Najpomembnejše vprašanje: ali ste zdravi? In tesno za njim drugo najpomembnejše: kako se spoprijemate z nastalim položajem in s povsem spremenjeno realnostjo?
Zdrav sem, okrog mene je v tem pogledu vse v najlepšem redu in to je res najbolj pomembno. Razmeram sem se prilagodil, kolikor je to pač mogoče. Upoštevam ukrepe, poskušam prispevati svoje k zajezitvi epidemije, sem pa ostal precej aktiven na obeh področjih svojega delovanja, hodim v službo, urejam stvari, ki jih je treba urediti. Vse z največjo skrbjo za varnost, celo delam v isti občini, pa čeprav bi v službo seveda smel oditi tudi v kakšno drugo.
Tudi pri vas je bilo gotovo potrebne ogromno improvizacije – verjetno ga ni človeka, ki bi ga ta edinstveni položaj doletel pripravljenega?
Zagotovo ga ni – in verjamem, da ga ni v svetovnem merilu. Nihče ni bil pripravljen, čisto vse so razsežnosti presenetile, nihče ni pričakoval, da ima neki dogodek lahko tako globalne razsežnosti in da lahko praktično ustavi svet. Zadeva me je presenetila v obeh vlogah: tako v vlogi gospodarstvenika kot v vlogi predsednika nogometne zveze. Na obeh področjih je bilo treba hitro povleči poteze v skladu s predpisi, pri nogometu pa je to seveda pomenilo tudi ustavitev tekmovanj. Naredili smo vse, kar je bilo treba narediti, zdaj pa spremljamo razvoj dogodkov, poskušamo biti v stalni pripravljenosti in si seveda želimo, da bi igralci takoj, ko bo to varno, začeli najprej trenirati, nato pa tudi igrati.
Urednik slovite La Gazzette dello Sport je zapisal, da je bil šport za milijone ljudi kot nekakšna ura, po kateri se je bilo vedno mogoče orientirati, virus pa je tej uri iztrgal kazalce.
Odlična prispodoba, zelo mi je všeč. In drži kot pribito. Vsi smo poznali športne cikle, vsi smo vedeli, kdaj je kaj na vrsti – celo ljudje, ki niso športni navdušenci, se s športom v neki meri ukvarjajo, pa tudi vsaj toliko spremljajo dogajanje na tekmovalni ravni, da se znajo po njem orientirati. Nihče si ni mislil, da se to lahko ustavi – da lahko ostanemo brez obiskov tekem, brez televizijskih prenosov, brez kolektivne rekreacije. Nihče si ni predstavljal, da se lahko šport kar ustavi, in to se je dotaknilo vsakogar. Sploh pa tistih, ki si življenja brez športa in spremljanja športa nismo znali nikoli predstavljati. Le dober mesec je pretekel, odkar so se stvari ustavile, pa se nam zdi, kot da je minila cela večnost, in se v tem svetu brez športa nikakor ne znajdemo.
Na tej športni uri smo ostali brez olimpijskih iger, ostali smo brez evropskega nogometnega prvenstva, ostali smo še brez marsičesa, se pa približujemo trenutku, ko bo to kolesje spet treba začeti vrteti. Na kakšen način in kakšna bo vloga vaše organizacije?
Vse ustavitve, prestavitve in odpovedi so boleče, a so bile sprejete tehtno, odgovorno in pravilno. To moramo vedeti in s tem se moramo sprijazniti. Tveganje s čimerkoli drugim bi bilo popolnoma nesmiselno. Zdaj pa na vseh ravneh življenja počasi spoznavamo, da smo si nabrali izkušnje, da zadevo ob primernih nadaljnjih ukrepih obvladujemo in da imamo pravico razmišljati o tem, kdaj bo čas za katerega od korakov vračanja v normalnost. Zelo bom ponavljal besede marsikoga, če rečem, da nič ne bo tako, kot je bilo – a to je dejstvo. Marsikaj se bo moralo spremeniti, bomo pa ob spremenjenih načinih in ob spremenjenih protokolih nared za nadaljevanje naših aktivnosti.
Preden lahko kakršnokoli zeleno luč prižgete vi, potrebujete zeleno luč politike in zdravstvene stroke. Kako potekajo stiki, kako poteka sodelovanje?
