Celje – Olimpija 2:1 (1:1)
Celje – Stadion Z'dežele. 4156 gledalcev. Glavni sodnik: Bojan Mertik (Odranci) 5.
Strelca: 1:0 Matko (28), 1:1 Doffo (34), 2:1 Matko (83).
CELJE: Ricardo Silva 6, Karničnik 6, Vuklišević 6, Nemanič 6,5, Nieto 7, Zabukovnik 6,5, Matko 8 (od 90. Dulca -), Sešlar 6,5, Svetlin 6,5, Kvesić 6 (od 81. Prucev -), Delaurier-Chaubet 6 (od 66. Iosifov 6). Trener: Albert Riera 7.
OLIMPIJA: Vidovšek 6,5, Jorge Silva 6, Celhaka 6, Muhamedbegović 6 (od 70. Govea 6), Sualehe 6 (od 62. Pedreno) Lasickas 6,5, Agba 5,5, Thalisson 6,5 (od 79. Blanco -), Doffo 7, Boultam 6 (od 79. Marin -), Raul 5 (od 79. Durdov -). Trener: Victor Sanchez 5,5.
Rumeni kartoni: Nemanič (45), Matko (50), Karničnik (88); Florucz (17), Sualehe (20), Celhaka (57), Vidovšek (83), Jorge Silva (92).
Rdeči kartoni: -
Igralec tekme: Aljoša Matko (Celje).
Trikrat v zgodovini Pokala Pivovarna Union sta se Celje in Olimpija srečala na zadnji stopnički boja za to trofejo. Najstarejši finale grofov in zmajev sega v leto 1993, ko je o zmagovalcu (tako kot danes) odločala ena tekma. Žreb je prednost domačega igrišča naklonil Celju. Olimpija je na Skalni kleti slavila z 2:1 in tako prišla do krstne pokalne lovorike. V polno sta zadela Nedeljko Topić in Dejan Djuranović.
Edini zadetek za Celjane je prispeval pokojni Suad Beširević, ki je deset let kasneje sedel na klop zeleno-belih, na njej sredi maja 2003 nasledil Branka Oblaka in se z Olimpijo veselil zmage v finalu pokala. Proti Celju. Na povratni tekmi v knežjem mestu je odločilo pravilo gola v gosteh, ključni zadetek je iz prostega strela prispeval Robert Prosinečki. Tretji celjsko-ljubljanski obračun v finalu pokala se je zgodil pred štirimi leti, ko sta za novo lovoriko Olimpije na koprski Bonifiki zadela Ivanović in Kapun.
Letos je žreb grofe in zmaje soočil predčasno. V finalu pred finalom. Podobno kot pred dvema letoma, ko sta se Celje in Olimpija udarila v četrtfinalu, zeleno-beli pa so si takrat pod taktirko Alberta Riere v Stožicah preko enajstmetrovk tlakovali pot do kasnejše dvojne krone. V 120 minutah nogometne igre zadetkov ni bilo.
Posebnih povezav in iztočnic pred začetkom četrtkove poslastice v mestu ob Savinji torej ni manjkalo. Obračun klubov, ki sta Slovenijo zastopala v zgodovinski evropski jeseni. Obračun španskih strategov, ki sta spremenila slovenski klubski nogomet. Obračun aktualnih državnih prvakov proti njihovim skorajšnjim naslednikom. Obračun dveh filozofij.
Albert Riera je od prve minute v ogenj pričakovano poslal enajsterico, ki je teden dni prej začela lov na polfinale konferenčne lige v Firencah. Victor Sanchez je moral na drugi strani osrčje obrambe sestaviti brez njenega komandanta, kapetana Marcela Ratnika, ki je zaradi težav s stegensko mišico izpustil že prvenstveno tekmo z Domžalami. Mladi osrednji branilec je sicer izpustil tudi marčevski obračun s Celjani, ko Matevž Vidovšek ni imel prav veliko dela s poskus Celjanov. Hitro je bilo jasno, da ga bo imel tokrat precej več.
