Žal je res tudi to, da nam vse naštete tekme niso prinesle kaj prida zadovoljstva. Morda pa bo danes drugače. No, na neki način bo zagotovo še kako drugače. Po porazu v Londonu se je od reprezentance poslovilo kar devet nogometašev; seveda ne dokončno, da ne bo pomote, le začasno.
V klube so se predčasno vrnili Boštjan Cesar, Valter Birsa, Milivoje Novaković, Zlatan Ljubijankić, Mišo Brečko, Kevin Kampl, Samir Handanović, Andraž Kirm in Dalibor Stevanović. To z drugimi besedami pomeni, da niti ena igralna linija danes, ko se bo tekma v Stožicah začela ob 18. uri, ne bo popolna.
V gol bo namesto Handanovića bržčas stopil Jan Oblak (na priložnost bo čakal tudi Vid Belec), vse drugo je precej bolj zavito v meglo skrivnosti. V igri za uvodni reprezentančni nastop so Erik Janža, Damjan Bohar in Petar Stojanović (ta je bil sploh prvič vpoklican v izbrano vrsto, kakor tudi Benjamin Verbič, ki pa ga je zaustavila poškodba), po dolgem času se bodo v dresu z državnim grbom morda predstavili tudi Džengis Čavušević, Robert Berić in Goran Cvijanović.
OD DEJSTEV NE GRE BEŽATI
Vse našteto med drugim pomeni, da je bilo včeraj praktično nemogoče napovedati udarno enajsterico. In tudi, da se bo Kolumbijcem postavila po robu zelo pisana zasedba. To bi znal biti dvorezen meč; s tako močnim nasprotnikom igrati na takšen način te lahko hitro spravi v resne težave. Še zlasti če se tekmec ne zmeni za tvoj eksperiment in ti nasproti postavi najmočnejšo zasedbo.
Toda po drugi strani so prijateljske tekme vendarle zgolj prijateljske. Zaradi tega tudi nihče ni zagnal vika in krika po porazih z Alžirijo, Urugvajem in Argentino – ker rezultat ni bil v ospredju, pomembnejši sta bili uigravanje in iskanje odgovorov na določena vprašanja. Na omenjenih tekmah Katanec niti po naključju ni tako eksperimentiral, kot bo moral tokrat, a glede na marsikaj, kar smo videli v zadnjih 12 mesecih, to sploh ne bi smelo biti slabo.
Že gola statistika (sedem tekem, dve zmagi, kar pet porazov, razlika v golih 4:10 in le devet strelov v okvir gola na petih kvalifikacijskih obračunih) govori o tem, da je bilo leto 2014 morda zaradi ugleda določenih nasprotnikov spektakularno in glede na stanje na lestvici kvalifikacijske skupine E morda tudi dokaj rezultatsko uspešno, toda …
Toda hkrati ne smemo bežati od dejstev, ki prav tako že dolgo bodejo v oči; vsaj skorajda leto dni: da je igra Slovenije sterilna, da v akcijah ni prave ideje, da je vse preveč igralcev že vse predolgo nekako izgubljenih na igrišču. In - jasno - da je reprezentančna četa dolgo, predolgo v napadu nevarna manj kot škrbasti lev. Ali je za to v prvi vrsti kriv sistem igre ali pa odgovornost bolj leži na plečih določenih nogometašev, je vprašanje, ki se mu bo Katanec prej ali slej moral posvetiti, s katerim se bo moral soočiti.
Čez zimo oziroma pred nadaljevanjem kvalifikacij zagotovo, nobenega dvoma pa ni, da bi bilo za vse najbolje, če bi imel po današnji tekmi Katanec še več materiala za razmišljanje. Kdo mu ga lahko ponudi, pa je jasno: tisti, ki bodo danes dobili priložnost za dokazovanje. Nekateri spet, drugi prvič, zagotovo pa se lahko zgodi, da številni tudi zadnjič. No, toda slednje bo odvisno tudi od njih.
KRIVDA JE TUDI NAŠA
Za vse tiste, ki bodo v odsotnosti številnih standardnih reprezentantov morali prevzeti odgovornost v svoje roke, bo današnja tekma sicer toliko prijetnejši trenutek, ker bodo tribune lepo zapolnjene.
V Stožicah, kjer bo Slovenija odigrala šele drugo letošnjo domačo tekmo, bo več kot 12 tisoč ljudi; stadion bo torej bolj ali manj poln. To je po svoje vredno pohvale, po svoje pa je žalostno. V prvi vrsti, ker gledalci vstopnic tako množično niso kupovali zaradi tega, ker igra slovenska reprezentanca, ampak ker v Ljubljano prihajajo James Rodriguez in drugi kolumbijski zvezdniki. Če se motimo, se z veseljem motimo, ampak dvomimo, da se. Tudi zaradi tega, ker je bilo recimo na oktobrski kvalifikacijski tekmi s Švico v Mariboru "le" 8500 gledalcev. V Celju, ko je tam pred skorajda natanko letom dni gostovala občutno manj atraktivna Kanada, pa se je na tribunah zbralo celo manj kot 3000 obiskovalcev.
O kultu reprezentance razpredamo že dolgo, a še vedno ga nimamo. Toda to ni le problem reprezentance, ampak celotnega slovenskega nogometa. Ko je poleti v Ljubljani na prijateljski tekmi gostoval Chelsea, je imela Olimpija več gledalcev kot na vseh domačih prvenstvenih obračunih v eni sezoni skupaj (seveda pretiravamo, a bržčas nismo daleč od resnice). Tako žal je, kar je tuje, se v naših očeh avtomatično bolj sveti od domačega, čeprav včasih oziroma velikokrat neupravičeno. Ampak krivda leži tudi na naših plečih; ker ne znamo slediti novim smernicam, ker se kot pijanci plota držimo določenih ideoloških prepričanj, ker smo preveč okorni in premalo prilagodljivi.
Kakorkoli, danes bo v Stožicah na delu dodobra prevetrena slovenska reprezentanca. A to ne pomeni, da tudi slabša. Zagotovo bo drugačna in včasih je to dobro. Saj veste, kako je v življenju: tudi če je neka jed zelo dobra, se jo prej ali slej naveličate, če vam jo na krožniku servirajo vsak dan. Kaj šele, če ni tako okusna oziroma če se kuharju vse prevečkrat prismodi. Potem je sprememba več kot dobrodošla. In morda bo tudi tokrat. Pustimo se presenetiti.
