Bum bum Pajo, kot so v časih igralske kariere klicali enega najboljših celjskih rokometašev vseh časov, za svojega nekdanjega soigralca iz Celja, Ciudad Reala in slovenske reprezentance, zdaj selektorja Slovenije Uroša Zormana, rad reče, da je eden najboljših, če ne najboljši trener na sončni strani Alp. Da mu sploh v taktični podkovanosti ni para. Skromen, kot je, sebe ne omenja, zato pa lahko mirne duše napišemo mi: tudi Aleš Pajović se je razvil v enega najboljših, če ne najboljšega trenerja v Sloveniji. Stvar okusa, pač.
Če je Zorman popeljal Slovenijo na olimpijske igre v Parizu (in Lillu) ter tam tik pod stopničke, Pajović niza podvig za podvigom z Avstrijo. Zadnji mu je uspel v četrtkovem večeru na Dunaju, kjer je ustavil veliko sosedo Nemčijo.
Kot pred leti na Euru 2018 na Hrvaškem Veselin Vujović Slovence je Aleš Pajović do točke proti Nemcem pripeljal Avstrijce, in sicer v kvalifikacijah za Euro 2026 na Danskem, Švedskem in Norveškem. »Po takšni tekmi ne moremo domov dobre volje,« je nemškim medijem na kratko dejal Andreas Wolff, eden ključnih razlogov, da je Nemčija z Dunaja odnesla vsaj točko. »Ni opravičil za to izgubo točke,« je pristavil selektor Alfred Gislason.
Aleš Pajović je na drugi strani, razumljivo, sijal od sreče. Treba je namreč vedeti, da je imel znova ogromno težav s sestavo kadra; že tako tanko ekipo je moral spet sestaviti brez prvega zvezdnika Nikole Bilyka iz Kiela. »Imeli smo odlično obrambo, Nemci v določenih trenutkih niso imeli ideje, kaj narediti. Seveda pa so imeli kot vedno podporo Wolffa v vratih. Ampak borili smo se do konca, se vrnili po zaostanku štirih zadetkov in si zaslužili točko,« je za Handball-World povedal Pajović in se dotaknil tudi izjemnega vzdušja v dvorani: »Običajno sem zelo miren trener, vendar je bilo zadnjih deset minut res norih. Fantje so verjeli in ko dajo vse od sebe, to opazijo tudi navijači. Mi smo se jim oddolžili za podporo.«
Avstrijci so se s tem približali uvrstitvi na naslednje evropsko prvenstvo – branili bodo osmo mesto z lanskega v Nemčiji, kjer je Avstrija dosegla najboljšo uvrstitev v zgodovini –, a Pajo jih na turnirju v Skandinaviji ne bo več vodil. Zato so po še enem nepozabnem večeru v službi avstrijskega selektorja ostali mešani občutki. »Zelo sem vesel; ta točka nam izjemno pomaga na poti proti evropskemu prvenstvu. Hkrati me malo boli, ker vem, da imam s fanti le še tri tekme. Takšno ekipno vzdušje moram zgraditi tudi v Flensburgu, takšno sodelovanje na igrišču. Če mi to uspe, lahko tam ciljam na ligo prvakov. Sem zelo srečen, a tudi malo žalosten, ker bom moral maja zapustiti fante,« je s cmokom v grlu povedal Pajović.
Poslovil so bo v Gradcu (mestu, kjer se je z družino ustalil in tam tudi začel trenersko kariero) 11. maja proti Švici, štiri dni prej bo z Avstrijo gostoval v Turčiji, že to soboto ob 16.30 pa bo v Hannovru na revanši še v gosteh izzval Nemčijo. »Na povratni tekmi bo zelo, zelo težko ponoviti tak rezultat. Upam, da bomo imeli dovolj energije, a v Hannovru bo težko. Kljub temu: vse je mogoče. Fantje verjamejo, da jim lahko uspe – in zakaj ne?« je zaključil Aleš Pajović.
