Če bi želeli zveneti zelo dramatično, bi rekli, da smo uraden pogovor s funkcionarjem Olimpije nazadnje imeli spomladi 2018 na ljubljanskem okrožnem sodišču – na eni strani zdaj že dolgoletni prvi mož ljubljanskega kluba Milan Mandarić, na drugi naš novinar, eden od podpisanih pod tem zapisom, vmes precej začudena sodnica. Drugi podpisnik pričujočega intervjuja pa je bil uradno v pisarnah Olimpije nazadnje pred skoraj natanko štirimi leti, ko se je z Luko Elsnerjem na trenerskem stolčku in ob vračanju Ranka Stojića na mesto športnega direktorja začel spor med našim in vašim časnikom ter predsednikom-zeleno belih. Ostali bomo pri besedi spor, ker ob ponujeni roki sprave z druge stvari ne mislimo igrati užaljencev ali dlakocepiti. Če se v Olimpiji želja glasi, da stvari razčistimo z rezom in jih pustimo v preteklosti, od te točke naprej pa sodelujemo tako, kot se za enega največjih slovenskih klubov in edini slovenski športni dnevnik spodobi, nam je prav. Več kot prav. In čeprav bo urejanje odnosov moralo vključevati še kakšen korak predsednika Mandarića in obljubljeno normalizacijo stikov med našimi novinarji in vsemi predstavniki Olimpije, je začetek vreden vsega spoštovanja in občudovanja. Začetek, pod katerega se je kmalu po svojem prihodu v klub podpisal Željko Mandarić, 40-letni hrvaški poslovnež, ki nam je odprl klubske pisarne, v pogovoru pa tudi svojo poslovno in nogometno dušo. V pogovoru, ki je za nas nov začetek, za vas pa predstavlja edinstven, ekskluziven vpogled v novo zeleno-belo zgodbo. V pogovoru, ki ga je – posebnosti priložnosti primerno – začel sogovornik.
Dobrodošli ponovno na sedežu Olimpije. In naj to postane nekaj normalnega, nekaj običajnega – tako kot bi vedno moralo biti.
Hvala. Dobrodošli v Ljubljani, dobrodošli v Sloveniji. Ste se že navadili na vse v slovenski prestolnici, ste se že navadili na delovanje v Olimpiji.
Sem, odlično sem se znašel in navadil. Položaj je, kakršen je. Olimpija je velik klub, Ljubljana veliko mesto. Nam, ki živimo na Reki, je blizu, 100 kilometrov nas loči. To ni veliko. Ljubljano tako ali tako poznam že od prej. Poslovno se udejstvujem tudi v Sloveniji, tukaj sem bil veliko prisoten že pred prihodom v Olimpijo. Ljubljana je eno najlepših mest na teh področjih! Za zdaj se tukaj počutim več kot dobrodošlega, kako bo v prihodnje, bomo seveda še videli.
Slovenska nogometna javnost se pod točko ena sprašuje predvsem, kakšna je vaša funkcija v klubu. Funkcija, položaj, naziv?
Trenutno sem partner Milana Mandarića, ki je tudi moj prijatelj, rojak in dejansko tudi daljni sorodnik. Načrt pa je jasen: na naslednji skupščini društva bomo poskrbeli tudi za to, da bom dobil svojo uradno funkcijo in s tem tudi uradne naloge. Ne vem, kako se bomo odločili, to bomo šele videli, toda verjetno bom imenovan za podpredsednika, morda sopredsednika. Ne umiram v želji po kakršnikoli uradni funkciji, v prvi vrsti sem k Olimpiji prišel, da bi ji dal svoj lasten pečat, da bi klubu predal izkušnje, ki sem jih nabral v več kot dveh desetletjih poslovanja na Hrvaškem. Funkcija pa … Ali bom čistilec ali bom podpredsednik, dejansko mi je vseeno. Funkcija niti ni tako zelo pomembna.
Funkcija je stvar na papirju, kakšna pa je – recimo temu lastniška oziroma finančna slika? Na kakšen način ste prišli v klub?
Prišel sem kot partner. Finančni partner.
Kaj to pomeni? Kako ste si razdelili klub z Milanom Mandarićem? 50-50, 51-49, 60-40?
