Začniva pri zadnjem dejanju vaše vijoličaste zgodbe. Pri odhodu iz Ljudskega vrta, od katerega mineva mesec dni. Bi danes morda ravnali drugače, če bi čas lahko zavrteli nazaj?
Ne, ne, ne ... Ko živiš v takšni instituciji, kot je Maribor, s toliko ljudmi, s temi navijači, igralci, in ko si dal v svetu nogometa skozi vse to, kar sem dal jaz – praktično vse in ne govorim le o športnih stvareh – je normalno, da lahko neke stvari predvidiš. Moram reči, da sem kar ponosen nase. To je moja najtežja odločitev in menim, da hkrati najbolj pravilna. Prvič se mi je zgodilo, da nisem bil samo profesionalec, ampak je to moj klub, klub moje mladosti. Klub, ki mi je v mlajših selekcijah dal nogometno osnovo za poznejši razvoj. Da, mislim, da je to – tokrat moram reči zame – najboljša odločitev.
Nisem bil srečen. Ne zaslužim si, da bi trpel
Zakaj?
Zaradi tega, ker nisi več srečen. Preveč sem prestal, vse življenje sem se boril in odšel zgodaj od doma. Boril sem se z levi, kakopak v športnem smislu. Prišel sem iz majhne Slovenije, ki je skoraj nihče ni poznal niti kot državo, kaj šele nogometno, na drugi strani so bile velesile, veličine. Poleg tega si ne delati utvar, da vedno igrajo najboljši. Govorim o najvišji ravni. Če moraš izbirati med Brazilci, Francozi, Nemci ali Slovenci, ki jih moraš najprej poguglati, si nikakor ni preprosto izboriti položaja. In mislim, da si po vsem tem kot človek – govorim osebno, nikogar ne bi želel mešati zraven – ne zaslužim, da bi trpel. Ni razloga.
Kaj je bil na koncu sprožilec, po katerem je bilo jasno, da poti nazaj ni več, in ki vas je prisilil v slovo. V vaših medijskih nastopih je bilo že nekaj časa skoraj nemogoče spregledati, da se nekaj kuha. In da niste prepričani, kako naprej. Kdaj ste sprejeli dokončno odločitev? Morda po porazu z Bravom, po slovesu Darka Milaniča ...?
Ne, ni bil poraz z Bravom. Še več, vi dobro veste, da sem ga načrtoval, napovedal. Potrdili boste, da sem vam po remiju s Taborom dejal, da v sredo igramo v Celju, v soboto pa je tekma za sranje.
Ko sem videl zadovoljnega Dareta ...
Da, to lahko potrdim.
Ko sem po porazu z Ljubljančani videl Dareta, da je z igrišča odhajal zadovoljen, sem si rekel: »To je to.« Takrat se je dokončno prelomilo. In še nekaj je. Ko sem vodstvu kluba malce nakazal, kaj nameravam storiti, sem brez njihovega »da« videl, da se strinjajo. In to mi je olajšalo odločitev.
Kar nekaj časa se je namigovalo, da odnosi znotraj kluba niso bili več najboljši. Da se je slogan Mi skupaj eno smo precej skrhal. V mislih imam zlasti klubske pisarne. Kaj se je pravzaprav dogajalo? In zakaj?
Meni je bilo to jasno. V vsakem klubu, v vsaki slačilnici na svetu je »skupaj eno smo« … Do prvega poraza. Ko se zgodi, pa nastane milni mehurček.
V mislih imam predvsem klubske pisarne.
Tudi jaz, ampak to je nekaj povsem normalnega, tega ne zamerim nikomur. Mogoče le to, da sem bil jaz po zadnjem porazu žalosten, nisem pa prepričan, da so bil vsi. Oziroma z gotovostjo trdim, da niso bili. V vseh teh letih sodelovanja to občutiš. Hočeš nočeš se ti rentgen za ljudi izlušči.
Slava in občutek moči nista za vsakogar
Največ se je govorilo o napetosti, ki naj bi se ustvarila med vami in sekretarjem Urošem Jurišičem, zaradi česar je bilo onemogočeno kakovostno sodelovanje. Ali to drži?
Takole bom povedal … Uporabil bom množino. To so fantje, ki v nogometu niso doživeli ničesar, z letali so začeli potovati z Mariborom. Začeli so dvigovati prve lovorike, začele so se prve evropske tekme in razumljivo je, da jih to ponese. To je normalno in potem želijo imeti nadzor ne le nad svojim delom, ki so ga opravljali fantastično, temveč tudi nad drugimi stvarmi. Vedno smo bili močni tudi zato, ker je vsak opravljal svoje delo, kar se je vmes izgubilo. Toda to pride z uspehi, zato jim tega ne zamerim. So še premladi, slava in občutek moči nista za za vsakogar. Tudi v njihovih zasebnih življenjih se je marsikaj spremenilo. Gotovo na pozitivno. Vesel sem za njih, jih razumem in še enkrat – ničesar jim ne zamerim.
