrimi desetimi leti.
CESAR JE VEDEL, ZAKAJ TOLČE
Paradoksalno je v Baslu prišlo do velikega pomanjkanja samozavesti, manjkalo je celo nekaj prepotentnosti in ravno pravšnji ščepec arogance v najbolj pozitivnem pomenu te besede. Slovenija je v Charleroiju izgubila zato, ker je bila prepričana, da je zmagala. Milan v Istanbulu prav tako. Aktualna izbrana vrsta naše države pa je tokrat naredila povsem drugačno napako, ki se ji ponavlja že skozi celotne kvalifikacije in ki je tokrat udarila z največjimi, pravzaprav brutalnimi razsežnostmi. Slovenija je v tem primeru izgubila zato, ker je v preveliki meri mislila, da ne bo zmagala. Morda je to verjela. Morda je bila v vsej absurdnosti tega zapisa to celo prepričana. Zagotovo pa se je tega, da ne bo zmagala, bala. Skoraj panično bala! O tem so govorili že nekateri odzivi igralcev pred že nekajkrat omenjeno minuto, predvsem pa je o tem govoril odziv Boštjana Cesarja (v primeru slovenske zmage bi bil igralec tekme, tudi ob porazu ostaja najboljši slovenski posameznik) neposredno po prvem zadetku švicarskega napadalca Josipa Drmića.
Izkušeni branilec je padel na kolena, pri tem pa z roko tako energično tolkel po tleh, da bodo oskrbovalci na stadionu St. Jakob-Park pred naslednjo tekmo domačega kluba imeli še kar nekaj dela z ravnanjem udrte zaplate v kazenskem prostoru. Tolkel je in tolkel, čeprav se je verjetno še najmanj od vseh na igrišču bal, da bi panika zagrabila njega. Zelo dobro je vedel, kaj se dogaja v ekipi ter predvsem kaj se bo zaradi tega dogajalo in zgodilo v minutah, ki so sledile. Zelo dobro je vedel, da ni šlo le za tisti gol, po katerem je Slovenija še vedno vodila in po katerem je v rokah še vedno držala vse naštete dobrine, vsa našteta bogastva. Bolj ko človek razmišlja, bolj ko premleva, bolj ko si nekatere zadeve ogleduje še enkrat, še enkrat in še enkrat, bolj mu je jasno, da je to ekipo v danem položaju do zmage vodil le en scenarij.
Namreč tak, po katerem bi vodstvo z 2:0 zadržala bodisi do konca tekme bodisi do trenutka, po katerem Švicarji več kot enega zadetka preprosto ne bi mogli doseči. Verjetno bi slovenski strah obstajal celo, če bi v trenutkih največjega veselja in najglobljega švicarskega šoka Josip Iličić streljal nekoliko bolje in v dvoboju eden na enega z domačim vratarjem zadel za 3:0. Skoraj gotovo bi obstajal, a na drugi strani bi se Švicarji v tem primeru skoraj zagotovo dokončno razpadli, izgubili vero v preobrat in tako bi bil slovenski strah povsem brezpredmeten.
SREČA IN SMOLA, A VELIKA SLIKA OSTAJA
Ker so gostitelji ohranili glavo (ali vsaj usta) nad vodo in ker so v lov krenili s pristno vero, pa je bila vloga strahu velika. Strahu, ki ga je bilo mogoče nadzirati le pri izidu 2:0 in ki je – kot je zelo dobro vedel Cesar – grozil, da bo že v primeru enega samega švicarskega zadetka ušel nadzoru. Kar se je tudi res zgodilo. Kot da bi malodane vsa ekipa vedela (oziroma se bala), da bo zmagala le v primeru uspešnega vztrajanja pri zdaj že famoznih 2:0 in da bo v nasprotnem primeru v vodo padlo vse, se je razpadla ter se prepustila na milost in nemilost naleta moštva, ki je zelo dobro vohalo tako slovenski strah kot slovensko kri. To moštvo je imelo tudi nekaj sreče in Slovenija je imela tudi nekaj smole, o tem ni nobenega dvoma. Toda saj veste, kaj z obrabljeno puhlico pravimo o sreči in pogumu ter kaj bi lahko po istem kopitu rekli o smoli in strahu. Švicarski selektor Vladimir Petković je tekmo končal kot velik junak, potem ko je kot pravi pregovorni bedak večino srečanja odigral (in ga skoraj izgubil) s tremi najboljšimi nogometaši na klopi. Predvsem dvakratni strelec Drmić in šele 18-letni (!) virtuoz v polju Breel Embolo sta trenutno v tako dobri formi, da je njun status rezervistov škandalozen in da je njun vstop v igro Švico povsem spremenil.