Z Milanom Mandarićem dogovora nisva sklenila na takšen način, med nama bolj vlada gosposki dogovor. Mene osebno niti ne zanima, kdo ima koliko odstotkov. 50, 130, ni mi pomembno. To me res ne zanima. Tukaj sem, da bi pomagal, da bi dal podporo Milanu Mandariću, Olimpiji. Podporo tako v finančnem kot tudi v organizacijskem smislu. In, jasno, športnem, moralnem, marketinškem, komercialnem smislu.
V tem trenutku nas prodaja kluba ne zanima! O njej bomo razmišljali le, če …
Mandarić in Mandarić. Sliši se …
Sliši se kot iz filma, drži. Toda to je igra naključij. Korenine obeh prihajajo iz Like, iz iste vasi. Vasi, ki jo je Milan zapustil davno tega, v času kolonizacije po drugi svetovni vojni. Tudi moji starši prihajajo iz te vasi. Zanj sem jasno slišal, še preden je prevzel Olimpijo. Milana tako ali tako vsi poznamo. Potem sem kot podjetnik na Reki slišal, da zdaj deluje v Ljubljani, zato sem navezal stike z njim in zdaj sodelujeva.
Zagotovo veste, da ste prišli v klub neštetih poskusov prodaj, prevzemov, finančnih sodelovanj?
To se je dogajalo pred mano, o takšnih stvareh pa ne bi rad izgubljal preveč časa. Pred mojim prihodom v klub je bilo jasno definirano in dogovorjeno, da Olimpije ne bomo tako hitro prodali oziroma da nekaj časa zagotovo ne bo na prodaj. Imamo le en cilj, ki je kristalno jasen: Olimpijo vrniti tja, kamor spada. Vseeno gre za enega največjih in najuspešnejših klubov v Sloveniji. Olimpija je pojem uspeha in zadovoljstva, je tudi pojem dobrega obiska in ljudi, ki z veseljem spremljajo njene igre. Vse to želimo v prihodnje spraviti na višjo raven. Želimo, da bi bila Olimpija kar najuspešnejša in da bi jo spremljalo kar največ ljudi. Če bomo nekje na tej naši poti ugotovili, da nam nikakor ne bo uspelo, da nam nikakor ne uspeva, pa bomo začeli razmišljati tudi o prodaji kluba. Ampak v tem trenutku nas to sploh ne zanima.
Pa vas ne skrbi, da bi počilo tudi med vama, ker je imel gospod Mandarić veliko odnosov, ki so bili najprej videti imenitni, postali pa so prava polomija?
Midva se poznava že tri, štiri leta, veliko sva sodelovala, in to tudi pri stvareh, ki niso povezane s športom. Vse, kar je bilo dogovorjeno, je bilo spoštovano. In z ene in z druge strani. Poleg tega so med nama prisotna tudi določena čustva, saj sva vendarle soimenjaka in sorodnika.
Ocenjujete, da so v preteklosti v klub prihajali partnerji, ki so na tak ali drugačen način izkoristili Milana Mandarića?
Mislim, da je bilo res tako. Poglejte, Milan Mandarić je eden največjih, najbolj prepoznavnih športnih obrazov na teh področjih. Da bi potreboval nekoga, ki bi mu svetoval na področju nogometa, tega res ne potrebuje. Jaz nisem prišel za to. Jaz sem prišel, da bi prinesel novo energijo, da bi mu pomagal pri uresničevanju vizije o veliki Olimpiji. V preteklosti so se zgodile stvari, ki so ga prizadele. Imel je dobre razloge za nezadovoljstvo. Ko nekdo vlaga svoj denar, lahko počne, kar želi. Hkrati pa je res, da so nekateri prav zaradi tega, ker je vlagal lasten denar, videli priložnost zase in so ga načrtno izkoriščali. Kdo so bili ti ljudje, me ne zanima. Tega niti ne želim analizirati. Bili so, to drži. Takšni ljudje so navsezadnje povsod. Na žalost se to dogaja.
Bi lahko še bolj vstopili v nogometno zgodbo doma, na Reki? Zakaj ste izbrali Ljubljano?
Moja hrvaška podjetja v Primorsko-goranski županiji vlagajo največ denarja in sredstev v šport in kulturo. Hkrati je res, da se pred prihodom v Olimpijo nikjer nisem zares profesionalno angažiral v svetu športa. In bi bilo tako verjetno še naprej, če ne bi govorili o Milanu Mandariću in o Olimpiji ter Ljubljani, ki mi je blizu.
