Ker je o tem sanjal že kot otrok
Dvomov ni več, Jan Oblak bo kariero nadaljeval pri Atleticu. Da se seli v Madrid, je včeraj v popoldanskih urah potrdil v pogovoru za A Bolo, ki se ji je nekako le uspelo dokopati do slovenskega vratarja. Ta se je v zadnjem času več ali manj »skrival« pred mediji, zdaj pa spregovoril in potrdil, kar že dolgo ni več skrivnost: da bo okrepil Atletico.
"Moja odločitev je, da bom prestopil v Atletico," je omenjenemu portugalskemu časniku uvodoma dejal šele 21-letni vratar in nadaljeval: "Že ko sem bil otrok, sem sanjal o igranju v španski ligi, ki je tudi boljša od portugalske. Zame je to velika preizkušnja, ki se je ne bojim, ampak komaj čakam, da se je lotim. Pri Benfici so me želeli zadržati, predsednik je dejansko naredil vse, da bi mi preprečil odhod, toda moja želja je bila vedno jasna: od prvega dne sem hotel podpisati za Atletico." Oblak je zatem priznal tudi, da ne odhaja le v boljšo ligo, pač pa tudi boljšemu zaslužku naproti. "Finančni dejavnik ni bil glavni razlog za prestop, so pa, to moram priznati, pogoji precej boljši," je priznal Oblak, ki je priložnost izkoristil tudi za slovo od navijačev Benfice: "Nikdar ne bom pozabil let, ki sem jih preživel pri tem klubu. Vsem želim le vse najboljše, še kako sem hvaležen za pomoč, ki sem jo dobil. Benfica je fantastičen klub."
Kaj Oblakov prestop k Atleticu pomeni za slovenski nogomet, verjetno ne gre poudarjati. Še nikdar se ni zgodilo, da bi Slovenec igral za aktualnega prvaka Španije, a to niti ni tako pomembno. Precej večjo težo ima dejstvo, da smo priča najdražjemu prestopu v zgodovini brcanja žoge pri nas. Za zdaj je na vrhu še vedno Zlatko Zahović, za katerega je Olympiakos leta 1999 Portu plačal 13,5 milijona evrov, na drugem mestu je z 12 milijoni Samir Handanović (iz Udineseja v Inter leta 2012), potem osemmestnih številk pri slovenskih prestopih ni bilo več.
Kakorkoli, sanjsko življenje Jana Oblaka se nadaljuje. Še eno leto nazaj se je zdel izgubljen v vesolju, ko se je sporekel z vodstvom Benfice. Potem sta obe strani nekako le zakopali bojni sekiri, a Oblak se je moral sprijazniti le z vlogo rezerve. Dokler se decembra ni poškodoval Artur. In kar je sledilo, še traja. Oblak je začel živeti svoje sanje, ki še kar trajajo. In še kar se ne zdi, da ga bo iz teh sanj kdorkoli prebudil. Ni kaj, v teh dneh je res lepo biti Jan Oblak.
Privoščite si neomejeno branje
Prijavljeni uporabniki Trafike24 z izpolnjenimi podatki profila berejo stran brez oglasov in imajo brezplačen promocijski dostop do
Plus
vsebin.
Več informacij
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
Prijavljeni uporabniki z izpolnjenimi podatki profila berejo vsebine brez oglasov.
- preverjen e-naslov
- preverjena tel. številka
- popolni osebni podatki
- prijava na e-novice
Ste pravkar uredili podatke? Osveži podatke