Naj se sliši še tako nenavadno, bil je ključna prelomnica. Predvsem za Celjane. V primeru poraza bi se zaostanek za obema najhujšima konkurentoma povečal na vse prej kot skromnih sedem točk, glede na ves kaos, ki je grofe spremljal v zadnjih tednih, pa bi vse skupaj lahko pomenilo že začetek konca. Na kocki je bilo torej veliko, razplet pa je aktualne državne prvake vrnil nazaj v enakovreden boj za naslov prvaka.
V naši zadnji izdaji Ekipe se je bohotila naslovnica, na kateri sta bila upodobljena oba stratega štajerskih velikanov, levo Albert Riera in desno Ante Šimundža. Med njima pa kratek in zelo pomenljiv naslov – Ura (in pol) resnice. In prišla je, za obe moštvi. Po velikem štajerskem derbiju, ki je predvsem zaradi navdiha sijajnega Svita Sešlarja, z 2:1 pripadel Celjanom, lahko že potegnemo nekatere zaključke. Za končno oceno je seveda še absolutno prehitro, za prve zaključke nikakor ne. Kaj je pokazal obračun na stadionu Z'dežele?
##PAIDBREAK##
To, da je stanje zelenice absolutno katastrofalno, zaradi česar je Albert Riera bruhal ogenj na novinarski konferenci, ki jo je odprl ravno s komentiranjem travnate površine. Španec je poudaril, da je vse skupaj sramotno, da pa so še večji problem igrišča za trening, saj da so državni prvaki, ki trenirajo kot amaterji. In da se, ko igrajo na stadionu Z'dežele, četudi je to njihov dom, počuti, kot da igrajo v gosteh, saj slabo stanje zelenice večinoma pomaga tekmecem. Tudi tokrat je bilo tako, samo vprašajte Matjaža Rozmana. Čeprav je celjski vratar, roko na srce, posredoval tako amatersko, da je kazanje s prstom zgolj na blato pred njegovim golom bolj izgovor kot karkoli drugega. Da je celjsko igrišče nevredno igranja na njem, smo sicer že vedeli, to ni nekaj novega.
Sešlar dodana vrednost
Je pa bila nova podoba Celja. No, nova v primerjavi s prvimi tekmami grofov pod taktirko Alberta Riere v drugem mandatu, ko so bili aktualni slovenski državni prvaki povsem razglašeni, v garderobi pa se je dogajal kaos vseh kaosov. Po reprezentančnem premoru, ko je Španec končno dobil nekaj dni za treninge, je drugače. Karizmatični strateg je priznal, da je k drugačni podobi veliko prispevalo tudi dejstvo, da se je poletni prestopni rok končno zaključil, saj da so zdaj končno postali družina, ker vse tja do januarja ni več možnosti za prihode ali odhode. Ob koncu prestopnega roka je grofom sicer uspel še velik met, saj so v svoje vrste uspeli zvabiti Svita Sešlarja, ki je z Riero tako zelo dobro sodeloval že pri Olimpiji.
In ni naključje, da Celjani ravno po Sešlarjevem prihodu igrajo kot prerojeni. Gol na debiju proti Muri je mladi slovenski reprezentant nadgradil še z briljantno predstavo proti Mariboru. V prvem polčasu z asistenco, ki je v stoodstotno priložnost spravila Armandasa Kučysa. Litovec je lepo zaključil in zabil prvi gol na tekmi. V izdihljajih drugega polčasa pa še s potezo tekme. Iz vse prej kot lahke situacije, ko so vsi mislili, da bo poskusil poslati predložek na drugo vratnico, je z obilico mehkobe spodkopal žogo in okroglo usnje v lepem loku poslal v mariborsko mrežo. Za zmago z 2:1. Ni naključje, da je celjska igra postala precej boljša od trenutka, ko je celjski dres oblekel Sešlar, ki je za slovensko ligo nogometaš najvišje kakovosti in ki bo v nadaljevanju sezone Celju lastnoročno prinesel še kar nekaj točk.
