Misel, ki razkriva, kar pogled zakriva

Ko je bil znan razpored kvalifikacijskih tekem slovenske reprezentance v letu 2014, so bile želje navijačev približno takšne: če bomo premagali Estonijo in Litvo, remizirali s Švico in izgubili z Anglijo, bomo imeli sedem točk, kar bo odlična popotnica za zaključne boje v letu 2015. Scenarij je bil zapisan, toda zalomilo se je že pri prvem dejanju. Slovenija se je iz Talina vrnila poražena, kar je marsikaj postavilo na glavo. Zaradi tega so morali varovanci Srečka Katanca izgubljeno nadoknaditi na eni od obeh tekem s favoritoma skupine, tudi po zaslugi srečnega naključja jim je to uspelo že takoj na drugem obračunu s Švico.

Tedaj so bili v Ljudskem vrtu gostje v igri boljši, a niso znali zadeti, za kar so bili kaznovani na najbolj krut način. Nas to ni motilo, zadovoljstvo je bilo še toliko večje, ko je Slovenija v Vilni pričakovano premagala Litvo in se pred gostovanjem na Wembleyju znebila ogromnega psihološkega bremena. Zaradi tega je bil obisk Londona precej bolj prijeten, sproščenost je bila eden od slovenskih adutov, toda ne glede na vse na Wembleyju nismo imeli razloga za zadovoljstvo.

Nihče sicer ni bil na robu obupa, kot rečeno, Slovenija je kljub dvema porazoma vsaj navidezno v dobrem položaju. Navideznem zaradi tega, ker je druga na lestvici le po zaslugi dejstva, da je premagala Švico in Litvo. Toda tudi slednji imata enako število točk (vsi po 6), kar pomeni, da bi se lahko že v naslednjem krogu vse postavilo na glavo; oziroma povedano drugače, vsak naslednji poraz bi lahko vse skupaj precej poslabšal.

Dobro je, ker bo Slovenija v letu 2015 dvakrat igrala s San Marinom in ker bo kar štirikrat v vlogi gostiteljice ter le dvakrat v vlogi gostje. To pomeni, da bi morala glede na razmerje moči na tekmah s San Marinom, Litvo in Estonijo osvojiti vseh 12 točk, če dodamo še šest že osvojenih, potem hitro pridemo do ugotovitve, da bosta več ali manj o drugem mestu odločala obračuna z obema favoritoma skupine – s Švico v gosteh in z Anglijo v Stožicah.

Vsaj tretje mesto bi moralo biti zagotovljeno, to je tako ali tako osnoven cilj. Če ga ne bi dosegli, bi bilo to enako čisto pravi katastrofi. Ker je Anglija z eno nogo že na evropskem prvenstvu, bo v Ljubljani morda malce bolj uspavana, kot bi bila sicer, tudi v Švici jasno ni nemogoče priti do ugodnega rezultata. Skratka, občutek je, da smo na dobri poti. Če bi gledali le na točke, stanje na lestvici in zaključni razpored, potem imamo pravico do samozavesti. Toda kljub temu ostaja dvom, ki nas bo še nekaj časa močno razjedal vsakič, ko bomo pomislili na reprezentanco.
Opozarjanje, ne obračunavanje

Čeprav ni greh izgubiti na Wembleyju, čeprav ni katastrofa priznati premoč Angliji – ne glede na to, v kakšnem stanju je –, pa je žal tudi v britanski prestolnici v oči še kako bodlo nekaj, kar bode že vse od začetka kvalifikacij, morda celo začetka leta. Dejstvo je namreč, da Slovenija nima igre, ki bi nam lahko vlivala dodatno samozavest. Bodimo iskreni: ni je imela v Talinu, ni je imela, ko je v Mariboru gostovala Švica, ni je imela niti v Londonu. Pogojno je zadovoljila le v Litvi, kjer je odigrala korektno oziroma morda celo svojo najboljšo tekmo v tem letu. Kar najbolj pogrešamo, je nekaj, po čemer bi bila izbrana vrsta prepoznavna. Po čemerkoli; po neprebojni obrambi, izjemni igri ob prekinitvah, hitrih protinapadih, mojstrskem podajanju, fanatični borbenosti. Ko je bil Katanec prvič selektor, je imela igra glavo in rep. Aleš Čeh in Miran Pavlin sta bila gospodarja sredine igrišča, Džoni Novak je po boku prodiral kot lokomotiva, Amir Karić je podajal do milimetra natančno, Zlatko Zahović je znal v zadetek spremeniti vsako najmanjšo priložnost.

