Dobili smo se v njegovi pisarni na Bonifiki. Zmotili smo ga, ko je kramljal z glavnim trenerjem Zoranom Zeljkovićem. Ali sta kovala taktiko za sobotno tekmo z njegovim nekdanjim klubom, Mariborom, nam ni povedal. Nas je pa pričakal nasmejan in razpoložen za pogovor. O obračunu, ki bo najverjetneje odločil slovenskega državnega prvaka za aktualno sezono. O svojem zdajšnjem klubu Kopru. Pa tudi o vijoličastih, njegovi zapuščini v Ljudskem vrtu in svojem nasledniku na mestu športnega direktorja Štajercev Marku Šulerju. Oliver Bogatinov v intervjuju z razlogom.
Verjetno veste, zakaj smo v teh dneh želeli opraviti intervju ravno z vami …
Se mi dozdeva, da. (smeh)
Pred nami je najverjetneje odločilna tekma v letošnji sezoni. Sobota, Ljudski vrt. Maribor – Koper. Tekma za prvaka.
Do konca je na voljo ostalo še 12 točk, tako da …
Drži, a hkrati drži tudi to, da gre za neposreden obračun prvega z drugim. Bo ta tekma za vas posebna, glede na vašo zgodovino?
Moram priznati, da bo; glede na mojo zgodovino zagotovo.
Kakšni so vaši občutki pred sobotnim obračunom?
Ne bi rad preveč govoril o sebi in svojih občutkih. Želim si, da bi bil to v prvi vrsti dogodek za ljudi, za navijače, ki bodo prišli spremljat tekmo. Hkrati si želim, da bi Koper pokazal, da ni po naključju tako visoko na prvenstveni lestvici in da nima po naključju toliko osvojenih točk.
Še lani se je Koper v zadnjih minutah dodatnih kvalifikacij proti Krki izognil izpadu v drugo ligo, letos ima priložnost za dvojno krono. Kaj se je spremenilo?
Uf, to je nehvaležno vprašanje. Vsak klub, vsaka ekipa mora spoštovati svojo zgodovino. Vsi, ki so v klubu delovali v prejšnji sezoni, so delovali po svojih najboljših močeh in to je treba spoštovati. Spremenilo se je marsikaj. Zamenjali so se športni direktor, trener in tudi veliko igralcev; če ekipo, ki je začela tekmo dodatnih kvalifikacij proti Krki, primerjamo z ekipo, ki je začela zadnji obračun z Olimpijo, lahko ugotovimo, da je polovica igralcev novih. Drugi ljudje, druga energija. Vmes je Koper naredil velik korak, kar zadeva spoštovanje preteklosti, in vse to prinaša novo, drugačno energijo tudi na igrišču. Na kvalifikacijski tekmi, ki ste jo omenili, so igralcem po rezultatu 0:3 z bučnim navijanjem in v želji, da bi Koper obrnil rezultat, igralcem novo moč prinesli otroci – in ko so igralci Kopra zabili drugi gol, so se veselili skupaj z otroki. Na zadnji tekmi z Olimpijo je bilo poleg otrok na tribunah tudi veliko drugih ljudi, ki so koprski zasedbi želeli vse najboljše. To je nova smer, nova energija, ki jo ima Koper v primerjavi s prejšnjo sezono.
Se ta nova energija občuti tudi v mestu? So ljudje bolj zavzeti, so začeli verjeti v vaš projekt?
To je dolgoročen proces, ki zahteva dnevno angažiranost, in verjamem, da se bodo sčasoma poznali tudi rezultati. Omenim naj samo zadnji projekt Zaprašene kopačke, ki ga vodi Lučjo Pertič in je namenjen nekdanjim igralcem Nogometnega kluba Koper.
Zgolj ponovil bi misli Aleksandra Čeferina
Imeli ste zelo vidno funkcijo v slovenskem nogometu, bili ste športni direktor Maribora. Zdaj, ko podobno vlogo opravljate v Kopru, ste veliko bolj v ozadju, marsikdo sploh ne ve, da ste del koprske zasedbe. Kaj je vaša glavna naloga v Kopru?
Ne postavljam se v ospredje. Upravni odbor kluba me je s sklepom 15. avgusta prejšnje leto potrdil v tej vlogi. Nisem se želel izpostavljati, predvsem zaradi koprske specifike. Predsednik je Ante Guberac in trdim, da je prav on alfa in omega tega kluba. Svoj denar daje za to, da se Koper lahko bojuje za najvišja mesta v Sloveniji. Spomnimo se samo, koliko je bilo v igralce vloženo letos. Tu je tudi trener, ki deluje po načelu, da je on odgovoren za rezultat. On je tisti, ki določa, kdo bo igral. Prav je, da sta ti dve osebi v ospredju. Sam se vidim bolj kot nekdo, na kogar se lahko predsednik vedno zanese in pridobi mnenje glede kakršnihkoli strokovnih vprašanj. Midva z gospodom Gubercem se poznava že 20 let, od trenutka, ko me je leta 2002 pripeljal v klub kot igralca. Najin odnos, ki ga gradiva že desetletja, je spoštljiv in profesionalen. To se tudi kaže v vlogi, ki jo opravljam danes.
