Ekipa
© 2024 Salomon d.o.o. Vse pravice pridržane
Andrej Miljković
Andrej Miljković
15.07.2014 12:05:48
Deli članek:

Prava slika v ogledalu olajšanja

Reuters

Po razpletu nedeljskega obračuna so ulice preplavili prizori sreče in žalosti ter še bolj številni prizori nečesa povsem tretjega.

"Hvalabogu, bal sem se že, da se ne bo izšlo. Joj, zdaj je vse toliko lažje," se je nogometnemu navdušencu v dresu nemške reprezentance v obraz počasi vračala barva, a je vseeno moral sesti, preden je nadaljeval: "Nisem pričakoval toliko nemških težav. Argentina je bila blizu, tako nevarno blizu." Njegovo olajšanje je bilo mogoče čutiti, kot je mogoče čutiti materinsko ljubezen ali očetovski ponos. Kar polzelo je iz vseh por in polnilo prostor, v katerem je bilo še kar nekaj podobnih posameznikov in v katerem se ni govoril jezik države zmagovalke.

Nekateri od prisotnih so prav tako nosili drese elfa, nekateri so si nadeli le šale, nekateri so bili brez obeležij, poleg vračanja barve v obraz pa je bilo vsem skupno tudi to, da se njihova nemščina začne in konča pri eins, zwei, drei. Če sploh, zagotovo je bilo v tej druščini kar nekaj takih, ki ne zmorejo niti tega svetovno znanega štetja do tri. Morda ste uganili, da je šlo za ljudi, katerih materni jezik je portugalščina. Šlo je za Brazilce. Olajšanje nikakor ni bilo čustvo, ki bi prevladovalo med nemškimi navijači nemške narodnosti in z nemščino na ustnicah, pa čeprav je njihova izbrana vrsta z argentinsko imela več težav, kot je pričakovala večina med njimi in nami. Četudi je elf nekajkrat hodil po robu prepada, je bilo olajšanje med njimi zelo redko, na čustveni paleti so vseeno prevladovali ponos, zadovoljstvo, sreča in tudi nekaj pristnega veselja, le da takega v nemškem slogu, ki bi ga zaradi navajenosti na južnoameriški zlahka lahko zamenjali za kaj drugega. A naj je bilo pravih nemških navijačev, če jim lahko rečemo tako, še tako veliko in naj so še tako znali na svoj način proslaviti naslov svetovnih prvakov, v Riu de Janeiru so se skoraj skrili v dveh neprimerno večjih množicah. V modro-beli poplavi neskončne argentinske žalosti in v pisani (poleg nemških dresov je bilo tudi nekaj brazilskih, večinoma pa se je ta množica odločila za "civilno" opravo) množici velikanskega brazilskega olajšanja. "Po vsem, kar se je dogajalo z našo reprezentanco, smo na dnu. Argentinski naslov svetovnih prvakov sredi Ria pa bi nas potisnili nekaj metrov pod zemljo in dokončno čez rob tistega, kar še lahko prenesemo. Nismo veseli, po takem svetovnem prvenstvu ne moremo biti. Vsekakor pa čutimo brezmejno olajšanje," nam je povedal snemalec, ki smo ga spoznali med enim od neštetih poletov.

Visenje iz avtomobilov, skakanje po avtobusih

Tudi on se je po opravljenih službenih nalogah prav tako pridružil nepregledni masi somišljenikov, ki je to olajšanje želela izraziti na ulicah. Ne proslaviti, to vsekakor ni prava beseda, zgolj izraziti in morda počastiti. Argentinske pesmi celega dne, ki so bile polovično namenjene finalni tekmi in polovično zbadanju Brazilcev, so tako v večernih urah zamenjale brazilske pesmi, ki so bile v popolnosti usmerjene proti velikim, največjim rivalom. Od src so se odvalili kamni, kotalile so se skale, prisegli bi, da je bilo mnoge med njimi mogoče celo slišati. Pesem brazilskega olajšanja in opevanja argentinskega poraza je prihajala od povsod; bila je zadnje, ob čemer smo tik pred prehodom z nedelje na ponedeljek zaspali, in prvo, kar nas je skupaj s soncem izza Sladkornega stožca včeraj zjutraj zbudilo. Neredki so bili prizori avtomobilov, iz katerih so viseli mladeniči in vzklikali protiargentinska gesla, peli protiargentinske pesmi. Niso mahali z brazilskimi zastavami in niso poveličevali svoje Brazilije, kaj takega jim po porazu z 1:7 v polfinalu in 0:3 na tekmi za tretje mesto ni prišlo niti na misel. Zgolj norčevali so se iz večnega tekmeca, ki bo sicer še leta lahko omenjal ta dva poraza in Brazilce spravljal v veliko zadrego, a tega ne bo mogel početi kot svetovni prvak z naslovom, za nameček priigranim na stadionu Maracana. "Ne morete si predstavljati, kakšna je razlika med enim in drugim. Prvo je nekako še mogoče prenesti, drugo nikakor, drugo bi bilo smrt najmanj v nogometnem pomenu," je pojasnil eden tistih, ki so visenje skozi odprta avtomobilska okna zamenjali za skakanje na temu primerno zibajočih se mestnih avtobusih. Lahko si torej predstavljate, da je Rio še najmanj proslavljal tako zelo zasluženo nemško zmago oziroma da je bila prava proslava te omejena na nemške skupine, večinoma zbrane na sloviti Copacabani.

Najboljše zavedanje poteka tekme

Na eni strani se je utapljal v žalosti več kot sto tisočih Argentincev, ki so postopali po mestu in razmišljali o tem, kako zelo dolga bo pot domov, ki bi lahko bila tako zelo kratka in tako zelo polna največjega veselja na svetu. Predvsem pa je na drugi strani nemško zmago proslavljal le posredno, kajti v resnici je proslavljal argentinski poraz. In prav med to množico, ki je bila kajpak največja, je bilo najbolje mogoče začutiti marsikaj v zvezi z nedeljskim finalnim srečanjem, v prvi vrsti precej presenetljive nemške težave in posledično prav tako presenetljivo bližino argentinskega uspeha. Olajšanje je bilo še toliko večje, ker so Brazilci kot izjemno dobri poznavalci nogometa odlično vedeli, kaj se je dogajalo na zelenici njihovega največjega stadiona in kaj bi se lahko zgodilo, če bi se stvar obrnila le malce drugače. Iz vsakega para brazilskih oči je bilo mogoče razbrati zavedanje, da je bil seštevek izjemnih argentinskih priložnosti po 90, pa tudi po 105 minutah opazno večji od seštevka nemških. Brazilci priznavajo, da bodo še nekaj časa sanjali Gonzala Higuaina, samega pred Manuelom Neuerjem, in Lionela Messija v položaju, iz katerega bi najboljša različica tega nogometaša zagotovo zadela. In gostitelji pravkar končanega svetovnega prvenstva še kako dobro vedo, da jih ni rešil neustavljiv nemški stroj, ki je povsem povozil njihovo izbrano vrsto. Za olajšanje so bili ob najboljšem nastopu argentinske izbrane vrste na tem mundialu in vse prej kot najboljšem nemške zaslužni boljša fizična pripravljenost elfa v povezavi z njegovo manjšo utrujenostjo (Argentina je na skoraj vseh tekmah izločilnih bojev igrala podaljške), pregovorna vztrajnost in trenutek nesmrtnega navdiha za Maria Götzeja, od katerega je v tem položaju, na koncu takega prvenstva in po taki sezoni kaj podobnega pričakoval le malokdo.