Popraviti želim povzročeno škodo, vse skupaj vrniti na ustrezno raven
V kakšnem finančnem stanju je Olimpija? Kakšna je finančna slika, kakšni so dolgovi?
Poglejte, vsi moramo dobro vedeti, v kakšnih časih živimo, delamo. Je, kakor je. Koronavirus je povsod okrog nas. Stadioni so prazni, gledalcev ni. Tudi sponzorje je težko dobiti. Zato je povsem jasno in razumljivo, da Olimpija v finančnem smislu ne blesti. Da stanje ni rožnato. Toda stvari rešujemo in klub je na poti v boljše čase. Tako da … Tukaj res ne vidim nič spornega.
Kako delati, da bo boljše? Kakšna je vaša športno-poslovna vizija?
Prva naloga je jasna. Poskrbeti moramo, da bodo ljudje, ki živijo v Ljubljani, in navsezadnje velik del Slovencev Olimpijo prepoznali kot svoj prvi nogometni klub v državi. In da nanjo ne bodo gledali kot na klub Milana Mandarića, Željka Mandarića, kogarkoli. Olimpijo krasi več kot 100-letna tradicija. In v teh 100 letih so bili številni predsedniki, trenerji, nogometaši … Štafeta je zdaj v naših rokah, tako pač je. Moramo narediti vse za to, da bomo Olimpijo kar najbolj približali ljudem. Kar smo že naredili, je to, da je skoraj 90 odstotkov nogometašev Slovencev. Pri tem bomo vztrajali, tako bo v prihodnje. Nihče me ne bo prepričal, da v Sloveniji ni dovolj veliko domačih nogometašev, ki lahko igrajo za Olimpijo. In da mora klub kupovati tujce ... Ob tem bi rad tudi vsem poslal jasno sporočilo: kdor ne želi biti na voljo klubu, kdor zanj ni pripravljen dati vse, kar ima, tukaj ni dobrodošel. Dobrodošli so samo tisti, ki se zavedajo, da je klub na prvem mestu. Da je Olimpija nad vsem in nad vsemi. Skratka, Olimpijo želimo spet precej bolj približati navijačem. Želimo razpihati plamen v tistih Slovencih, ki jim srce gori za Olimpijo. Ob vsem tem imamo seveda velike načrte na področju marketinga, vse skupaj pa bova z Milanom Mandarićem reševala na najin način. S skupno močjo.
Starejši Mandarić z izkušnjami, mlajši Mandarić z novim elanom? Kaj prinaša ta medgeneracijska razlika – je bolj težava ali bolj dobitna kombinacija?
Lahko vam povem, da sem vedno preživel veliko časa v družbi starejših ljudi. Učil sem se iz njihovih izkušenj in to implementiral na nek svoj način. Kar zadeva vse: in življenje kot takšno in poslovno udejstvovanje. Zame je velik privilegij in hkrati velika čast, da sem lahko ob boku človeka, kakršen je Milan Mandarić. Vsi vemo, kaj mu je uspelo v življenju. Najprej je bil uspešen poslovnež, potem tudi uspešen športni delavec. Res mi je v čast sodelovati z njim. Ker pa sva ob tem iz iste vasi, ker sva dihala isti zrak, pila isto vodo in se igrala na istih ulicah, je jasno, da sva si navsezadnje precej podobna.
Kot dedek in vnuk? Ali bolj kot oče in sin?
Bolj kot oče in sin. Milan Mandarić tudi nima sina, tako da ...
Ste dobili občutek, da je Milan Mandarić v Sloveniji po spletu okoliščin postavil pod vprašaj ali v določeni meri celo zapravil svoje dobro ime? Lahko to popravite? Je to sploh treba popraviti?
Zagotovo se bomo temu posvetili. Zgodba ima dva vidika: eden je povezan s tem, kako se Milana Mandarića prikazuje v Sloveniji, drugi s tem, kdo je v resnici on. Milan Mandarić je dobra, častna in poštena oseba. V kateremkoli pogledu. In športnem in poslovnem. Ali osebnem, če želite. Dejstvo je, da je bil v nekem delu svojega udejstvovanja v Ljubljani tudi izkoriščen. Bil je. Vsak vedno išče svoj interes. Verjamem, da je prisoten tudi grenak priokus. In pri Milanu in pri nekaterih ljudeh, ki so sodelovali z njim. Naša naloga je, da vse to popravimo. Da vse skupaj vrnemo na ustrezno raven.