Težave s pravilom o U-21 nogometašu
Čeprav celotno prejšnjo sezono ni igral, je Svita Sešlarja Albert Riera takoj postavil v prvo postavo. In ga na štajerskem derbiju denimo pustil na igrišču celo tekmo, medtem ko je proti Muri na zelenici preživel 81 minut. Španski strokovnjak torej z okrepitvami počne nekaj povsem drugega kot Ante Šimundža. Dobro, mariborski strateg je takoj po prihodu Luke Krajnca slednjega postavil v prvo postavo, a je bil v to pravzaprav primoran, saj je ostal brez Svena Šoštariča Kariča, ki je odšel v Rusijo. Sicer je mariborska legenda precej bolj toga, ko gre za vpeljevanje novih nogometašev v začetno enajsterico. Njegovo trmasto vztrajanje pri tem, da morajo novinci najprej spoznati 'vijoličasti DNK', karkoli pač to pomeni, preden dobijo priložnost od prve minute, bi ga lahko stala glave. Že tako ali tako pri turških lastnikih ni najbolje zapisan, saj je slabo varovana skrivnost, da želijo Acun Ilicali in njegova ekipa pripeljati 'svojega' trenerja, s takšnimi potezami, kot jih vleče, pa bo Šimundža izgubil še nekaj malega kredita, ki ga ima. Turški lastniki zagotovo niso pripeljali novih okrepitev ob koncu prestopnega roka, da bi sedeli na klopi za rezervne nogometaše. Še posebej, ker so omenjeni novinci 'mastno' plačani. Ali pa so zanje 'mastno' plačali. Približno 600 tisočakov za Györgyja Komaromija – še približno 200 v obliki bonusov – je absolutni rekord Maribora. In madžarski krilni nogometaš enostavno mora začenjati tekme. Ne zato, ker je bil tako zelo drag, temveč predvsem zato, ker je tako zelo dober. Ko je na igrišče vstopil na začetku drugega polčasa, je bil Maribor nekaj razredov boljši kot v prvem delu. Ne pravimo, da izključno zaradi Madžara, a vsekakor tudi zaradi njega, navsezadnje je ravno on zabil edini gol vijoličastih na tekmi.
Obstaja sicer logična razlaga, zakaj je Komaromi na obeh tekmah, ki jih je odigral za Maribor, v igro vstopil ob polčasu. Razlog se skriva seveda v pravilu, ki veleva, da mora vsak klub tekmo začeti z enim nogometašem, ki ima pravico nastopa za mlado slovensko reprezentanco. In ker Šimundža kot 'bonus' igralca koristi Nika Grlića, ki igra na položaju mladega madžarskega reprezentanta, je Komaromi na začetku tekme pač na klopi. Mariborski strateg sicer trdi, da se ne bo posluževal taktike Rogaške ali Kopra iz prejšnje sezone, ki sta že v prvi minuti zamenjala 'bonus' igralca, toda kmalu bo moral najti neko drugo rešitev. Ni naključje, da je Maribor v drugem polčasu videti bolje kot v prvem. Pa to ni kritika Nika Grlića. Nikakor. Gre za velikega talenta, ki lahko na manjših tekmah brez težav igra v prvi postavi. A na tistih večjih, tega na mariborsko žalost za zdaj ne more.
Manevriranje med številnimi zahtevami
Težava 'bonus' igralca je seveda večplastna. Resda Šimundža javno polemizira s pravilom in vedno bolj neposredno poudarja, kako mu ni všeč, toda namesto javne polemike s pravilom, bi se morali Mariborčani zazreti v ogledalo. In poskušati ugotoviti, zakaj za vraga tako zelo grešijo pri ocenah zmožnosti svojih mladih nogometašev. Dve sezoni zapored so Mariborčani neumorno 'forsirali' mladeniča v svoji prvi postavi, ki so ga potem prodali za točno nič evrov. In za določene odstotke od naslednje prodaje. V sezoni 2022/23, ko sicer še tega pravila ni bilo, je bil redni član začetne enajsterice vijoličastih Aljaž Antolin, ki mimogrede še vedno zadostuje pravilu 'bonus' igralca. Kar 2006 prvenstvenih minut je dobil na voljo Prekmurec, s čimer je bil šesti po minutaži pri Mariboru, pred recimo Žanom Vipotnikom. Sezono kasneje, ko je pravilo že bilo v veljavi, je Antolin odšel v Muro, 1810 prvenstvenih minut pa je na igrišču prebil Marcel Lorber, s čimer je bil prav tako kot njegov predhodnik šesti po minutaži, pred recimo Josipom Iličićem in Markom Božićem. Tudi Lorber je seveda še vedno 'bonus' igralec, a v letošnji sezoni Domžal in ne več Maribora.