Darko Milanič je pred dnevi v intervjuju za Delo dejal, da je Maribor na neki način postal žrtev lastnih uspehov, s katerimi je nerealno dvignil pričakovanja navijačev oziroma javnosti. Se strinjate?
Vsekakor, o tem ni nikakršnega dvoma. Poglejte moje intervjuje po prvi uvrstitvi v skupinski del evropskega tekmovanja. Rekel sem, da si z uspehi daješ vrvico okoli vratu. In tudi pozneje sem po odmevnih dosežkih opozarjal na takšne stvari, toda ko zmaguješ, tega nihče ne sliši ali noče slišati. A tudi to je razumljivo, saj so misli večine takrat drugje.
Kljub temu ste bili kar lep čas kos vsem tem izzivom. Znali ste krmariti med velikimi pričakovanji, uspehi so se ponavljali, si sledili drug za drugim.
To drži, toda s časom to ni bilo več mogoče. To mi je bilo jasno po bakli z vzhodne tribune, ko smo bili prvaki, predvsem pa po žvižgih po zmagi s 4:2 nad Taborom. Po domači evropski preizkušnji in v pričakovanju povratne, dvoboj z Rosenborgom še ni bil zaključen. Na vseh stadionih na svetu bi po takšni zmagi navijači svoji ekipi namenili pozitivno energijo pred naslednjim pomembnim izzivom na mednarodnem prizorišču. Na koliko tekmah domača zasedba doseže štiri gole? Ni jih veliko, a namesto aplavzov, namesto spodbude smo dobili žvižge. Kaj to pomeni? Samo eno, kolektivno norijo. Ampak ta vedno gre iz kluba, tam se začne. Žal mi je, a tako pač je. In to velja za vse klube po svetu, ki naredijo takšen preskok, kot ga je Maribor v športnem, finančnem in marketinškem smislu. Vse to sem dal skozi tudi že v preteklosti in potem lažje predvidiš določene situacije. Nimaš samo strasti in ljubezni do kluba, ki sem mu neizmerno hvaležen za vse, ampak imaš tudi »gumb profesionalec«. Moja obveza je bila, da ga pritisnem. In še nekaj. Še vedno verjamem, da je Maribor v tej sezoni lahko prvak. In da bi bili tudi mi prvaki. Moje prepričanje je takšno zato, ker verjamem v klub, v fante, v strokovno delo. Da, še vedno je lahko prvak. Tudi brez nas je lahko, z nami pa na potenco.
Maribor moj ujetnik? Kako, na kakšen način?
Strinjali ste se, da je Maribor postal žrtev lastnih uspehov, obenem pa nekateri menijo, da je Maribor sčasoma postal tudi vaš ujetnik. Ker ste si zagotovili položaj, še zlasti po največjih uspehih, da je bila vaša beseda prva in zadnja. Postali ste močnejši od vodstva kluba.
Nekaj moramo razumeti. Kdo vodi finančni del kluba? Seveda poslovni direktor Bojan Ban. V vseh, skoraj 13 letih ga niti enkrat nisem vprašal za en evro. Sem se torej kakorkoli vtikal v njegovo delo? Nisem imel dostopa do niti enega evra niti nisem imel kartice NK Maribor in to sem sprejel. Nisem se mešal, nisem imel dostopa.
Kdo vodi marketinški del? Uroš Jurišič. Niti enkrat ga nisem vprašal, kakšni bodo dresi, zakaj bodo takšni, ali odpiramo klubsko trgovino ali je ne odpiramo ... Niti enkrat! Kako bi lahko potem postal močnejši od kluba? Edino, če je bilo obratno, da se je torej nekdo mešal v moje delo. Je poskušal. Tega pa nisem pustil.
Na kakšen način bi se kdo vendarle lahko vtikal v vaše delo?
Ali je Zlatko Zahović nastavil maserje? Ni jih. In veste, da so to ljudje, ki se jim igralci pogosto odprejo, se jim zaupajo. Poslušajo njihove izpovedi, ki pridejo tudi v druge pisarne. Ne k Zlatku Zahoviću. Kdo potemtakem ima nadzor? Ne učite me o nogometnih zakonitostih. To sem dovolil, dokler ni šlo predaleč, dokler se ni moglo vedeti, kdo igra, zakaj igra in kako igra … In dokler ni bilo vprašanj, kdo pride v klub, kdo lahko pride ... Česa takega ne bi pustil niti v madridskem Realu. Ker je jasno, kaj je vloga športnega direktorja, vendar prav tako morate vedeti, da jaz nisem opravljal normalnega dela športnega direktorja. Normalno je, da ima na voljo denar, namenjen za nakupe igralcev, jaz od prvega do zadnjega dne iz tega naslova nisem dobil niti evra. Moral sem zaslužiti deset enot, da bi eno ali dve lahko vložil v morebitne okrepitve. Jaz sicer verjamem, da bi mi klub dovolil, da bi vložil tri, štiri ali pet enot, da ne bi imel problemov, vendar tega nisem hotel. Ker vidim, da klub raste, posledično se višajo stroški. In ker imam ta klub rad, nisem hotel biti egoist in reči, jaz sem zagotovil deset enot, vi dve, jaz jih hočem osem porabiti. Tega si nisem želel privoščiti, takšno vlogo sem sprejel s ponosom. In samo zato, ker je to moj klub, klub našega mesta, ki ga je bilo težko gledati tako obubožanega, kot je bil leta 2007.