Kako je prišlo do tega? Šum v komunikaciji? Ne bi rekli, da je Milan Mandarić negativna osebnost v slovenski javnosti, ampak nekje pol-pol pa zagotovo. Toplo-hladno. Kje je šlo vse narobe?
Veste, kaj bom rekel … Nisem človek, ki bi me kdo ve kako zanimala preteklost. Tudi nisem imel dovolj časa, da bi spremljal, kar se je dogajalo, da bi bral, kar se je pisalo. Če je kaj bilo, je bilo, jaz pa sem tukaj, da bi skupaj z Milanom Mandarićem vse to popravil. Popraviti želim kakršnokoli povzročeno škodo.
Že to, da mi sedimo tukaj, je nek znak v tej smeri.
Da, tudi to je znak dobre volje. To smo obljubili. Ni razloga, zakaj bi bil katerikoli medij v Sloveniji za karkoli prikrajšan. Sploh s strani Olimpije. Kar zadeva mene, lahko o Milanu Mandariću in Željku Mandariću pišete, kar želite, toda hkrati apeliram na vas: ne pišite nič slabega o Olimpiji. Razen tisto, kar je resnica. Če Olimpija doseže slab rezultat, seveda pišite o tem. Jasno.
Koliko veste o zgodbi med Milanom Mandarićem in EkipoSN? Ali on ve, da zdaj sedimo tukaj, v klubski sejni sobi, in govorimo z vami?
Seveda, da ve.
In to mu je v redu?
Seveda, da mu je.
Saj razumete, zakaj sprašujemo vse to?
Vi ste medij. Kot vsi ostali. Zakaj ne bi bili zdaj tukaj v tej sejni sobi?
Pa veste, kaj in zakaj je šlo narobe do točke, da smo končali na sodišču, da je Olimpija z nami prekinila uradno komunikacijo in da nas sploh ni vabila na druženja z mediji – tudi na vašo predstavitev ne?
Niti ne. Res ne vem. Tudi ne vidim razloga, da bi se na tej točki s tem preveč obremenjeval. Na neki točki se bomo skupaj vrnili tudi v preteklost in zadevo razčistili. Če bomo nadaljevali po začrtani poti, bo tudi za to dovolj časa in priložnosti. Za zdaj pa preteklost pustimo preteklosti in naj bo tole predvsem korak sedanjosti, korak prihodnosti. Zato smo vas tudi povabili sem. Mislim, da niste krivi niti vi niti Milan. Ker se je več kot očitno zgodil predvsem šum v komunikaciji, ki je povsem odveč. Povsem nepotreben. Poglejte, vi ste največji športni medij na slovenskem področju. In če vi niste dobrodošli v Olimpiji, potem res ne vem, kdo je. Izhajajmo iz tega. Ko bomo zgradili neko prihodnost, bo prišla tudi prava priložnost za mirno, preudarno vračanje v preteklost. Zdaj pa je pomembno, da rečemo, da kar je bilo, je pač bilo. Zakopati moramo tisto sekiro, pozabiti na vse negativno in spet obuditi sodelovanje. Na karseda profesionalen način seveda.
Odločitev o Rudonji in Skenderju je bila tudi moja, nisem pa privrženec pogostih menjav
V zadnjih šestih letih je bilo v pisarni Milana Mandarića veliko ljudi, od menedžerjev do skavtov, od dobrih do slabih. Vsak je želel nekaj ponuditi, nekaj prodati Olimpiji. Koliko zdaj trkajo na vaša vrata? Kako težko je z njimi?
Prizadevamo si, da bi vse to, o čemer govorite, uredili na neprimerno bolj profesionalen način in da v klub res ne bo mogel več priti vsak, ki bo želel. Menedžerji, kvazimenedžerji, kuharji, gostinci, kdorkoli. Vsak, ki ima pet minut časa, bi danes bil menedžer. Ustvarili bom okrog menedžerjev, ki jim bomo zaupali, s katerimi bomo sodelovali. Krog menedžerjev, prek katerih bodo igralci prihajali in odhajali iz Olimpije. Vse ostalo je nekaj, česar v tem trenutku zares ne potrebujemo. Da bi nam nekdo govoril, ta mora igrati, tisti ne sme igrati ... Moj bog! To je nedopustno.