Jasno je, da ne moremo organizirati niti enega treninga, kaj šele tekme, če nam tega ne dovolijo državne institucije. To je logično in je razumljivo vsakomur. Zato smo povezani z drugimi panožnimi zvezami in z Olimpijskim komitejem Slovenije, hkrati pa smo v stalnem stiku s pristojnimi na ravni države. S tovrstno komunikacijo oblikujemo strategije tako za vrnitev profesionalnega športa kot za športnike na nižji ravni, posebej izdatno se s tem ukvarja naša zdravstvena komisija, ki že pripravlja vse protokole za trenutek, ko bo ponovno mogoče začeti vaditi in pozneje tudi tekmovati. Pravi trenutek bo seveda ključen in verjamem, da ga bomo v sodelovanju z ministrstvi našli – gre za trenutek, ki bi se v skladu z našimi željami začel čim prej, hkrati pa bi zagotavljal vso potrebno zdravstveno varnost vseh udeležencev.
Kdaj gremo s slovenskim nogometom naprej – če lahko uporabim kar prvo osebo množine? Kakšno časovnico imate v glavi?
Seveda je nemogoče povsem fiksirati neki datum, tega navsezadnje ni storil še nihče. Dokler veljajo ukrepi, bi bilo to tudi nesmiselno, je pa treba razmišljati, spremljati in imeti pripravljene scenarije. Tudi tistega, po katerem prvenstva ne bi mogli odigrati, a seveda dajemo prednost želji, da bi tekme odigrali in da bi vsaj najbolj pomembna ligaška tekmovanja zaključili na igrišču. To je naša velika želja – in čeprav tega ne morem zagotoviti, upam in verjamem, da je realna. Prvo in glavno besedo ima država, pripravljeni smo slediti njenemu ritmu rahljanja ukrepov. Če bomo uspeli začeti s treningi nekoliko prej, tam nekje okrog prvomajskih praznikov, bi se lahko uresničil naš idealen scenarij in bi začeli igrati takoj po 20. maju. Najpoznejši začetek, ob katerem bi lahko normalno izpeljali prvenstvo do začetka kvalifikacij za evropska tekmovanja, bi bil po prvem tednu junija. Vmes pa je seveda tisti konec tedna 30. maja, o katerem je bilo že nekaj govora in ki prav tako predstavlja enega od mogočih scenarijev. Verjamem, da bi zadeva v teh okvirih lahko bila izvedljiva – če govoriva o prvi in drugi ligi, pokalnem tekmovanju.
Mislite, da bi bilo pri odločitvah pametno slediti najbolj razvitim evropskim državam?
Mislim, da bi se tako početje lahko izkazalo za precej bolj pametno kot pa kakšno izumljanje tople vode. Če bodo tiste najbolj odgovorne in zaupanja vredne države v naši okolici sprejemale določene sklepe in našle določene rešitve, ki so sprejemljive tudi za nas, bi jih brez sramu veljalo posnemati.
Uefa na čelu z našim predsednikom Aleksandrom Čeferinom je mirna, a ves čas zelo odločna, da je treba nogometno kolesje ob prvi mogoči priložnosti varno zagnati. Zakaj je to tako pomembno in zakaj je tak pogled, ki ga nekateri ne razumejo, tako ključen za nadaljnji obstoj nogometa?
Zame sta pomembna dva vidika. Eden je vidik dejstva, da je vrhunski šport velikanski posel in da si na dolgi rok ne moremo privoščiti, da bi v tem poslu zazijala prevelika časovna luknja. Ne smemo prehitevati, ne smemo forsirati, toda ko bo mogoče, se stvari morajo ponovno zavrteti, če želimo v prihodnje tak šport še vedno imeti. Če želimo še imeti to ogromno strukturo, v kateri je velikansko število delovnih mest, nanjo pa jih je vezanih še več prek podjetij, ki s športom sodelujejo na tak ali drugačen način. Potem pa je tu še vidik, pri katerem ne gre toliko za posel, kolikor gre za dejstvo, da imajo množice ljudi po vsem svetu šport rade. Veliko jim pomeni, želijo si ga, prinaša zadovoljstvo in veselje. V teh časih je to še dodatno pomembno.
Je na precej manjšem trgu, kakršen je slovenski, tako krizo lažje prebroditi kot tam, kjer se vrtijo milijardne številke, ali je izziv večji?
Nedvomno je lažje. Na ravni največjih športnih struktur največji izpad predstavljajo medijske, večinoma televizijske pravice, medtem ko je struktura prihodkov slovenskih športnih organizacij povsem drugačna. Razlika je gromozanska, po grobi oceni pri nas z naslova medijskih pravic nihče ne dobi več kot pet odstotkov svojih prihodkov, medtem ko se na ravni največjih evropskih klubov pogovarjamo o najmanj 70 odstotkih. Slovenski športni kolektivi bodo vsekakor utrpeli manjše izgube, posledice bi utegnile biti manj uničujoče, zagotovo pa tudi udarec za slovenske klube nikakor ne bo mačji kašelj.