Dan zatem me je poklical predsednik Benfice
Zavrtiva zdaj film v tiste čase. Najprej, kako je pravzaprav prišlo do vašega prihoda v Maribor? Kdo je bil tisti, ki vas je privabil pod Kalvarijo?
A veste, da se zdaj niti ne spomnim, kdo me je poklical in me povabil k sodelovanju. Vem pa, da se je zgodilo nekaj ur ali dan prej, preden me je poklical predsednik Benfice in mi ponudil mesto trenerja mladinske ekipe. V Lizboni je na tekmah v tej starostni kategoriji več gledalcev kot na preizkušnjah Maribora. To je za prvo delo po koncu kariere prestižna vloga in odlična odskočna deska, a sem dal besedo ljudem v Ljudskem vrtu. Poleg tega sem si zaželel vrnitve domov. Dovolj sem imel tujine in danes sem nadvse zadovoljen, da sem se takrat odločil tako, saj je Maribor meni in še marsikomu dal veliko. In imel sem to možnost, da mu nekaj vrnem, da se mu oddolžim. Mislim, da s kar nekajkratnim količnikom, in tudi zato sem lahko odšel z dvignjeno glavo.
Kot ste že omenili, so bile razmere takrat katastrofalne, klub je bil »na aparatih«. Ste si drznili pomisliti, da bi se utegnila zgodba nadaljevati in razplesti tako, kot se je? Kdaj ste se prvič zalotili v takšnem razmišljanju?
Po prihodu je najprej sledil šok. Velik šok. Malce karikiram in upam, da mi ne bo kdo zameril. V enem »bunkerju« je bil Bojan, v drugem jaz brez okna, mislim, da sta bili dve tajnici, pa računovodkinja in v eni pisarni, polni dima, Uroš. Na voljo smo imeli tiste znamenite rdeče Iskrine telefone, ki sem jih nazadnje videl v kakšnem starejšem slovenskem ali jugoslovanskem filmu. To je bilo to in problemov, kolikor hočeš. Dolgovi vsepovsod, da bi imeli otroci v mlajših selekcijah klubsko opremo, je bila denimo misija nemogoče. Ampak zavihali smo rokave in se lotili dela, vseskozi pa sem verjel, da nam lahko uspe. Da nam bo uspelo. Ker sem imel veliko sijajnih poslovnih partnerjev, s katerimi sem bil in sem še vedno v dobrih odnosih, in preveč nogometnega znanja.
Dobili smo 900 tisoč evrov. Ne sprašujte, kako
V takšni zgodbi vedno obstaja neki ključni trenutek, morda dva.
Bila sta dva. Prvi je bil prodaja Dmitarja Makrieva v Ashdod, takrat smo zadihali. Maribor je bil peti v domačem prvenstvu, ni ga bilo na Uefini lestvici, a smo dobili nekaj več kot 900 tisoč evrov odškodnine. V tistem obdobju, že lep čas po prvi ligi prvakov, so igralci odhajali le še za 20, 30 tisoč evrov. In toliko denarja smo dobili od kluba, ki pred tem za nikogar ni odštel več kot 200 tisočakov. Kako, zakaj, me ne sprašujte.
Bržčas je bil drugi prelomni trenutek prodaja Reneja Miheliča in Dejana Školnika v portugalski Nacional.
Če smo naprej zadihali, smo s tem prišli na zeleno vejo. Zgodilo se je na Madeiri. Bili smo na pripravah in Bojan Ban je bil sedem dni tako bled, kot ga še nisem videl. Kot krpa. V nekem trenutku mi je priznal, da bodo klub zaprli, ga ugasnili, če po vrnitvi ne bomo poravnali davčnih obveznosti, denarja pa ni bilo. Seveda spiš s problemi vseh ljudi in kluba. Ničesar nisem govoril, a sem bil prisiljen nekaj storiti. In čez nekaj dni sem Bojanu v dvigalu v roke potisnil pogodbo in mu rekel: »Izvoli, poravnaj dolg.« Za Reneja Miheliča in Dejana Školnika smo dobili 850 tisoč, manjkalo je 400 ali 450 tisoč. Od takrat naprej je steklo, bilo je lažje.
Edini kriterij so športni uspehi
Kako bi na kratko, v dveh stavkih, sami ocenili svoje delo v preteklih 13 letih?