Olimpija nima športnega direktorja?
Drži, nima ga. Nima niti bivšega trenerja. Delamo v tej smeri, da bi našli novega športnega direktorja. Morda bomo iskali nekoga specifičnega, nekoga, ki prihaja iz korporativnega poslovnega sveta. Nekoga, ki se zna obnašati, nekoga, ki ve, kaj je najbolje za Olimpijo, nekoga, ki nima nikakršnih drugih interesov.
Ali je bila odločitev o slovesu športnega direktorja Rudonje in trenerja Skenderja tudi osebno vaša?
Lahko rečem, da sva se z Milanom veliko pogovarjala in dogovarjala o vsem skupaj, zato lahko rečem, da je na neki način zagotovo bila.
Zakaj in po katerem ključu?
Proti nikomur nimam nič, ampak preprosto ne potrebujemo trenerja od drugod, temveč trenerja, ki je zrasel v Olimpiji. Slovenskega trenerja. Trenerja, ki favorizira slovenske nogometaše. Da ga navijači prepoznajo kot lojalno osebo. Seveda ob tem ne moremo obljubiti, da bo zaradi tega uspeh večji. Morda ne bo. Vem pa, da bomo v prihodnje vsi skupaj dali od sebe vse, kar je v človeški moči, da bodo rezultati kar najboljši.
Vaša prva trenerska zamenjava v Olimpiji bi torej lahko rekli. Milan Mandarić se je že podpisal pod številne, pa to ni avtomatično tudi kritika. Imate podobno filozofijo? Če na kratek rok ni uspeha, menjati trenerja? Ali ste bolj potrpežljivi?
Za nekdanje trenerje Olimpije res ne vem, kaj bi komentiral, kaj bi povedal. Odločitve so bile, kakršne so bile. S profesionalnega vidika jih podpiram. Če je pač nekdo odločil, da bo nosil finančno breme vseh svojih odločitev ... To je potem v redu. Mislim pa, da bomo šli naprej v drugačni smeri, v smeri precej manjše trenerske rotacije. Danes ima lahko vsak dober dan, vsak lahko eno tekmo odigra slabše. Na Reki, od koder prihajam, je bil najdlje trener tamkajšnjega nogometnega kluba Slovenec Matjaž Kek. Osem let je bil trener! Bili pa so uspehi in padci. Pa je bil Kek trener osem let. V dobrem in v zlu. To je res lep primer. Ali smo prvi ali drugi ... Nam je najpomembnejše, da Olimpija razvije svojo igro, ki bo sama po sebi zanimiva. Rezultat pa bo, kakršen bo. Skratka, če me že vprašate, potem nisem privrženec rednih trenerskih menjav, temveč se mi zdi precej bolje, da se vsi skupaj v klubu učimo iz uspehov in neuspehov. In skupaj rastemo. Ker danes v nogometu ni trenerja, ki bi bil sam po sebi zmožen narediti ne vem kako veliko razliko.
Naš nogomet ima moralno obvezo do someščanov, ne sme ga zanimati le denar
Kratkoročni načrt? Drugi del sezone?
Naša želja, naša vizija je, da ustvarimo igro, ki bo zanimiva. Ne potrebujemo igre, ki ni zanimiva, ki je dolgočasna. Kaj bi lahko zanimiva igra prinesla, ne vemo. Vemo pa, kakšen je cilj. Biti najboljši. Zakaj najboljši? Ker si zaslužimo biti najboljši. Ljubljana ima 450.000 prebivalcev. Ljubljana je največja. Olimpija je najstarejši klub. Moramo biti v vrhu. Želimo osvojiti prvenstvo, želimo osvojiti pokal. Želimo igrati v Evropi. Zanima nas vse, kar je povezano z besedo najboljše. Ne zanimajo nas kompromisi. Z vsem dolžnim spoštovanjem do vseh. Seveda si želimo, da bi bili tudi vsi ostali klubi kar najboljši. In Maribor in Koper in vsi. Večja je konkurenca, resnejši bomo. To je naš srednjeročni načrt.