Slovenska smola pa se je pokazala predvsem ob akciji Kevina Kampla, nad katerim je bil storjen prekršek za enajstmetrovko – ki bi jo sodnik dosodil, če ne bi prišla na strel Jasminu Kurtiću, ki je meril za las mimo. "Kakšna prednost neki. Ko gre za enajstmetrovko, prednosti po moje ne bi smelo biti in mislim, da je tudi dejansko ni. Tam bi morala biti enajstmetrovka in pika, v teh kvalifikacijah za nameček resnično nimamo sreče s sodniki," ima selektor Srečko Katanec do neke mere nedvomno prav. Tako glede enajstmetrovke in prednosti kot glede sodnikov. Toda vse skupaj velike slike sobotne tekme vendarle ne spremeni. In če smo do njega pošteni, Katanec od te velike slike tudi ni bežal. Čeprav se je odločil za nekoliko drugačno kritiko svojih varovancev, s katero se je po svoji stari navadi obregnil tudi ob nas. Ne ob nas novinarje na splošno, temveč ob nas povsem konkretno. "Ravno vi ste se na veliko, iz dneva v dan, ukvarjali s tem, kako kritičen sem do svojih nogometašev in zakaj na glas govorim resnico. Zato je tokrat ne bom, tokrat ne bom rekel nič. Tako o fizični kot o psihološki pripravljenosti ekipe, ki je zapravila prednost, sodite sami na podlagi videnega," je dejal.
MOGOČE RAZPRAVLJATI, A KRIVCI SO ONI
In bil tokrat morda kritičen še bolj kot po zapravljenem remiju 2:2 (in še pred tem prednosti 0:1) na junijskem srečanju z Anglijo. Tako do njih kot do nas. Pa mu ob tem lahko s kritiko vrnemo? Kadar ekipa zapravi prednost 2:0 in izgubi z 2:3, določena krivda na trenerja mora pasti že po definiciji poklica. In še toliko bolj to velja, če se podobne zadeve ekipi dogajajo kronično in če je bila tokratna le vrh ledene gore. Prav tako je seveda mogoče razpravljati o nekaterih Katančevih potezah med tekmo. A bolj razpravljati kot zares kritizirati. Bi ob poškodbi Milivoja Novakovića mi na igrišče poslali Roberta Berića? Nismo prepričani.
Argument, da bi s tem ohranil slog igre in koncept ekipe, vsekakor drži. Toda ob prednosti 2:0 in pričakovanem naletu Švicarjev bi morda celo ravnali podobno ter se odločili za svežino in mišice v polju. Je pa Katanec očitno ravnal napak, ko se je odločil za svežino in mišice Nejca Pečnika oziroma za tisto, kar je od njih ostalo po poletju, po katerem strelec zadetka proti Angliji deluje preslabo pripravljen. Bil je eden slabših na igrišču in je prispeval svoje (precej svojega) k naraščajoči švicarski prevladi in pri tem se ni mogoče znebiti občutka, da ga je selektor na zelenico poslal zaradi junijskih zaslug. Kot da bi ne glede na vse ostalo upal, da talismani živijo tudi poldrugo desetletje pozneje in da je Nejc eden od njih. Verjetno bi si moral priznati, da ni in da je njegov vstop proti Angliji uspel po drugem ključu.
Toda ob vsem tem bi se počutili, kot da nekaj počnemo na silo, če bi selektorjevo krivdo pretirano poudarjali ali ga celo prikazali kot glavnega krivca. Ekipo je v veliki meri zelo dobro pripravil na tisto, kar jo je čakalo v Baslu. Z vztrajanjem pri Novakoviću je zadel, dokaz ne bi mogel biti bolj jasen. Vsekakor je zadel tudi s trojico Iličić-Kampl-Birsa ter navdušil s težko pričakovano nezaupnico Andražu Kirmu. In pod črto je svoje delo, ki se je pokazalo s približno 70 minutami najboljše predstave (najmanj) teh kvalifikacij, opravil tako, da lahko na križ gredo predvsem oni. Igralci. Tisti, ki so se bali tako zelo, da so za nameček dva od treh zadetkov prejeli zaradi tresočega iznašanja žoge iz svoje tretjine (če se izrazimo po hokejsko) igrišča. Tisti, ki se bojijo že celotne kvalifikacije. Tisti, ki se zdaj morajo nehati bati, ali pa se bo končalo še slabše, kot je že tako ali tako.