Sebe nimam kaj ocenjevati, predvsem bi si želel, da bi v Sloveniji razčistili, kaj so merila za uspešnost trenerja ali športnega direktorja. Mislim, da so to zgolj in samo športni uspehi. Če javnost to sprejme, v redu, čeprav se mi zdi, da pri mnogih ali marsikom pri tovrstnih sodbah pretehtajo nekatere druge stvari. V tem času smo osvojili 16 lovorik, dvakrat smo se uvrstili v skupinski del lige prvakov, trikrat v ligo Europa, enkrat smo prezimili na mednarodnem prizorišču. Seveda tega nisem naredil sam, vsak v klubu na vseh ravneh ima svoj del zaslug, sem pa vodil športni del. Vse to nam je uspelo s slovenskim proračunom. Z zelo, zelo omejenimi finančnimi sredstvi. Jaz poznam samo ta kriterij. Če obstaja kakšen drug, mi, prosim, povejte, povrhu je to uspelo klubu, ki je bil na robu prepada in je zadihal po zaslugi športnega dela. V Mariboru se je v zadnjih 13 letih zavrtelo okrog 150 milijonov evrov, s čim podobnim se ne more pohvaliti noben športni kolektiv v Sloveniji. In v Bojana Bana imam takšno zaupanje, da vem, da je dobro obrnil vsak evro, kar velja tudi za športni del. Za vse druge ne vem.
Na katero odločitev, ki ste jo sprejeli, oziroma potezo, ki ste jo povlekli, ste najbolj ponosni?
Ključna za pogled naprej sta bila odhoda Anteja Čačića in Krunoslava Jurčića. Nato smo bili obakrat uspešni v Evropi. Uvrstili smo se v ligo Europa in napredovali v izločilne boje, prezimili smo na mednarodnem prizorišču, in v ligo prvakov. Nič nimam proti Čačiću, zares ne, vendar ni bil pravi za naš klub. Je strokovnjak, ki mu bolj ustreza selektorska vloga, njegovo znanje je nesporno, vendar ni garač, ki ga Maribor potrebuje. Ampak on je vedel, da bo prišlo do tega, ker je imel trimesečni odpovedni rok.
Na drugi strani je Krunoslav Jurčić izjemen garač, a tudi to ni bilo dovolj, da bi »preživel«.
Boljšega človeka v nogometu še nisem srečal, večjega garača še nisem videl, ampak z vodenjem tekme ima težave, kar ga je v njegovi karieri tudi zaznamovalo. Preveč je čustveno vpet v dogajanje na igrišču, v sebi ima toliko strasti, da »pozabi« na tekmo in nekaterih stvari morda ne opazi, ne vidi. Težko mi je bilo, da smo se morali raziti, vendar je prihodnost potrdila, da je bil namen dosežen. Obenem je dejstvo, da sta oba imela pomembni vlogi, in o obeh le vse najboljše, vse najlepše.
Morda kdo meni, da se mu je zgodila krivica. To razumem
Ali kakšno odločitev v športnem delu morda obžalujete?
Mislim, da ne. Vse si zapomnim in menim, da so bile vse zelo premišljene in da so v danem trenutku ne glede na minuse, ki so jih mogoče potegnile za seboj v prvem trenutku, na koncu dale plus. Razliko med športnimi direktorji in tudi trenerji, če hočete, dela to, kdo vidi korak ali dva naprej. To je najpomembnejše.
Če se za trenutek še vrnem k odločitvam, je jasno, da morda kdo meni, da se mu je v nekem trenutku zgodila krivica. To je mogoče, igralci so egoisti. Razmišljajo samo o sebi, to je razumljivo, tudi jaz sem bil tak. In ker to vem, sem poznal ali predvidel njihove odzive. Prav tako vem, da me včasih niso razumeli. Ampak zelo malo je tistih, ki mi po odhodu niso poslali sporočila, ni pa niti enega, ki je šel v tujino in tam ni slišal besed, ki jih je nenehno poslušal od mene. O tem, kaj vse jih čaka, kaj se jim bo dogajalo in zakaj, kako se dela ... In da bodo vse tisto, o čemer smo jih doma morali prepričevati, v tujini delali z veseljem. Ker nismo imeli finančnih možnosti, da bi jih lahko zamenjali, so to izkoriščali, v nogometni Evropi je drugače. Hitro pride nekdo drug namesto tebe, pri nas moraš biti ata, mama, teta, stric, da bi iz vsakega posameznika izvlekel maksimum.
Ko sva že pri igralcih ... Naš vaš račun je bilo slišati očitke, da ste se preveč navezali na posameznike, ki so bili del največjih uspehov, in jim pogodbe podaljševali, ko si to morda niso zaslužili. Zaradi starih zaslug. Naposled to ni privedlo do slabega, ampak prestarega Maribora, kot menijo nekateri.
Koga imate v mislih? Povejte mi enega.
Dokaj pogosto je bil omenjen denimo Aleksander Rajčević ...
Je ekstremno pozitivna oseba, v slačilnici je motor dela in veselja. V nogometu jih lahko igra 11, plus tri zamenjave, toda slačilnica nima samo 14 ljudi.
