Do zdaj je prevladovalo mnenje, da prihaja iz Dubrovnika, ampak resnica je nekoliko drugačna. Njegov dom je Orebić. Kraj na jugozahodu polotoka Pelješac, ki gleda na otok Korčulo, do katere priplujete z ladjico v samo 15 minutah. Proslavili so ga kapitani in pomorci, njihova zapuščina so razkošni vrtovi kapitanskih hiš, pohvali se lahko z eno od najlepših plaž južne Dalmacije. Pravi mali raj, otroštvo Matka Obradovića je bilo temu primerno.
Čudovito otroštvo
"Lahko rečem, da je Orebić idealen za otroštvo, za odraščanje. Gre za majhno mesto brez nevarnosti, brez kriminala. Vsak pozna vsakega, otroci smo se po cele dneve igrali na ulici, poleti smo bili od jutra do večera na plaži, uživali v morju. Moje otroštvo je bilo zares čudovito, brez kakršnihkoli skrbi. Tako je bilo vse do 15. leta, ko sem se začel z nogometom ukvarjati nekoliko resneje. In vse od takrat poletja zaradi profesionalnih obveznosti še niti enkrat nisem preživel doma."
Morje zdaj seveda pogreša. "Vsekakor. Zlasti na začetku mi je bilo precej težko, a sem se pozneje na to navadil. Drugega mi ni preostalo, v to sem bil prisiljen. Če imam srečo, zdaj doma letno ujamem 10 kopalnih dni. In še to nikakor ne v najbolj vročih dneh, temveč v zelo zgodnji sezoni ali celo pred njo. Toda to na neki način nadoknadim med dolgim zimskim oddihom, ko z družino odidemo v tople kraje," je smehljaje dejal 28-letni čuvaj Mure, za katerega je bil nogomet vedno prva izbira, takoj se je tudi postavil med vratnici. "Moj oče je bil prav tako profesionalni vratar, v prvi in drugi hrvaški ligi je branil za GOŠK iz Dubrovnika. Da, nogomet je bil vedno na prvem mestu, prav tako kot položaj vratarja, dokaj resno sem se lotil tudi tekvondoja, preizkusil sem se še v številnih drugih športih. V tenisu, rokometu, košarki, tudi potapljal sem se precej in še bi lahko našteval."
Energije je imel na pretek, težko jo je bilo sprostiti v zadostni meri. "Kot otrok sem bil nadvse živahen, celo divji, a nikakor ne v slabem pomenu te besede. Po glavi so nam nenehno rojile neumnosti. Druga za drugo, vedno znova smo si kaj izmislili. Sem ter tja tudi kaj nevarnega. Mislim, da sem si kot otrok vsaj sedemkrat razbil glavo. Ko so me pripeljali v ambulanto, medicinske sestre in zdravniki niso več spraševali, kaj se mi je zgodilo, ampak na katerem predelu glave bomo šivali tokrat. Naša domišljija ni poznala meja. Niti v šolskih klopeh. Sicer sem bil dober učenec, a zelo igriv, malce nagajiv. Težko sem bil pri miru, vendar večjih preglavic nisem imel. Z izjemo ene ..."
Katere? "Udaril sem profesorja!" Prosim? "Da, res je, zgodilo se je v sedmem razredu. Žal! Seveda se zelo dobro zavedam, da se ne bi smelo. To mi ni v ponos, a tako se je pač razpletlo. Na hodniku smo bili preglasni. Očitno tako zelo, da smo motili pouk, in v nekem trenutku je iz razreda stopil učitelj, da bi nas pomiril. Bil je živčen, in ko je odprl vrata, je najprej zagledal mene. Oštel me je in potem tudi udaril, nisem mu ostal dolžen. Vrnil sem mu, to je bil refleksni odziv, toda na srečo to ni imelo vpliva na najin poznejši odnos. Še danes se odlično razumeva in vedno, ko se srečava, se spomniva na ta dogodek ter se mu smejiva. Med nama ni nikakršnih zamer, navsezadnje je bil moj najljubši profesor. Predaval je zgodovino, ki sem jo imel najraje, vedno sem imel zelo dobre in odlične ocene."