Vseeno vas v največji meri poznamo kot trenerja. Se lahko tudi Zoran Zeljković zanese na vas in pridobi vaše strokovno mnenje? Se posvetuje z vami?
Danes ste lahko na lastne oči videli, da je bila moja pisarna polna ljudi in da so se trenerji v njej počutili prijetno. Obstajajo razlogi, zakaj je tako.
Po tem, ko ste odšli iz Maribora, se niste veliko pojavljali v javnosti. Niste dajali veliko izjav, komentarjev. Na drugi strani novi športni direktor vijoličastih, vaš nekdanji sodelavec Marko Šuler, pogosto omeni, da pod vašim vodstvom Maribor ni plul v pravo smer. Da to ni bil pravi Maribor. Zakaj se na takšne izjave niste nikoli odzvali?
Vsak ima pravico do svojega mnenja, ampak sam o drugih ljudeh nočem govoriti ali jim želeti nič slabega. Vodi me načelo, da če o nekom nimaš povedati ničesar lepega, bodi raje tiho. Nobene zasluge si ne bi mogel pripisati, če bi se lepo vedel samo do ljudi, ki meni želijo dobro, zato se na te izjave nisem odzval. Ljudje, ki te izjave berejo, niso neuki ali naivni; zagotovo zmorejo prepoznati različne oblike manipulacij, ne da bi za to potrebovali mojo razlago. Kdor želi spoznati resnico, jo bo našel slej ali prej. Če bi že mogel dati komentar, pa bi zgolj ponovil misli, ki jih je pred kratkim izrekel predsednik Uefe Aleksander Čeferin: »Tisti, ki mislijo, da lahko uspejo samo tako, da uničijo drugega, naj se zavedajo, da jih uničenje čaka na vratih lastnega uspeha.«
Karanović je na to mesto prišel po spletu okoliščin
Če potegnemo črto pod igre in rezultate Maribora, ko ste bili njegov športni direktor vi: kaj bi rekli? Kakšen je bil Maribor pod vašo taktirko?
Tega ne želim komentirati po svoje, osredotočil bi se zgolj na dejstva. Ob mojem prihodu v Maribor je bila članska ekipa na četrtem mestu prvenstvene lestvice; v trenutku, ko je v klub vstopil zdajšnji športni direktor, je bil ta na prvem mestu prvenstvene lestvice. To so dejstva, vse drugo so komentarji. Vzroke, zakaj Maribor v prejšnji sezoni ni osvojil prvenstva, je mogoče komentirati. Prav tako je mogoče komentirati, kako bi bilo, če se Maribor v tistem trenutku ne bi odločil za zamenjavo. To so mnenja, dejstva pa so zelo preprosta. Na svoje delo v Mariboru sem ponosen. Oba trenerja, ki sta delovala pod mojim okriljem, sta imela v povprečju več kot dve osvojeni točki na tekmo, kar v vsaki normalni sezoni na koncu prinese prvo mesto …
Vrnimo se k sobotnemu obračunu. Kdo je po vašem mnenju v prednosti – Maribor ali Koper?
Mislim, da se bosta srečala različna sloga nogometa. Mariborski, ki poskuša biti pragmatičen, in koprski, ki je atraktiven, a hkrati tudi pragmatičen. Kdo bo na koncu slavil? Ne vem. Vem pa, da je veliko fantov v Kopru razpoloženih in v pravi tekmovalni formi. Presenečenje, ki to ni, je lahko Kotnik, ki je bil na zadnji tekmi z Olimpijo po moji oceni igralec tekme in ki lahko skupaj s soigralci veliko prispeva k pozitivnemu rezultatu v Mariboru. Tudi drugi, ki so vlekli voz celotno sezono, lahko na tej tekmi »pičijo«. Res se je prvi letošnji poskus premagati Maribor v Mariboru končal s porazom, vendar se fantje hitro učijo in so na ključni tekmi sezone pripravljeni demonstrirati kolektivno moč ekipe.
Zanimivo, da se bosta na tekmi za prvaka srečala trenerja, ki sta še v prejšnji sezoni delovala v drugi slovenski nogometni ligi.
Zoran Zeljković je resda deloval v drugi ligi, ampak pred tem je bil tudi pomočnik Kosića v Celju, nabiral izkušnje in hkrati gradil slog igre, ki ga želi gojiti. To v Kopru lahko počne. Je marljiv, delaven, izredno skromen in v svojem strokovnem štabu deluje 'timsko'. To so lastnosti, ki jih mora imeti sodoben trener, da bi lahko bil uspešen. V meni ima zaveznika in to tudi ve, zato je najina komunikacija spoštljiva in osredotočena na bistvo. Zasluga za to, da je Koper tukaj, kjer je, je v največji meri Zeljkovićeva. Sprejema zelo pogumne odločitve. Koper namreč ni okolje, ki bi stremelo k všečnosti, temveč ga zanima predvsem dober rezultat. Ne želi le igrati, pač pa hoče tekmovati in zmagovati.