Da jih imate radi, pa nikoli niste skrivali. O tem ste govorili.
Ker sem jih želel zaščititi. Ko pri nas govoriš o vrhunskem nogometu z jezikom vrhunskega športnika, vrhunskega trenerja, te nihče ne razume ali redki. Govoriti moraš na način, da te ljudje razumejo. Ko se mi določene stvari naberejo, ko pridejo do vrha, včasih komu kaj mogoče povem tudi malce bolj grobo. In preprosto. V želji, da bi me razumeli. Na žalost je kdaj pa kdaj treba narediti tudi to.
Luko ščitijo le goli
Še en očitek. In sicer o kadrovanju v napadalnem delu ekipe, ki naj bi bilo pogodu sinu Luki, ki je imel tako zagotovljeno mesto v udarni enajsterici. Brez prave konkurence.
Kako ni imel konkurence? Tavares, Mešanović, Mulahusejnović so napadalci. V vsaki sezoni smo imeli štiri igralce za konico napada. Pred tem Novakovića, Mendyja, Fajića … Vedno je bilo dovolj konkurence.
Je med sinom in očetom sploh mogoče vzpostaviti profesionalni odnos igralec–športni direktor?
Slačilnica vam bo potrdila, da sem ga kritiziral ali popravljal, kot rad rečem, ravno tako kot vse ostale. Včasih mogoče tudi neupravičeno, da ne bi kdo dobil vtisa, da je njegov status drugačen. Je pa težko, to je dejstvo, a nisem imel občutka, da bi navijači Maribora to dojemali kot problem. Nekateri mediji pač in moram povedati – in prosim, da to napišete – da je bil zadnji komentar Anžeta Bašlja med tekmo z Bravom v zvezi s tem pod pasom. To ni bilo vredno nacionalne televizije. Navsezadnje je tudi statistika dovolj zgovorna, boljšo od Luke ima le Tavares. Poleg tega izhaja iz mariborske šole, in zato ker ima v klubu najdaljši staž, v njem je od 12. leta, je dobil tudi kapetanski trak. Ker je to kriterij. Pogovarjajmo se z argumenti.
Kaj bi bilo, če bi se Darko Milanič kot trener Maribora odločil, da vaš sin Luka ne spada v njegove načrte ali da zanj ni dovolj dober, in bi ga ves čas puščal na klopi? Je realno imel tako možnost? Je bilo z vami na mestu športnega direktorja kaj takega mogoče?
Kdo drug pa bi lahko imel to možnost? Seveda jo je imel, glede tega ni nikakršnega problema. Saj so še drugi klubi, a če kdo misli, da ni dovolj, da odloča stroka ... Moja stroka je odločala, da bomo imeli največ lovorik, dve ligi prvakov, tri lige Europa. To je bila moja stroka, zdaj je čas za nove ljudi, za nove igralce. Izvolite, oder je vaš.
Bi karkoli v zvezi z Luko naredili drugače, če bi se po tej poti sprehodili še enkrat? Si kaj očitate?
Ne, ničesar. Marsikateri fant je dobil priložnost, a je ni izkoristil. Kljub potencialu, kakovosti, toda dres Maribora je tudi veliko breme in mnogi na to psihično niso pripravljeni, seveda potrebuješ tudi vsaj kanček sreče. Mar naj si očitam, da je prišel Luka v igro proti Sportingu v ligi prvakov, pri 18 letih zadel in med drugim klubu prinesel 500 tisoč evrov? Z njegovim zadetkom v Mostarju smo začeli tudi pohod proti ligi prvakov ... Drži, kaj se mu je tudi »poklopilo«, brez tega ne gre, vendar brez kakovosti vsega tega ne bi bilo. Od kod potemtakem takšna statistika? Poleg tega je Maribor zanj že dobil tudi kar zajetno odškodnino, klubu je do zdaj veliko prinesel tako v športnem kot finančnem smislu.
Kaj bo zdaj z Luko, ko ne bo imel vaše zaščite? Bo na slabšem ali celo na boljšem?
Mislim, da ne bi smelo biti in da ne bo nikakršne razlike. Da ga, kot pravite, ne bom več ščitil? Njega ščitijo le goli in ga bodo še naprej. Mi, ki s tem živimo, vemo, kaj to pomeni. In to tudi spoštujemo. Ne le pri njem, pri vseh. V nedogled bi vam lahko govoril o Tavaresovih golih in potezah, o obrambah Handanovića, ki so nam prinesle toliko uspehov in radosti v Evropi ...
Nočem prepričevati prepričanih
Gremo lahko zdaj, ko je vse za vami, še enkrat čez vprašanje, koliko avtonomije je imel pri svojem delu Darko Milanič. Koliko odločitev je bilo vaših, koliko njegovih?