Močno povezan s sestrama
Naš sogovornik je najprej odraščal z eno sestro, nato z dvema. "Prva je 18 mesecev mlajša od mene, zelo sva povezana. Ko sva obiskovala srednjo šolo v Splitu, sva prav tako živela skupaj. V otroških letih sva se kot vsak brat in vsaka sestra precej tepla. Čeprav sem bil starejši in močnejši, je bila tudi ona žilava, znal sem jih dobiti po ustih. Sčasoma sva se seveda umirila, ko sem bil star 10 let, pa sva dobila še eno sestro. Ko sta bila oče in mama v službi, sva s starejšo seveda pazila nanjo ter jo nenehno razvajala, hkrati sva bila zelo zaščitniška. Res smo se zelo povezali in še vedno smo močno povezani."
Prvi klub je bil seveda Orebić, ko je začel obiskovati srednjo pomorsko šolo v Splitu, navtični oddelek, je postal član Hajduka, nato se je dokaj hitro preselil v bližnji drugoligaški Mosor iz Žrnovnice. "Že kot kadet sem dobival priložnost v članski ekipi. Izmenjaje sem branil za mladince in prvo moštvo, kar mi je gotovo koristilo. V Hajduku se je bilo težko prebiti v ospredje, zato sem odšel drugam ob prepričanju, da bom gotovo prej dočakal priložnost."
Čakal sem ga na ulici in se prijel za prikolico
Zaradi tega, ker je na Poljudu ni dobil, danes ni obupan, na tekme Hajduka pa je razumljivo začel hoditi že zelo zgodaj. V Dalmaciji drugače ne gre. "Ne vem, koliko sem bil star, ko so me odpeljali na prvo. Takoj, ko je bilo to mogoče, najbolj pogosto z dedkom. Imel je trgovino, s svojim malim tovornjakom je v Split odhajal v nabavo. Vedno me je vzel zraven, da sva odšla še na tekmo. Ob neki priložnosti pa je menda imel še druge obveznosti in me ni mogel vzeti s seboj. Govorili so mi, da se s tem nisem mogel sprijazniti. Nisem hotel razumeti, kako zdaj kar naenkrat ne smem gledati Hajduka. Na vsak način sem želel iti, zato sem ga počakal na ulici, in ko se je pripeljal z dvorišča, sem se prijel oziroma obesil za prikolico. Na srečo so ga vsi na cesti opozarjali, kaj se dogaja, da se mora nujno zaustaviti, tako da hujših posledic ni bilo. Sem pa ostal doma ..." je pripovedoval Matko Obradović.
Ojoj, mama me bo ubila. To moram storiti!
Leta 2010 je iz Mosorja prišel v Slovenijo, na neki način je to pustilo posledice tudi na izobrazbi. "Ojoj, mama me bo zaradi tega ubila. Šole nisem končal. Že pri 17 letih sem bil v profesionalnem ritmu članskega nogometa in nisem imel volje, da bi bil dovolj zagnan na obeh področjih. Končal sem tretji letnik in se potem izpisal z namenom, da bom zadnjega končal izredno. Vmes se je zgodila selitev v Slovenijo in vse skupaj sem postavil na stranski tir. Toda mami sem obljubil, da bom to rešil, da bom končal šolo, in to bom gotovo tudi storil. Letos, to je cilj, začel sem delati korake v tej smeri. Moram razveseliti mamo, to je velik motiv, zaradi tega se moram zares potruditi," je ob grenkem nasmehu dejal Matko Obradović.
Ko je po osnovni šoli zapustil domači kraj, v Splitu ni stanoval v dijaškem domu, ampak mu je klub uredil stanovanje. To pa utegne biti za najstnika zelo tvegano, stvari lahko ob pretirani lahkomiselnosti hitro uidejo nadzoru. "Priznam, da sem bil malce divji. Ne v tolikšni meri kot nekateri drugi. Ob večerih sem bil rad zunaj, toda imel sem neko mejo. Nogomet je bil vendarle prioriteta in zavedal sem se, kaj to pomeni. Nisem imel pretiranih problemov."