Vedno smo radi govorili, da ni športa brez navijačev, medtem ko v teh časih zagovarjamo tezo, da šport mora biti, četudi brez navijačev na tribunah. Mislite, da ljudje to spremembo razlage realnosti razumejo?
Veliko se je spremenilo, a hkrati se ni nič spremenilo. Ostaja dejstvo, da hočemo v prihodnosti spet imeti šport z navijači na tribunah – zaradi njih je začel obstajati, zaradi njih obstaja, z njimi je neprimerno lepši. Toda če smo zdaj v položaju, v katerem bi morali precej dlje časa preživeti brez športa, če bi hoteli čakati na vrnitev gledalcev, bi moral vsakdo razumeti, da si tega čakanja ne moremo privoščiti. Na eni strani moramo poskrbeti za varnost in se ne smemo igrati z zdravjem ljudi, na drugi strani pa potrebujemo čimprejšnji ponovni zagon – in prepričan sem, da ga ne potrebujemo zgolj po ekonomski plati.
Kaj mislite s tem? Govorite o stanju duha?
Že res, da bodo največji klubi precej lažje preživeli, če bodo svoje tekme čim prej spravili na televizijo, toda težko mi boste našli nekoga doma, ki ne bo z navdušenjem pozdravil tekem v neposrednih prenosih. Seveda komaj čakam dan, ko se bodo ljudje lahko vrnili na stadione in bodo – o tem sem prepričan – tja prišli v še večjem številu kot kadarkoli. A hkrati komaj čakam tudi, da si bom lahko pogledal kakšno tekmo po televiziji. Ne bo lepo videti praznih tribun, toda komaj čakam, da jih bom lahko videl – če to pomeni, da se bo na zelenici pod njimi igrala tekma. Mislim, da tako čuti ogromna večina nogometnih navdušencev. Navsezadnje trenutno gledam tekme beloruske lige. Ne razumem, da je niso ustavili. Ne odobravam, da je niso ustavili. Celo obsojam, da je niso ustavili in da so tako ogrozili zdravje vseh vpletenih. Kljub temu si ne morem pomagati, da je ne bi gledal. In to pove vse o tem, kako zelo pogrešamo nogomet in kako zelo ga potrebujemo v kakršnikoli obliki.
Ali lahko ima NZS kakršnokoli roko nad tem, kako klubi ukrepajo v teh kriznih časih – v smislu nižanja plač, prekinitev pogodb in podobnega?
Na področju prihodkov in odhodkov je edini, na katerega vpliva NZS, prihodek od medijskih pravic. Pri vseh preostalih tovrstnih odločitvah pa so klubi povsem neodvisni. Lahko vlečejo kakršenkoli poteze, nogometna zveza nanje ne more vplivati.
Klubi v Sloveniji in po svetu so se odločili za različne pristope na tem področju. Kot izkušen poslovnež in nogometni človek – katera pot se vam osebno zdi prava?
Odnos med delodajalcem in zaposlenim je vedno dvosmerna cesta. Ko se ustavi poslovanje, vsi vpleteni preprosto morajo razumeti, da do nekaterih sprememb pride neizbežno. Tako je v podjetjih, ki ne proizvajajo enako ter ne morejo ohraniti enake ravni stroškov, in tako je tudi v nogometnih klubih. Vsi se morajo prilagajati na nove razmere, je pa pri tem pomembno, da na tej dvosmerni cesti pride do dogovorov, ki jih razumejo in sprejemajo vsi. Tak dogovor mora biti dosežen na ravni, ki je sprejemljiva za obe strani. Sploh če lahko s precejšnjo gotovostjo trdimo, da kriza ne bo dolga, mislim, da bi take rešitve morale obstajati. Večje kot bo tu sožitje, bolje bo to za prihodnost posameznega kluba.
V teh dneh se po Evropi veliko govori tudi o nadomestilih za navijače, ki so lastniki letnih vstopnic in bodo v primeru tekem pred praznimi tribunami prikrajšani. Lahko NZS usmerja slovenske klube, kaj jim je storiti?
NZS tudi tukaj nima vpliva, gre za povsem neodvisno odločitev vsakega kluba. Seveda pa lahko povem svoje mnenje – mislim, da je pomembno najti način, ki je v čim večje zadovoljstvo vsem. Če je navijačem sprejemljivo dobiti možnost za obisk poznejših tekem, je to lahko dobra rešitev. Druga možnost je vračilo denarja, v nekaterih klubih se je kar veliko navijačev pripravljeno odpovedati tem zneskom, ker želijo pomagati klubu pri uspešnem nadaljnjem poslovanju. Rešitev je veliko, lahko so tudi večplastne, najbolje pa je seveda, če nihče ničesar ne naredi pod prisilo in če imajo na koncu vsi občutek, da so nekaj prispevali k reševanju krize.
