Kaj bo povedal, komu se bo zahvalil, s kakšno šalo, zaradi katere mu bo še zrasla priljubljenost, bo postregel. Sončiti se v lastni slavi – ni slabo, kajne?
Toda vsem to ni všeč. In takšnega, ki se v soju žarometov ne počuti najbolje, četudi se tam znajde povsem upravičeno, imamo tudi mi. Po tekmi s San Marinom so novinarji v tako imenovani mešani coni še zlasti nestrpno čakali na šesterico, ki se je vpisala med strelce. Petim ni bilo težko stopiti pred mikrofone, šestemu pač. Andraž Struna ni želel govoriti z novinarji; toda brez skrbi, nič ni bil jezen.
Ne gre za afero, ne gre za nič sočnega. Primorca, ki je malce pred tem zabil svoj prvi reprezentančni gol, oceno pa si dvignil še s podajo za zadetek Milivoja Novakovića, je preprosto zdelala trema. Če se mu pri golu niso, so se mu kolena zatresla pozneje. In je odbrzel mimo vseh kamer in mikrofonov ter se "skril" na reprezentančni avtobus. Med "bežanjem" pa zgolj dejal: "Res ne bi govoril. Saj ne bo nič drugače, če kaj povem ali ne ..."
Če bi se Struna opogumil tako, kot se je v 50. minuti tekme, ko je žogo spravil v mrežo San Marina, in bi vseeno stopil pred nas, bi ga zagotovo povprašali tudi, ali je vesel, ker je zaprl usta kritikom. Ti so bili v preteklosti precej glasni, marsikdo je menil, da si Struna ne zasluži mesta v reprezentanci, kaj šele v udarni enajsterici.
No, saj je res nevsakdanje, da kot desničar igra na levem boku, ampak to je pač selektorjeva odločitev. Bi se vi, če bi bili na njegovem mestu, kar sami odpovedali igranju? Jasno je, da ne. Struna se poskuša kar najbolje odrezati, o tem smo prepričani, hkrati verjamemo, da se bo zdaj, ko je zabil gol, znebil treme, ki je bila pri njem v preteklosti velikokrat vidna. In to ne samo na igrišču ...
ZA DRUŽINO IN DEKLE
Če je bil Struna plahi oziroma že skorajda sramežljivi strelski debitant v dresu z državnim grbom, je bil Dejan Lazarević kot na igrišču. Govoril je hitro, res hitro, tudi neverjetno doživeto, težko ga je bilo ustaviti. Pri novinarjih se je zadržal dolgo, nikogar ni zavrnil, vsem je do potankosti opisal občutke, ki so ga preveli, ko je žogo po imenitnem sprintu spravil za hrbet sanmarinskega vratarja Elio Benedettinija. Vprašali smo ga tudi to, zakaj je po zadetku stekel vse do klopi za rezervne nogometaše.
Je bil tam kdo, s katerim je izrecno želel slaviti pomemben trenutek v svoji karieri? "Ne, ne, nič takšnega," je odvrnil nogometaš Sassuola in pojasnil: "Imel sem občutek, da se bom vpisal med strelce. Zato sem si res želel, da bi me selektor poslal v igro ... Že pred tekmo sem soigralcem dejal, da bom stekel k njim, če bom meril v polno. Pa so mi rekli, naj kar pridem. In sem (smeh)."
Kako bo petkov dogodek vplival nanj? Da mu je z ramen padlo težko breme, ni dvoma. Nekaj takšnega je krvavo potreboval in le želimo si lahko, da se bo v prihodnjih tednih na bolje spremenil tudi njegov klubski status. Dejstvo je, da ima Katanec v Lazareviću prav posebnega aduta, njemu podobnega v tem trenutku reprezentanca nima. A je res, da v preteklosti od njega ni imela toliko, kot bi lahko, če bi Lazarevićeva klubska kariera šla po drugačni poti.
ZAGOTOVO BI SI ZAPOMNIL
Struna je bil torej zadržan, Lazarević vzhičen, ne eno ne drugo pa ne velja za Branka Ilića, ki se je prav tako veselil prvenca v reprezentančnem dresu. A nekateri s tem niso bili seznanjeni, zato so podatek takoj po tekmi raje preverili kar pri nogometašu samem. "Ali je bil to moj prvi gol? Drži. No, pa saj to verjetno ni presenečenje. Zapomnili bi si, če bi ga kot branilec že dal. Zagotovo bi si," je z nasmeškom na obrazu dejal nogometaš srbskega velikana Partizana, ki zaradi dosežka ni letal med oblaki.
V povsem mirnem tonu, kot da se ni zgodilo nič takšnega, je nadaljeval: "Ni pomembno, da sem se vpisal med strelce. Sicer mi je zaradi tega prijetno, ampak kar zares šteje, je zmaga. Vesel sem, ker smo visoko slavili in s tem dosegli to, kar smo si zastavili kot glavni cilj. Na račun smo dodali tri točke in ostajamo pri tem, da še naprej sami odločamo o svoji usodi v kvalifikacijah za evropsko prvenstvo. Anglija? Do tedaj je še daleč, tekma bo šele junija … Mogoče bo vse, toda o tem bomo več govorili takrat." Ilić je sicer postal 56. strelec v zgodovini slovenske reprezentance, to mu je uspelo v 58. nastopu; in na tekmi v njegovi rodni Ljubljani.