Ko je Milko Đurovski šel iz kluba, je rekel, da je bil presenečen, ker se športni direktor ni vtikal v njegovo delo. Ante Šimundža je ob odhodu govoril enako, Ante Čačić in Krunoslav Jurčić prav tako, Darko Milanič je to ponovil večkrat. Ne morem in nočem prepričevati prepričanih. Da sem se pogovarjal s trenerji, to pa vsekakor. Zanimalo jih je moje mnenje in vedno ali v največ primerih sem ga tudi povedal, toda pri tem se konča. Ali ga bo trener upošteval ali ne, je njegova odločitev. In ko sva že pri tem, je bilo veliko polemik tudi glede moje prisotnosti na klopi. Večinoma so trenerji sami izrazili željo, da bi bil zraven, bili so veseli moje podpore, ko sem sam začutil to potrebo, pa sem jih o tem obvestil in nikoli ni bilo problema. Sicer pa denimo tudi športni direktor Bayerna sedi na klopi, a iz tega nihče ne dela problema. Tam torej lahko, tam je v redu, pri nas pa ni? Lepo vas prosim. Pa ima Bayern več lovorik kot Maribor. In tudi kakšno evropsko. Pa še enajstmetrovke nisem realiziral proti njemu … A vidite, kako smo povezani. (smeh)
Veliko se je govorilo o vašem odnosu z Violami, ki so vam vedno stale ob strani. Kako ste jih kupili? Določeni menijo, da kupiti ni treba postaviti v narekovaj. Mnogi vam očitajo tudi, da ste jih znali uporabiti na vse mogoče načine in da naj bi bili celo sprožilec tistega prihoda na trening, ki je nato vodil do afere Ibraimi.
Verjemite mi, da nimam telefonske številke niti enega od vodij Viol. V vseh 13 letih nisem imel niti ene. V nogometu ni potrebe po tem, da bi govoril, koga imaš rad, kdo te ima rad. To se čuti. Viole vedo, da sem njihov in da so oni moji. Zaradi tega se nam ni treba klicati. Glede prihoda na trening, ki ga omenjate, pa … Takrat sem bil v klubu edini, kar se prej ni zgodilo skoraj nikoli. Kaj pa, če sem bil jaz edini, ki nisem vedel, da bodo Viole prišle na trening? Sicer pa lahko vprašate vodje navijaške skupine, kolikokrat sem se z njimi pogovarjal. Če sem kakorkoli sodeloval z njimi, če so bili pri meni. So pa pogosto bili v pisarni nekoga drugega. A da ne bo kaj narobe, s tem ne mislim nič slabega oziroma domnevam, da se pogovarjajo o pozitivnih stvareh. O organizaciji navijanja, koreografijah in tako naprej. Kar je tudi prav, saj so naši navijači.
Hkrati s številnimi uspehi so se prepletale kar številne kontroverzne zadeve, afere, nekaj je bilo nadvse odmevnih. Kakšen je danes vaš pogled na te dogodke, ki so dvigali prah? Afero z Ibraimijem sva že omenila, zgodila se je tudi znamenita tiskovna konferenca po porazu s Krčani, ko ste obračunali z našim sodelavcem ...
Na to gledam tako, da so se zgodile spontano. So stvari, ki jih uspehi povlečejo za seboj. Maribor je tako velik klub, da ima o njem vsak svoje mnenje, številni pišejo o njem, poročajo in potem pride kdaj tudi do kakšne neprijetne zadeve. Hkrati sem prepričan, da bi se marsikaj pometlo pod preprogo, če bi se kaj podobnega zgodilo kje drugje, kjer so se dogajale tudi hujše stvari, ampak zdaj je, kar je. Medtem sem svoje naredil. Z Agimom Ibraimijem sva spet zelo dobra, ko se vidiva, se pozdraviva, nogometno bova vedno povezana. Ampak to nikogar ne zanima, to ni več pomembno … Kar zadeva tiskovno konferenco, pa verjamem, da danes tudi vaš sodelavec ve, kaj sem želel povedati. Hotel sem, da to rešiva, želel sem mu seči v roko, a je to zavrnil, njegovo odločitev spoštujem.
Olimpija nam mora biti hvaležna
Ogromno svojega kulta osebnosti ste gradili navznoter, postajali ste bog v Mariboru in kontroverzna osebnost drugod – ste šli pri tem predaleč? Ali mogoče čutite, da se je zaradi tega v rivalstvu z Olimpijo vendarle rodilo preveč sovraštva?
Vedno je obstajalo rivalstvo, ali če hočete, športno sovraštvo. Kaj pa je drugega Barcelona – Real, Lazio – Roma, Olympiakos – Panathinaikos, Benfica – Porto, Benfica – Sporting, Borussia Dortmund – Schalke …? Olimpija je nam lahko najbolj hvaležna, da so v Stožicah sploh spet začeli igrati nogomet. Da so se ljudje začeli zanimati za njih. Priznam, izjave v tej smeri so bile pogosto načrtovane; zbudite se, potrebujemo vas. Včasih so bile malce boj grobe, kar je navijače v Ljubljani še bolj podžgalo in so se odpravili na stadion v večjem številu z namenom »vam bomo že pokazali«. To je najboljši marketing. In smo jih zbudili. Jaz sem bil tudi na tekmi v Šiški, ko se je Olimpija iz tretje lige prebila v drugo, in bil neizmerno vesel, da smo spet dobili tekmeca. Ampak to za nikogar ni pomembno, namesto tega se vedno poudarjajo le takšne in drugačne izjave, ki so pač tudi del folklore.