Kako gledate na rivalstvo med Olimpijo in Mariborom?
Lahko povem, da sem malce analiziral Maribor, in moram priznati, da so se podpisali pod nekaj resnega. Da jim je uspel velik posel. Ves Maribor diha s klubom, tega pa v Ljubljani ne bi mogli trditi.
Čeprav ima Ljubljana precej večji potencial?
Res ga ima. Toda Slovenija je v športnem smislu nekoliko posebna. Ni ravno običajno, da imajo individualni športi več medijskega prostora od ekipnih. Toda imam občutek, da v vsakem Ljubljančanu tli ogenj, povezan z Olimpijo. Samo obuditi moramo to ljubezen. Če nam bo uspelo, bo stadion poln. To je ena od nalog. Da bo stadion poln. In da ima potem naš nogometaš tudi moralno obvezo do sebe, do svojih someščanov. Da ga ne zanima le denar in da ne glede le na to, koliko bo zaslužil in kako bo kar najhitreje odšel drugam. Želimo nogometaše, ki bodo dihali z mestom, nogometaše, katerih družine se bodo veselile uspehov kluba. In ko bomo videli družine, ki bodo skupaj prihajale na tekme, potem bomo vedeli, da smo uspeli. Ali bomo ob tem prvi, drugi, tretji ... Lahko smo tudi prvi, ni pa to življenjskega pomena. Najpomembnejše je, da ljudje prihajajo na stadion. Da bo zaradi Olimpije vladala evforija.
Se boste pogovorili tudi z županom Zoranom Jankovićem?
Za zdaj se še nisem, je pa načrt, da bi se sestali z njim. Načrt je tudi, da bi se pogovorili z navijaško skupino. Delamo načrt, kako in kaj naprej. Glede vsega. Tudi marketinga. Promocije. Vsega.
Olimpija nima kampa za mlade. Nima nogometnih objektov. Ima stadion, ki je od mesta, igrišča, ki so od mesta. Kakšni so načrti v zvezi z infrastrukturo?
Vprašanje infrastrukture je treba reševati skupaj z lokalno skupnostjo. Skupaj z županom, skupaj s politiko. Mislim, da bi moralo biti vsem v interesu, da je infrastruktura najboljša. Da se otroke povleče z ulic, da se jih spravi na igrišča. Da pokažejo, kar znajo. Da se jih pravilno usmerja.
Kako boste izkoristili oziroma uporabili vaše reške izkušnje?
Uporabili bomo vse naše izkušnje. To je bistvo, to je naloga, to je prepoznal tudi Milan, zato smo danes tukaj.
Je mogoče sodelovanje z Rijeko?
Vsekakor! In z drugimi klubi. Tako s slovenskimi kot hrvaškimi. Stremeli bomo za vsemi mogočimi sinergijami.
Težave Maribora in Mure v Turčiji prednost za Olimpijo? Mislim, da to …
Kako ste zadovoljni, da je ekipa na pripravah ostala – lahko rečemo – tukaj, na Hrvaškem, v Istri?
Smo zadovoljni. Tako ali tako je treba razmišljati lokalno. Moramo ceniti bližino in vse, kar nam ta ponuja. Zakaj ne bi izkoristili, kar imamo na dosegu roke? Kdorkoli že kritizira Milana Mandarića, in to za vse živo, mora vendarle gledati širšo sliko. Treba je gledati tudi finančni vidik. Koliko denarja je dal. Koliko denarja je pustil v Sloveniji. Ko je kupil kak avto, recimo. Pa so trošarine ostale v državi. Pa je nekdo točil gorivo za ta avto na slovenski črpalki. Pa je nekdo prišel v Ljubljano zaradi njega in tukaj najel stanovanje in je nekdo dobil najemnino. Vsak je torej imel določeno korist. Zato tudi gledamo tako na stvari, da je treba izkoristiti, kar nam je blizu. Da je treba ostati zvest svojemu okolju.
Pa še koronavirus. Vemo, kaj se dogaja z Mariborom, Muro ... Številne izolacije, deli odprav so bili primorani podaljšati bivanje v Turčiji. Bo to prednost Olimpije v spomladanskem delu sezone?
Mislim, da to dela malo razliko. Zaradi tega nihče ne bo v prednosti ali na slabšem. Nam je seveda pomembno, da so bili fantje blizu doma, da ni bilo logističnih težav.