Radovan Karanović je bil na drugi strani več let v Mariboru, kjer je deloval v mlajših selekcijah, potem pa je svojo pot nadaljeval zunaj Maribora, v Krškem, v Beltincih. Na mesto glavnega trenerja v Maribor je prišel bolj po spletu srečnih okoliščin, saj so se v javnosti za Rožmanovega naslednika pojavljala po mnenju Mariborčanov primernejša imena, a svojo priložnost je res dodobra izkoristil. Avtoriteto, ki jo ima, je verjetno pridobil z izkušnjami. Ob tem pa je pomemben tudi človeški vidik, saj mu je uspelo povezati starejše igralce, da dajejo vse od sebe.
V sezoni, ko je Koper slavil svoj edini naslov prvaka, je tudi zadnjič premagal Maribor v Ljudskem vrtu. Vi ste bili takrat del strokovnega štaba Kopra, bili ste pomočnik Nedžada Okčića. Se spomnite tiste tekme?
Spomnim se je. Šele zdaj sem izvedel, da je to zadnja tekma, ko je Koper zmagal v Ljudskem vrtu. Vesel sem, da sem bil tudi takrat del šampionskega Kopra; mogoče po naključju, mogoče pa tudi ne. Želim si in upam, da bo v soboto ta negativna tradicija, ki traja več kot deset let, prekinjena.
Če bi prevladovale ene, bi morali biti Celjani teoretično že prvaki
S Koprom imate sklenjeno pogodbo do marca naslednje leto. Kakšni so vaši cilji? Želite ostati del Kopra? Se v prihodnosti vidite bolj v funkcionarskih ali trenerskih vodah?
Moje poslanstvo pri Kopru bo končano, ko Ivica Guberac prevzame funkcijo športnega direktorja.
Kaj pa potem?
Potem bomo našli nove projekte. Če bo bog dal … Kot funkcionar ali kot trener? Izredno težko vprašanje. Iz trenerja sem se v funkcionarja prelevil na željo drugih. V prvi vrsti se je to zgodilo pri Mariboru, a tudi v Kopru je zgodba podobna. Sam to spoštujem. Kaj bo prinesel jutrišnji dan, resnično ne vem. V obeh vlogah pa se počutim zelo dobro.
Za konec se dotaknimo še letošnje sezone v prvi ligi. Kako jo vidite? Kdo je presenečenje, kdo razočaranje?
Na kratko o ključnih klubih: Celjani so v svojo ekipo vložili ogromno in opažam, da so tam poleg strokovnih odločitev pomembne tudi finančne in poslovne. Če bi prevladovale le ene, bi morali biti Celjani v tem trenutku teoretično že prvaki. Ne pozabite, da so kot prvaki na igrišču svojo kakovost nadgradili z novim kapitalom in financami. Toda izkazalo se je, da je naslov težje potrditi kot ga osvojiti. V Olimpijo so prišli novi ljudje, ki potrebujejo čas. Tako kot ga potrebuje Robert Prosinečki, da spozna ligo in njene zakonitosti. Letos je njihova sezona z vidika osvajanja lovorik neuspešna, naslednje leto pa bodo absolutno glavni pretendenti za naslov. Ne pozabite, da je dvojec Rudonja – Bišćan osvajal lovorike, in vsi tisti, ki so takrat menili drugače, danes vidijo, da so se motili.
Rudonja – Prosinečki je lahko nova uspešna naveza. Tukaj je standardno Maribor z armado svojih navijačev, ki so njegova posebnost. Pri Muri je zgodba podobna kot pri Celju; ne da so z uspehi ravno zaspali, pač pa so se prioritete pri igralcih in strokovnem štabu zamenjale. So pa Slovenijo vrnili na evropski nogometni zemljevid z zmago v konferenčni ligi proti Tottenhamu. Ta ekipa je pokazala, da je sposobna marsičesa – ko seveda hoče in je mentalno na pravem mestu. Ne smemo pa zanemariti niti odhoda Šimundže, ki ga bo težko nadomestiti.
Kar zadeva boj za obstanek: Aluminij je tako rekoč odpisan. Tudi v njihovi zadnji tekmi, eni ključnih, domači proti Celju, niso dali nikakršnega upanja, da lahko ostanejo v ligi. Klub, ki bo končal kot deveti, bo v dodatnih kvalifikacijah naletel na izjemno stabilno kranjsko ekipo, ki se je v primerjavi z jesenskim delom sezone nadgradila s še nekaj novimi prihodi. Poleg tega so zelo čvrsti v obrambi, hkrati pa so dobili novo moč v napadu; tukaj mislim na Žana Vipotnika, ki ga je posodil Maribor. Kvalifikacijska tekma bo bodisi za Tabor bodisi za Radomlje zelo zahtevna, kdorkoli bo deveti, pa se bo moral močno potruditi, da potrdi prvoligaški status v naslednji sezoni.