Ampak zdi se, da vam je Milan Mandarić vendarle prišel do živega. Čeprav je Olimpija počela razne neumnosti, je Maribor z lastnimi spori, težavami, zdrahami praktično porinil dva naslova v naročje Ljubljančanov. Podaril. Kako danes gledate na to? Zakaj je resna konkurenca iz prestolnice ob Dravi zbudila toliko konfliktnega, toliko slabega?
Nismo jim podarili. S tem se ne strinjam, takšno razmišljanje je nespoštovanje do Olimpije. Da smo jim podarili naslov? Mar to pomeni, da oni niso zmagali? So, zmagali so in osvojili lovoriki. In tukaj se konča. V tistem trenutku so bili boljši. Na igrišču in tudi ob njem. Zakaj pri nas zmagovalcem skoraj vedno poskušamo oporekati uspeh na način, da je nekdo drug izgubil? Takšna miselnost mi ni všeč, poleg tega se ni pripetilo nič nepričakovanega. Kvečjemu razumljivega. V Mariboru je moral športni del zaslužiti deset enot, da bi lahko potrošil dve, ali morda celo nič, v Olimpiji se deset enot nameni športnemu delu. In je vse jasno. Ste kdaj v Mariboru slišali športnega direktorja, da bi poslal sporočilo UO, da je treba v okrepitve vložiti nekaj milijonov? Ali je bil tiho in požiral? Z lahkoto in vso pravico bi lahko rekel kaj takega, vendar bi na ta način naredil problem ljudem v vodstvu in klubu samem, kar bi bil velik egoizem. Povedal vam bom zgodbo o Hotiću. »Zlatko, slabiš ekipo,« mi je dejal Bojan Ban, ko smo ga prodali v Belgijo. »Slabim jo že 13 let, da ne hodim k tebi po denar. Namesto da me objameš, mi vtiraš sol v rano,« sem mu odvrnil. Ker sem bil vse, samo ne športni direktor, a kot sem že dejal, sem takšno vlogo sprejel. Ker mi je mar za klub.
Cimerotič je rekel da, s Šporarjem se nisva pogovarjala
Ko sva se že dotaknila Olimpije, še ostaniva pri njej. Ali drži urbana legenda, da je Sebastijan Cimerotič želel prestopiti v Maribor, pa ste bili vi tisti, ki ste ga na koncu od tega odvrnili?
Res je, da sva bila dogovorjena o vseh podrobnostih sodelovanja, vendar si je on v zadnjem trenutku premislil. Mislim, da se je takrat počutil nekoliko odrinjenega od kluba in je morda v trenutku jeze in zato nekoliko v naglici rekel da, a se je potem povlekel nazaj. Takšno odločitev in njegovo vlogo sem spoštoval ter jo spoštujem. Menim, da se je odločil pametno, ostala sva v dobrih odnosih.
Ali drži, da ste se pogovarjali z Andražem Šporarjem, še eno ikono Olimpije in v javnosti sovražnikom Maribora? Ali drži, da ste bili celo kar blizu dogovora?
Ne, to ni resnica, čeprav bi si ga zelo želel. Je zelo korekten fant, ki ima Olimpijo v srcu. In to na glas tudi pove, take najbolj spoštujem.
To bi bilo neumno
Kaj bo Zlatko Zahović počel v prihodnosti? Je na mizi že kakšna ponudba?
Prvo, česar si najbolj želim, je, da bi bilo čim prej konec izolacije. Tega si res najbolj želim, za morebitne ponudbe pa zdaj res ni pravi čas. Ni je, ker mislim, da se v tem času nihče ne ubada z nogometom. Trenutno so v ospredju druge stvari.
Ste iz Ljudskega vrta odšli, da bi se nekoč vrnili? Ali pa še prej?
Ne, vsaj za zdaj takšna misel ni aktualna. Mislim, da bi bilo to neumno. Ne vračam se. Letvica je zelo visoko postavljena, oder je zdaj njihov.
Kakšna je po vašem mnenju prihodnost Maribora? Vsaj bližnja prihodnost.
Maribor bo največji športni zmagovalec koronavirusa. Ker je finančno tako dobro preskrbljen, da trenutne razmere ne bi smele vplivati na nič. Mislim, da bodo vsi prvoligaši imeli težave, Maribor jih po mojem mnenju ne bi smel imeti.
Koronavirus je premajhen za Maribor
Toda v Ljudskem vrtu že nekaj časa na glas govorijo o racionalizaciji. To ne sovpada z vašimi besedami.