Kako ste zadovoljni z novim trenerjem Goranom Stankovićem?
Lahko rečem, da smo imeli tudi malce sreče, da smo ga dobili za trenerja. Jaz sem v nekem trenutku postavil celo vprašanje, zakaj je sploh zapustil Olimpijo. Morali bi ga zadržati tukaj. Je nekdo, ki premore znanje in izkušnje. Hkrati ima rad Olimpijo, nosi jo v srcu. To ni nepomembno. To je pomembno. Želeli smo takšnega trenerja, in ne nekega plačanca, ki bo zgolj profesionalno opravljal svoje delo. Zdaj imamo trenerja, ki pripada Olimpiji! Je miren, bister, oster, nogometaši ga imajo radi. To se že vidi. Igra Olimpije počasi postaja okusna. Rezultati so bili, kakršni so bili, ampak Olimpija igra vse bolje.
Kaj se še obeta Olimpiji v zimskem prestopnem roku?
Ne čutimo potrebe, da bi morali na silo nekaj prodajati ali kupovati. Gledamo, poizvedujemo, lepo bi bilo dobiti še eno, dve okrepitvi. Ali tri. Več pač ne. Ampak iščemo le nogometaše za položaje, ki jih ne moremo ustrezno zapolniti s fanti iz svojega pogona.
Tomića smo na neki način že vrnili, veselim se spektakla v Stožicah
Tomislav Tomić?
Tomislava smo na neki način že vrnili v Ljubljano. Potem se je poškodoval in zdaj se pogovarjamo, gledamo … Ni še stoodstotno. Žal mi je, da je odšel Ante Vukušić. On je bil prvi strelec lige. Z vsem tem je bila narejena škoda klubu. To se ne sme več dogajati. A je že tako, da se včasih tudi najbolj grozne stvari zgodijo z nekim namenom. Določene stvari so ušle izpod nadzora in zgodilo se je, kar se je.
Olimpija bo igrala tudi v ligi prvakov za mlade. Koliko pozornosti posvečate temu?
To je zelo zanimiva zadeva. Za nas je privilegij in čast igrati v ligi prvakov za mlade. Da bo Olimpija v takšni družbi ... Da se bodo naši nogometaši dokazovali na takšnem odru. To je prava pot. Nekoč bi si želel, da bi bilo tudi pol igralcev v slovenski reprezentanci članov Olimpije. Če smo v mestu, ki ima 450.000 prebivalcev, moramo pač proizvesti več nogometašev kot – recimo – Koper, ki ima neprimerno manj ljudi.
Je Matjaž Kek, ki ste ga že sami omenili prej, tisti, ki vam je približal slovenski nogomet?
Matjaža se na Hrvaškem drži sloves enega najboljših trenerjev. Dobrodošel je povsod. Vsi smo ponosni nanj. In na to, kar je naredil za Rijeko. To so velike stvari. Zdaj ima Rijeka spet slovenskega trenerja, Simona Rožmana.
Čez dober mesec in pol se bosta tukaj čez cesto v Stožicah pomerili Slovenija in Hrvaška, navsezadnje tudi s Kekom na slovenski klopi. To bo za vas še posebej zanimivo, kajne?
To bo zelo zelo zanimivo. Veselim se tega obračuna. To bo lep spektakel, s katerim bom povezan na več načinov. Tudi kot navijač Hrvaške, jasno. (smeh)
Kako gledate na slovensko-hrvaško športno rivalstvo? Obstaja prepričanje, da se marsikdo v Sloveniji veseli hrvaških uspehov, obratno pa ne ravno.
Obstajajo takšni in drugačni, jaz pa pozdravljam vsak uspeh. In slovenskega in hrvaškega. Tukaj sem politično povsem nevtralen. Uspeh je uspeh, vsakega se je treba veseliti. Zato, ker se za vsakim uspehom skriva ogromno dela, truda, odrekanja.
Gledano z vašega, hrvaškega zornega kota: kdo je najboljši športni ambasador Slovenije? Josip Iličić, Jan Oblak, Luka Dončić?
Težko vprašanje! To bi morali obsežno analizirati, vse skupaj pa valorizirati na drugačen način. Vsa trojica je v samem vrhu, gre za tri res izjemne športnike največjega formata.
