Na eno Sibirija, na drugo Francija

Čas je, da gre zares v neki novi realnosti, Estonci pa nam zagotovo ne bodo zamerili, če za iztočnico pred današnjim obračunom njihove in naše reprezentance na začetku kvalifikacij za Euro 2016 vzamemo edinstveno zgodbo o navdušujoči neuničljivosti duha njihovega naroda.

Zgradbe, ki jih je v času hladne vojne uporabljal zloglasni sovjetski KGB, so danes po večini muzeji, ponekod pa celo nekakšni miniaturni vohunski disneylandi, namenjeni manj razgledanim turističnim množicam. Zgradba v Talinu ni ne eno ne drugo, je daleč od prvega in še dlje od drugega. Čeprav je po pomembnosti v sistemu slovite obveščevalne službe zaostajala le za kultno moskovsko Lubjanko, v kateri je bil med letoma 1954 in 1991 sedež organizacije, ob obisku estonske prestolnice ne dobite nič več kot majhno tablo s skopim besedilom v lokalnem jeziku, pritrjeno na steno zgradbe, ki jo lahko najdete le z dobrim vodnikom ali vodičem. Preprosto zato, ker po marsikaterem najbolj krutem kriteriju estonska hiša groze ni zaostaja za ničemer.

Morda bo muzej ali kaj podobnega postala nekoč, toda za zdaj je preteklo premalo časa, da bi Estonci lahko preboleli v dovolj veliki meri. Da bi dokončno pustili za seboj čas, v katerem je bil celoten severni del središča Talina namenjen nedojemljivim skrajnostim obveščevalne dejavnosti. Da bi lahko še s čim drugim kot zgolj z neprebavljivim studom pogledali na z razlogom na debelo zazidana kletna okna. Ne samo velik del terenske dejavnosti, v KGB-jevem sedežu za celotno območje (in širše) pregovorno upornih baltskih držav je domoval tudi verjetno najbolj sistematičen, množičen in okruten sistem mučenja, katerega zvoke je debela plast betona zadušila in ki je bodisi v smrt bodisi v gulage pognal velikansko število Estoncev, Latvijcev, Litovcev, Rusov ter pripadnikov še nekaterih narodov.

A tudi v tako hudih časih in v zvezi s tako pošastno zgradbo, ki se ji večina naših gostiteljev še vedno najrajši izogne ali pa ob neizbežnem sprehodu mimo nje pogleda stran, je živel humor, živela je človeška dobra volja, živela je neverjetna prilagodljivost naše vrste na vse mogoče in nemogoče razmere. Z ogromno mero strahu in z veliko hudomušnosti so ranjeni Estonci vendarle zmogli domislico, ki je v teh krajih še danes zelo priljubljena. Nekaj nadstropij visoko poslopje je ljudska iskrivost razglasila za prepričljivo najvišje v Estoniji, Sovjetski zvezi in širše.

VEČ KOT POTREBA, SKORAJ OBVEZA
"Malo vemo o drugih delih sveta, a prav mogoče je, da nikjer ni višje zgradbe," so se šalili. In v tej šali trdili, da v središču Talina stoji hiša, ki je tako zelo visoka, da je že iz njenih kletnih prostorov mogoče videti Sibirijo. In z vsem spoštovanjem do žrtev enega najbolj okrutnih režimov in enega najbolj mračnih obdobij človeške zgodovine bi bila iztočnica resnično težko boljša.

Talinski stadion s polnim imenom A. Le Coq Arena je v vsej svoji simpatičnosti eden najmanjših stadionov (po kapaciteti skoraj pol manjši od ljubljanskega), na katerih domuje katera od evropskih izbranih vrst. A vendar v tem trenutku ponuja figurativen razgled, ki izrazito presega skromne dimenzije objekta. Celo iz slačilnic v pritličju je namreč mogoče videti zelo daleč, le malce manj daleč kot do Sibirije. Pogled se odpira na drugo stran, proti jugozahodu in sega do Francije oziroma do tamkajšnjih prizorišč naslednjega evropskega prvenstva. Jasno, pogled slovenske reprezentance, v tem trenutku in v tem kontekstu nas zanima le ona.

Sanje o deželi galskih petelinov in o drugi udeležbi naše države na Euru se začnejo tukaj in ni ga člana slovenske odprave, ki s prizorišča današnjega srečanja ne bi videl Azurne obale, polj sivke na poti naprej po obali do Marseilla, polj oljne repice na poti navzgor do Lyona, nepogrešljivega Eifflovega stolpa v Parizu in še bi lahko naštevali.

Hkrati pa ga tudi ni člana odprave, ki se ne bi hudičevo dobro zavedal, kako zelo pomembna je za približevanje tem prizorom današnja tekma in kako ključna bi bila zmaga na njej. Če se želi z Anglijo in Švico boriti za prvi dve mesti, ki v Francijo vodita neposredno, si Slovenija spodrsljajev proti trojici lažjih nasprotnikov tako ali tako ne sme privoščiti. Ko gre za tretje mesto, ki vodi v dodatne kvalifikacije, pa je Estonija seveda neposredna tekmica in tudi v tem pogledu današnji obračun predstavlja še precej več kot pregovorno potrebo po dobrem začetku.

Morda ne bi šli tako daleč, da bi zmago v njem označili za obvezno, a ob videnem v drugi polovici prejšnjih kvalifikacij, ob realni vrednosti slovenskih nogometašev v primerjavi z estonskimi in ob upravičenih pričakovanjih slovenske javnosti nismo prav daleč od tega.