S tem se ne strinjam. Politika kluba je bila vedno varčevati za težke čase. Zdaj so prišli. Še enkrat, Maribor finančno stoji zelo dobro in vsem, ki so zdaj v klubu, je treba dati veselje, upanje, spoštovanje. In njihovim družinam. Ni jih treba pošiljati na čakanje, ker so klubu dali ogromno. In zdaj je čas, da jim vrne. Ker denar je. Zdaj je treba pokazati, koliko je Maribor pripravljen narediti za njih, kar je nadvse pomembno. To je potem ljubezen do kluba, ki se širi kot koronavirus. Poznejša racionalizacija je vedno dobrodošla, s tem se strinjam, takoj in zdaj ni potrebna. Klubi v tujini zmanjšujejo proračune predvsem zaradi izgubljenega prihodka od televizijskih pravic. Pri nas jih ni, mi plačujemo, da igramo. Z izjemo tekem z Olimpijo in Muro je preostalih 14 domačih preizkušenj strošek. To je Bojan Ban tudi javno povedal. Karanten, ki so prav tako strošek, ni, Maribor potemtakem v tem trenutku varčuje. Denar na računu pa je, ker smo vedno poslovali racionalno.
Ob sporočilih odgovornih iz Ljudskega vrta človek dobi drugačen občutek.
Poglejte, nočem se vpletati, lahko pa povem, da bi jaz ravnal drugače. Kot sem že dejal, smo v času, ko je treba ljudem nameniti pozitivne misli, jim dati vero v tisto, kar so delali, vero v klub. To potrebujejo, zdaj potrebujejo klub, ki mu dajejo vse. Mar ni nekaj najlepšega, da pride zaposlen iz kluba domov in reče družini: »Vsa čast Mariboru. Zaščitil nas je, ne bomo šli na čakanje, plača ostaja nespremenjena.« Tako ali tudi tako se gradi pripadnost do kluba. Kako bo v prihodnosti, ne vem, ampak to je stvar vodstva kluba, da bo poskrbelo, kako in kaj naprej. Da bo dovolj sredstev. Tako kot smo skrbeli v preteklosti, zato smo bili tam. Nobena »kuga« nas ni mogla zaustaviti, da ne bi bili uspešni. Kar zadeva prihodnost, je koronavirus premajhen za Maribor. Treba je ostati pozitiven, dajte ljudem vero.
Strinjam se s Čeferinovim razmišljanjem, dela velike stvari
Govorite o upanju, pozitivnem razmišljanju … Ne morem si kaj, da se ne bi navezal na nedavni intervju Aleksandra Čeferina v našem časopisu, ki je prav tako kljub zahtevnim časom v ospredje postavil optimizem. Govoril je o tem, da je treba ljudem vrniti nasmeh na obraz.
Prebral sem intervju, in bolj kot se, se s takšnim razmišljanjem ne morem strinjati. Ker je dejstvo, da potrebujemo več optimizma, pozitivizma. Ve, kaj govori, to so prave besede. Trenutno človek potrebuje sočloveka, klub, družino tako ali tako, toplo besedo, upanje. Smo v času, ko je takšne stvari treba potencirati. Ker ni konec in ne bo konca. Le verjeti je treba, ljudje smo čudeži preživetja.
Kakšno je sicer vaše mnenje o delu predsednika Uefe?
Pravi človek na pravem mestu, ki je naredil in dela velike stvari.
Nekateri so prepričani, da je Aleksander Čeferin v intervjuju, ki je dvignil zares veliko prahu, namignil, da bi kdaj v prihodnosti morda utegnil zajadrati v politične vode. Ga vidite v tej vlogi?
Uf, to so v Sloveniji tako občutljive stvari, da tega ne bom komentiral. Jaz sem apolitičen, rad imam ljudi. Tako na levici kot na desnici in mnoge med njimi zelo spoštujem, toda če kaj rečeš, se morda opredeliš, si takoj označen. In jih dobiš po glavi tako z leve kot z desne. Zato je boljše, da tega ne komentiram.
In za konec, kako preživljate dneve v izolaciji? Vam je lažje, ker ste kot igralec veliko časa preživeli v karanteni, čeprav jih menda niste marali?
Le na koncu sem jih sovražil. In tudi treninge, kar je bil signal, da se kariera bliža h koncu. V izolaciji mi je tako kot vsem ostalim. Vsi smo na enakem, a vse skupaj dobro prenašam. Seveda pogrešam druženje, manjkata mi tenis in ukvarjanje s še kakšnim športom, toda kmalu bo spet vse tako, kot smo bili navajeni. Hkrati bi izkoristil to priložnost in pohvalil vse medicinske delavce, ki so na prvih bojnih črtah, kot pravimo, prav tako zaposlene v trgovinah, policiste … To so pravi heroji, vsi pa se čuvajmo, bodimo zdravi, se podpirajmo in prepričan sem, da bomo iz vsega tega prišli kot boljši ljudje.
