Bil je maj 2018 in kaotičnost vladavine Milana Mandarića se je bližala enemu od svojih vrhuncev. Slavje po osvojeni dvojni kroni, za Olimpijo prvi po četrt stoletja, se še ni dobro poleglo, ko so se navijači zmajev že zavedali, da to ne pomeni spokojnega poletja in mirne priprave na prihajajoče evropske izzive.
Takratni prvi mož ljubljanskega kluba je v intervjuju za Dnevnik namignil, da bi utegnili biti Igorju Bišćanu po šampionski sezoni šteti dnevi. Da s hrvaškim strategom nista na valovni dolžini, je bilo jasno dalj časa, a je bilo po takšnem zaključku tekmovanj na slovenskih zelenicah najbolj logično sklepati, da bo prevladal zdrav razum. Da bo svojeglavi predsednik vendarle seštel pluse in minuse ter prišel do sklepa, da je Bišćan Olimpiji prinesel (precej) več dobrega kot slabega.
Štirikrat v bolnišnici
Sedem let – in nekaj spoznavanja narave ameriško-srbskega poslovneža – kasneje niti ni presenetljivo, da je bil sklep napačen in da Milan Mandarić ni našel skupnega jezika s priljubljenim Bišćanom. Takrat? Takrat se je zdela odločitev z njenimi okoliščinami absurdna, šokantna.
Mandarić je v omenjenem intervjuju sicer našteval svoje razloge, zakaj mora z Bišćanom sesti za mizo in se pogovoriti o tem, kako zelo sta v resnico usklajeni njuni viziji. Govoril je o neštetih srčnih infarktih, o travmah in pritiskih na poti do dvojne krone.
O tem, kako bi morali zmaji naslov prvaka osvojiti štiri, pet tednov prej. O tem, kako si je želel sam spremljati bolj ofenzivno Olimpijo – takšno, ki igra tekme zato, da zmaga, in ne zato, da ne doživi poraza. Štirikrat v treh mesecih naj bi bil takratni prvi mož zmajev v bolnišnici zaradi srčnega tlaka in še česa, kar so povzročale infarktne tekme.
Premalo posluha za mlade
Tukaj pa se očitki na račun trenerja, ki si je z zeleno-belimi podredil konkurenco na sončni strani Alp, niso končali. Mandarića je zmotilo tudi to, da naj bi priložnosti v Bišćanovi Olimpiji premalo dobivali mladi slovenski igralci. Produkti Olimpijine mladinske šole, kot se je takrat izrazil predsednik.
"Bišćan je v Ljubljani naredil velik posel z disciplino in delom, da pa bi postal velik trener, mu manjka še to, da mora sodelovati s klubom. Od kluba, ki je bog, ni nihče večji: igralec, predsednik, trener… To je naš majhen problem, ki ga moramo rešiti, in pri tem name ne bo nihče vplival," je razlagal takrat 80-letni poslovnež.
Ob vsem tem je najbolj odločno izpostavil dva nogometaša, ki bi si po njegovem mnenju zaslužila minutažo v prvi ekipi. V ekipi, ki se je v infarktni končnici sezone – če si izposodimo besede nekdanjega predsednika – krčevito borila za naslov. Ta dva mladeniča sta bila Matevž Turkuš in – Martin Pečar.
Nanj se je spomnil Bravo
Igor Bišćan se je nekaj dni kasneje poslavljal od zmajevega gnezda, Mandarićeve besede pa so se postarale izredno slabo. Naslov državnih prvakov se do konca njegove ere ni več vrnil v Ljubljano. Od Olimpije pa sta se še isto poletje poslovila tako Turkuš kot Pečar.
Prvi je bil kmalu zatem, ko naj bi bil po mnenju predsednika dovolj dober, da pomaga Olimpiji v tesnem boju za naslov, poslan na posojo k Bravu, takrat drugoligašu. Drugi se je moral ob prvi približno spodobni ponudbi s 16 leti odpraviti na tuje, pridružil se je mladinskemu pogonu Eintrachta. Pet let kasneje ga je iz sosednje Avstrije na slovenske zelenice vrnil Bravo.
Čas prevrtimo na minulo soboto – Martin Pečar je v povsem drugačnih okoliščinah postal vpleten v odhod novega trenerja Olimpije. Najprej je Matevža Dajčarja prelisičil s prefinjenim dotikom po podaji Toibibouja, nato se je za ponujeno darilo zahvalil še Veljku Jelenkoviću. Šiškarjem je na mestnem obračunu priigral pomembno zmago, potrdil, da je v tem trenutku eden najbolj vročih posameznikov lige in zapečatil usodo Erwina van de Looija.
Desetka, ki je Olimpija nima
"Zame je Olimpija največji klub v Sloveniji," je ob robu stoženske zelenice razlagal 23-letnik, ki je bil še pred nekaj meseci izjemno blizu vrnitve v zmajevo gnezdo. Olimpija ni bila dovolj konkretna, da bi prepričala odgovorne v sosedskem klubu. Rešitve je iskala drugje, na tujem, v zvezno vrsto pripeljala kar nekaj okrepitev, vključno z Dimitarjem Mitrovskim. Odškodnina za slednjega bi lahko dosegla okrogel milijon.
Danes je sezona stara dobra dva meseca, Olimpija ob obilici ostalih težav še vedno neuspešno išče glavnega kreatorja v napadu, 'desetko', motor ekipe, Mitrovski ostaja – milo rečeno – najbolj bleda senca nogometaša, ki je blestel na Hrvaškem, na drugi strani pa je Martin Pečar s petimi zadetki (4. mesto) in štirimi asistencami (2. mesto) med najvplivnejšimi nogometaši Prve lige Telemach.
"Martina poznam že iz mlajših reprezentanc, tudi zato sem imel veliko zaupanje, ko smo ga želeli pripeljati iz Austrie. Res sem vesel, da je podpisal pogodbo z Bravom. Tudi pri nas sicer ni bilo vse rožnato, tudi pri nas so bili vzponi in padci v formi, ampak letošnje številke so zares odlične. Če upoštevamo, da ne gre za klasičnega napadalca, ampak igralca, ki se veliko giblje v vezni liniji. Zame je on sodobna desetka, ki ne išče zgolj žoge na mestu in v nogah, ampak je izredno nevaren tudi v odprtih prostorih. Dober je v igri za hrbtom obrambe, v kratkih prodorih, v pritisku na nasprotnika, predvsem pa je izredna osebnost, izreden karakter. Zanj sem zelo vesel. Glede na to, kaj se je dogajalo v zadnjih dveh letih, pa me je že strah, s kom ga bomo nadomestili," je o nekdanjem mladem reprezentantu Slovenije razlagal Aleš Arnol, ki uspešno krpa vsako vrzel, nastalo ob odhodih iz njegove čete.
Strateg Bravašev se dobro zaveda klubske politike, ob takšnem nadaljevanju sezone bo tudi 23-letnika iz Izole praktično nemogoče zadržati. Nekdanji predsednik Olimpije bi ga bržčas kljub temu opomnil da od kluba, ki je bog, ni večji nihče.
