Spremenjena slovenska zasedba vsekakor želi potrditi dobre občutke po uspehu proti San Marinu, to lahko od nje brez zadržkov tudi pričakujemo, šlo pa bi za še eno pomembno naložbo tako pred junijem kot pred verjetno ključnimi jesenskimi tekmami.
Vse razprave o tem, ali bo Slovenija premagala najslabšo evropsko reprezentanco, so bile brez kančka smisla. Bilo jih je mogoče razumeti, če so prihajale iz ust tistih, ki že z vidika nogometne politične korektnosti preprosto ne morejo napovedati zmage in tudi sicer morajo govoriti o zadržkih ter o (pa čeprav neobstoječih) nevarnostih. Od nogometašev in selektorja pač ni mogoče pričakovati, da bodo tri točke vpisali vnaprej, vsi ostali pa smo to lahko storili brez najmanjšega tveganja.
Upravičeno smo se spraševali, kakšno podobo bo ob neizbežni zmagi pustila slovenska reprezentanca, in po tekmi smo lahko upravičeno ugotavljali, da je obveznim trem točkam dodala veliko (celo ogromno) neobveznega, a tako zelo sladkega. Splošni vtis je bil odličen, o tem ne more biti niti najmanjšega dvoma, pri čemer število doseženih zadetkov sploh ne predstavlja najbolj pomembnega kriterija. Z zadetki je v nogometu včasih tako, da nikakor ne povedo največ.
Spomnite se nedavnega obračuna v okviru lige prvakov, ki sta ga Barcelona in Manchester City odigrala na stadionu Camp Nou; padel je le en gol, pa čeprav bi jih glede na prikazano in glede na prevlado Katalonci morali zabiti vsaj ducat. Katanec ima prav, nekaj podobnega je slovenska izbrana vrsta prikazala v petkovem prvem polčasu. V njem je bil strelsko uspešen le Josip Iličić, pa čeprav je bila igra tako navdušujoča in število čudovitih priložnosti tako veliko kot v drugi polovici tekme, v kateri je zadelo kar pet slovenskih nogometašev.
Šlo je za vprašanje najmanjših podrobnosti in posledične (ne)učinkovitosti, pri tem pa bi bila razlika med morebitnih 2:0 in morebitnih 12:0 pomembna le s statističnega zornega kota. Glavni pozitivni poudarki se v (skoraj) popolni odsotnosti negativnih nikakor ne skrivajo v rekordnem izidu, temveč v 90 minutah zbranosti in lepo utečenih mehanizmih ter v številnih čudovitih akcijah, ki jih nerazpoložena ekipa (pa naj je še tako kakovostna) tudi proti San Marinu ne more izvesti niti v najbolj norih sanjah.
Zdaj pa je drugače. Ne glede na nasprotnika je slovenska reprezentanca v petek pokazala resnično ogromno in danes od nje pričakujemo (morda bi bila beseda zahtevamo malce premočna) nadaljevanje po začrtani poti. Zmaga bi bila dobrodošla v vseh pogledih, nikakor pa ni najpomembnejša. Med puščavskimi stolpnicami bi v deželi nafte največ štela potrditev petkovega vtisa v okviru zmožnosti, ki jih ima izbrana vrsta brez posameznikov, ki v Katar niso potovali. Pri čemer pa nikakor ni nujno, da so te zmožnosti kaj manjše.
Kar nekaj igralcev čaka na več prostora in s tem lepšo priložnost, zato bi za vročega Roberta Berića in še nekatere današnje srečanje utegnilo biti kot nalašč. Kot nalašč pa je tudi nasprotnik, ki v naših očeh (pa verjetno ne le v naših) predstavlja odlično simulacijo najpomembnejših jesenskih nalog. Kot smo v preteklih dneh že poudarjali, sta junijsko domače srečanje z Anglijo in gostovanje v Švici zgodbi (ali kar ena, enotna zgodba), v katerih bo Slovenija lovila zgodovinsko neposredno uvrstitev na veliko tekmovanje. Osnovo za ta lov in še za marsikaj pa bosta predstavljali domači tekmi z Estonijo in Litvo, ki prinašata zagotovitev tretjega mesta ter dosego osnovnega cilja.
Na današnjem srečanju bi Slovenija morala imeti prevlado, o tem je le malo dvomov. Če bodo mehanizmi v tej prevladi taki kot v petek in če bodo akcije tekle vsaj približno tako lepo, pa bo to sporočilo, ki bo v pričakovanju ključnih obračunov tega kvalifikacijskega cikla vzbujalo še večji optimizem. Le redko je prijateljska tekma lahko nadgradnja kvalifikacijske. Tokratni primer je eden od teh.