Verjetno se v teh okoliščinah o nobenem od slovenskih klubov ne bi pogovarjali konkretno, če se ne bi sredi krize zgodil konec skoraj 13-letne ere Zlatka Zahovića na mestu športnega direktorja Maribora, že pred njim pa je odšel tudi Darko Milanič z mesta trenerja. Kako ste videli to veliko spremembo?
Seveda dogajanje spremljam z velikim zanimanjem, kajti gre za najbolj trofejen slovenski klub in za konec ene najbolj izstopajočih er v zgodovini slovenskega klubskega nogometa. Moram reči, da me je Zlatkova poteza presenetila, hkrati pa je vedno treba živeti z zavedanjem, da se vsako obdobje na neki točki konča. Prej ali slej se to zgodi – morda sem pričakoval, da se bo v tem primeru še malo pozneje, a to zdaj ni pomembno. Kar je pomembno, je dediščina. Šlo je za najboljše obdobje kluba, ki je v tem času postal z naskokom najbolje organiziran klub v Sloveniji in nasploh pravcata institucija. Na eni strani so bili stalnica veliki tekmovalni uspehi, na drugi strani je bila raven organizacije iz leta v leto višja. To je obdobje, ki ga klub v svojo zgodovino lahko vpiše z zlatimi črkami. Tako Milanič kot Zahovič sta si s svojim delom v Mariboru pridobila svetovne reference – pustimo nekatere podrobnosti, ki bi lahko bile drugačne, s pogumnim in ambicioznim pristopom sta postavila nova merila, sebi pa zagotovila uspešnost, kamorkoli bosta odšla.
Kako bo komurkoli biti v takih čevljih?
Sprašujete človeka, ki je postal predsednik NZS, potem ko je Aleksander Čeferin s tega položaja odšel na mesto predsednika Uefe. (smeh) Imam kar nekaj teh izkušenj. Ne samo na trenutnem položaju, že kot mlad predsednik uprave zelo velikega logaškega podjetja sem prišel na mesto izjemno uspešnega predhodnika. Ni enostavno, to moram priznati. Taki ljudje s svojim delom in s svojimi rezultati postavijo letvico zelo visoko, postavijo zelo visoke kriterije in zelo težko jim je slediti. Za nove ljudi v Mariboru, ki prihajajo na položaje tako eminentnih predhodnikov, bo prav tako izjemno težko, je pa treba poudariti dve zadevi. Prvič, morda je zanje dobro, da prihajajo po krizi, skozi katero bo Maribor kot izjemno stabilen klub šel lažje kot kdorkoli. In drugič, v klubu so še vedno ljudje, ki so naredili ogromno za zdajšnjo podobo, so izjemno sposobni in zaslužni, pa čeprav niso tako izpostavljeni kot Zahović. Ti ljudje ostajajo in zagotovo imajo vizijo tudi na tej novi poti.
Kje v prihodnosti vidite Zahovića?
Težko je nekaj napovedati za osebo, ki je znana po tem, da lahko nepričakovano povleče zelo presenetljive in zelo odmevne poteze. Lahko pa rečem, da težko verjamem, da bo dolgo ostal brez nogometa in brez zelo aktivne vpetosti vanj. Kje? Na kakšnem položaju? Nekoč sem se z njim pogovarjal, ali se nekega dne vidi v vlogi trenerja, v vlogi selektorja, in je rekel, da ga takšno delo zelo zanima. Takšne njegove nadaljnje poti nikakor ne bi izključil, a bi bolj stavil na to, da bo deloval na način, na kakršnega je deloval do zdaj.
Njegovega dolgoletnega soigralca in sodelavca Mirana Pavlina ste vzeli pod okrilje Nogometne zveze Slovenije. S kakšnimi cilji, kaj pričakujete od njega, kakšna je bila pri tej odločitvi vaša ideja?
Okoli reprezentanc poskušamo za delo z njimi angažirati uveljavljene nekdanje reprezentante, ki so se odločili ostati v stroki. Glede na njegovo uspešno delo v klubih, glede na njegovo izobraževanje in glede na njegovo izjemno široko gledanje nogometa pričakujem zelo dobro koordinacijo in sodelovanje z reprezentančnimi selektorji. Pričakujem zelo dobro delo v smislu selekcioniranja igralcev in selektorjev v prihodnje, pričakujem takšno usklajevanje, da bomo končno postavili piramido od ravni U-15 do članske reprezentance in da bomo v tej piramidi imeli uspešne selekcije s končnim ciljem čim bolj olajšati delo selektorju na čelu članskega pogona. Tudi Matjaž Kek se želi aktivno vključiti v ta sistem, ga pomagati usmerjati in nadzorovati – mislim, da je to prava pot.