Tudi ko je Slovenijo vodil Matjaž Kek, je po uvodnih težavah nekako le našel način, ki je njegovim varovancem ustrezal. V sistemu 4-4-2 je vsak do potankosti vedel, kaj mora početi, pravzaprav ni bilo šibkega člena. Zdaj pa ... Zdaj je vse, z vsem dolžnim spoštovanjem, kot jed, ki ji manjka začimb. Orisi tega, kako bi vse skupaj moralo delovati, so sicer vidni, a kaj ko manjka izvedba. Morda se kdo s tem ne strinja, morda boste dejali, da spet po nepotrebnem iščemo dlako v jajcu, a ko tako izkušen nogometaš, kot je Milivoje Novaković, iz tekme v tekmo jasno in glasno ponavlja, da to ni bilo dovolj dobro, potem bo že nekaj na tem. Zakaj je tako, ostaja uganka. Ne bomo razpredali o tem, kdo je kriv; ne glede na vse je, kot rečeno, položaj takšen, da bi bilo nesmiselno kogarkoli pribijati na križ. Namen teh vrstic ni obračunavanje s komerkoli, ampak zgolj opozarjanje na tisto, kar bode v oči. V jasni želji, da bi se kaj spremenilo, saj smo ne glede na vse prišli do točke, ko bi bilo zares škoda, če bi priigrano zapravili.

ZAPRAVILI SO VES KREDIT
Čez zimo bo selektor Katanec moral dobro premisliti o marsičem. Recimo o tem, zakaj Slovenija tako težko prihaja do priložnosti. Na Wembleyju jih je bilo tako malo, da bi jih lahko prešteli na prste ene roke. Pa še kakšen prst bi ostal prost. Če bi se nam to tokrat zgodilo prvič, bi še spregledali. A to je vzorec, ki se ponavlja. Enako je bilo v Talinu, podobno je bilo proti Švici, ne pozabimo niti na vse prijateljske tekme, ki so se končale z ničlo za nas. Jasno je, da je glavni razlog za to pomanjkanje kreativnosti na sredini igrišča. V Londonu ga ni bilo vezista, ki bi znal dobro oddati žogo, ki bi znal s potezo vreči koga iz igre in vnesti vsaj malce nemira v angleško obrambo. Ko je tvoj najbolj kreativen vezist Aleš Mertelj, čigar naloge so v prvi vrsti povezane z destrukcijo tekmečeve igre, potem hitro postane jasno, kako bledi so bili tisti, ki bi dejansko morali nekaj narediti z žogo. Določeni posamezniki so v tem letu postregli s toliko razočaranji, da kredita pravzaprav nimajo več. Oziroma ga ne bi smeli imeti; pa ga imajo. Dejstvo je, da bi Slovenija krvavo potrebovala Josipa Iličića; seveda pravega Josipa Iličića, in ne tistega Josipa Iličića, ki se je odzval preveč užaljeno. Če bi bil takšen, kot je bil recimo v svoji zadnji sezoni pri Palermu, bi bil za nas kot božji dar. Ampak tudi on je tedaj, ko je dobil priložnost, pokazal premalo. Katanec ga je poskušal motivirati z drastičnim ukrepom, a je dosegel ravno nasprotno. Iličića ni in ga ne bo, s tem se je treba sprijazniti. Vseeno pa bo treba nekaj ukreniti, nekako bo treba prebuditi to že predolgo povsem anemično vezno linijo.

VPRAŠANJE O ZAUPANJU
Če se stopnja slovenske kreativnosti v letu 2015 ne bo občutno dvignila, nam niti vse, kar je v tem trenutku pozitivno, ne bo pomagalo. Že res, da dvakrat igramo s San Marinom in da gostimo tako Estonijo kot Litvo, toda prav te štiri tekme bodo tekme, ko bo morala Slovenija narekovati ritem. Ko bo morala s kreativnostjo zlomiti odpor nasprotnikov, ki bodo razmišljali le o tem, kako zapreti vse poti do svojega gola. Slovenci bodo morali žogo spustiti na tla in nekaj narediti z njo; na silo bo mogoče šlo v enem poskusu, v vseh štirih težko. To bi morala biti v prihajajočih mesecih Katančeva glavna skrb, a iskanje odgovora bo vse prej kot enostavno. Nekaj bo treba spremeniti, to drži kot pribito, zgolj zanašati se na to, da bo to uspelo igralcem, ki so bili zdaj brez pravih idej v fazi napada, ne bo pametna odločitev. V prvi vrsti bi se moral selektor vprašati, ali morda ne zaupa preveč določenim igralcem, ki dejansko že predolgo igrajo pod svojimi zmožnostmi; ne samo v dresu z državnim grbom, tudi na klubski ravni.

Ne nazadnje je prav Katanec javno pohvalil angleškega selektorja Roya Hodgsona, ker se je tako pogumno lotil prenove reprezentance, in to celo pred svetovnim prvenstvom v Braziliji. Morda res ne bi bilo slabo, če bi se tudi Katanec odločil za podobno potezo; lahko v precej manjši obliki, zagotovo pa z jasno željo v reprezentanco vbrizgati vsaj nekaj sveže krvi. Da bomo na igrišču spet delovali kot sestradani levi, ki komaj čakajo, da ostre zobe zarinejo globoko v nasprotnikov vrat.