O puščanju na cedilu
Pravzaprav je imel visokorasli Korošec več dela že s situacijo iz osme minute, ko je gostujočo obrambo z natančno odmerjeno globinsko podajo odprl nekdanji zmaj Mario Kvesić, zaposlil je vse bolj vročega Aljošo Matka, a je Vidovšek v srečanju iz oči v oči storil, kar teden dni prej ni uspelo Davidu de Gei. Četrtfinalisti konferenčne lige so v dvoboj vstopili bolj odločno, bolj čvrsto. Kriterij Bojana Mertika je to dopuščal, Ljubljančani pa se nanj niso uspeli privaditi dovolj hitro.
Je pa precej hitro na celjski zelenici živce izgubljal glavni napadalni adut zmajev. Na prav gumbe je ob njem – načrtno ali ne – pritiskal Juanjo Nieto in hitro je začelo marsikaj spominjati na ljubljansko gostovanje v Banjaluki, ko je avstrijski reprezentant svoje soigralce pustil na cedilu. Albert Riera je svoje varovance zagotovo opozoril na šibko točko najboljšega strelca Prve lige Telemach. O puščanju soigralcev na cedilu bi znal marsikaj povedati Matko, a ne v zadnjih tednih, ko je spet začel spominjati na tistega Matka, ki je bil nočna mora vratarjev na slovenskih zelenicah. V drugo ga je zaposlil Žan Karničnik, pri postavljanju je zaspal Ahmet Muhamedbegović in drugo soočenje z Vidovškom je Belokranjec dobil.
Zdelo se je, da bi utegnil biti pred zmaji zelo dolg večer na stadionu Z'dežele, a je pobuda grofov po doseženem zadetku hitro usahnila in gostje so to znali kaznovati. Prva prava žoga, ki jo je uspešno zadržal Florucz, je pristala v nogah Doffa, Argentinec pa se je tokrat izkazal tudi v vlogi realizatorja – 1:1. In znova so na plin pritisnili aktualni državni prvaki. Klemen Nemanič se je v 40. minuti znova izkazal kot izjemen skakalec, prav veliko bolje se po podaji s kota z glavo ne da, a se je z novo izjemno obrambo izkazal čuvaj ljubljanske mreže.
Matko neizprosen na popravnih
Za odločitev v rednem delu igre je ostalo le še 45 minut, a glede na vložek in akterja navijaško neobremenjeni del slovenske nogometne javnosti ne bi imel nič proti, če bi poslastica v knežjem mestu dobila podaljšek. Da je vložek velik, sta očitno dala med odmorom svojim varovancem (ponovno) vedeti oba španska stratega. Pristop z obeh strani je bil previdnejši kot v prvem polčasu, posledično pa je bilo nevarnih situacij na enem in drugem koncu celjske zelenice malo. Več je bilo živčne vojne na sredini igrišča, nervozi na obeh straneh pa je botrovala tudi neodločnost glavnega sodnika Bojana Mertika, ki se je na trenutke izgubljal v pomanjkanju avtoritete.
Nato se je v 70. minuti zgodilo nekaj, kar bi tehtnico moralo dokončno prevesiti na stran domačih. Victor Sanchez je ob poškodbi Muhamedbegovića ostal še brez svojega zadnjega čistokrvnega osrednjega branilca, pred Vidovškom pa je naenkrat stala skupina nogometašev, ki v obrambi skupaj ni zaigrala nikoli. Niti na treningu, v to smo prepričani. Prisilno improvizacijo Sancheza so Celjani skoraj izkoristili štiri minute kasneje, ko je drugi zadetek Matku po udarcu z glavo preprečila prečka.
In tako kot v prvem se je skoraj identična priložnost Matku kmalu ponudila še drugič. Tudi v drugo je bil na popravnem izpitu neizprosen. Predložek je na oddaljenejšo vratnico poslal Tamar Svetlin, Matko je bil iz ljubljanskega zornega kota preveč osamljen. Iz celjskega pa dovolj, da je poskrbel za novo veliko zmago grofov in Celje popeljal v veliki finale, kjer se bodo 14. maja pomerili s Koprom. Jeza Vidovška, ki je bil prepričan, da je bil pred tem nad njim storjen prekršek, ni pomagala. Sanje o dvojni kroni so bile končane.