Njegov prvi klub na sončni strani Alp je bil Olimpija, vendar še brez profesionalne pogodbe, po šestih mesecih se je preselil v Koper, ki ga je že prej želel privabiti v svoje vrste. "Moja nesreča je bila, da je bilo v sicer vrhunski ekipi veliko tujcev, Hrvaška takrat še ni bila v Evropski uniji. Težko si je bilo zagotoviti mesto v udarni zasedbi, z dvojno registracijo sem branil v Ankaranu in Dekanih ter tako ohranjal tekmovalni ritem. Lahko bi ostal na Bonifiki, toda po izteku pogodbe sem se ob zavedanju, da bom težko dobil pravo priložnost, odločil za odhod v Krko. Ni me zanimal denar, želel sem le braniti in izkazalo se je, da je bila to izjemna poteza. V Novem mestu sem ostal dve leti, bil vseskozi v tekmovalnem ritmu in si močno okrepil samozavest. V prvi sezoni smo si zagotovili napredovanje med prvoligaše in si v naslednji zagotovili obstanek med elito. To je bilo zares uspešno obdobje, po izboru Spinsa sem bil izbran za najboljšega vratarja. Veliko se je namigovalo o tem, kje naj bi nadaljeval kariero, a sem začel tudi tretjo sezono, vse do končnice prestopnega roka sem branil za Krko. A želel sem narediti naslednji korak naprej. Imel sem nekaj ponudb iz tujine, v svoje vrste sta me vabila Maribor in Olimpija. Pretehtala je liga prvakov, odločil sem se za odhod v Ljudski vrt."
Maribor? Ne vem, zakaj. Ne znam razložiti!
Zgodba pod Kalvarijo se ni razpletla na želeni način, o njej je bilo že veliko povedanega ... "Prišel sem v top klub z organizacijskim ustrojem na najvišji ravni, z odličnim trenerjem vratarjev, igrala se je liga prvakov. Vse je bilo tako, kot mora biti, kot sem si pred tem lahko le predstavljal. Prestop v Maribor je pomenil sanjsko nadaljevanje kariere, toda kot sem povedal že večkrat, sem sam prav gotovo največji krivec, da se ni vse razvijalo in razvilo tako, kot bi si želel. Ne vem, kaj mi je prišlo v glavo, ne znam si razložiti. Do takrat sem videl samo nogomet, povsem sem mu bil posvečen, potem pa ... Očitno me je vse, kar se mi je dogajalo, malce preveč poneslo. Ko na odhod v Maribor gledam z današnje perspektive, niti ni bilo realno pričakovati, da bi poleg Jasmina Handanovića dobil priložnost. Četudi bi imel zdajšnjo pamet, takrat pa sem bil mlad, morda celo prevzeten, preveč zagledan vase. Nisem se zavedal, da potrebujem nekaj časa, da bi vse prišlo na svoje mesto. Miselno sem nekoliko padel in dovolil, da so me nekatere stvari vsaj malce oddaljile od nogometa. Seveda vem, da je bila to napaka. Ni bila napaka, da sem se odločil za prestop v Maribor, nikakor ne. To je bil velik korak naprej, česa boljšega si skoraj nisem mogel želeti, napaka je bila v meni. Napačna so bila moja razmišljanja, moji pogledi. Saj sem dobro treniral, to ni bil problem, toda zunaj igrišča nisem bil profesionalec. Iskreno moram priznati, da je bilo tako, to je najkrajša verzija."
Dajal mi je, ko nisem želel, potem me je udarilo po glavi
Za vodilne može kluba to kajpada ni bila skrivnost. "Vedeli so, seveda so vedeli večino stvari in vnovič bom poudaril, da mi je Maribor na koncu tudi na tem področju veliko pomagal. Svojo izkušnjo bi lahko naposled opisal tako, da mi je nogomet dajal, ko jaz nisem želel, ko sem pozneje hotel, da bi mi, pa me je vse, kar sem počel in ne bi smel, moralo udariti po glavi. V klubu so me trpeli in dobil sem nekaj priložnosti, vendar se skoraj kot po pravilu ni končalo najbolje. Ko sem jaz branil dobro, ekipa ni bila pretirano razpoložena, temu primerni so bili rezultati, ko so bili dobri soigralci, sem bil slab jaz. Preprosto se ni izšlo in prišlo je tako daleč, da sebe nisem več videl v Ljudskem vrtu. Razšli smo se na prijateljski, na korekten način. Res so mi veliko pomagali, za kar jim bom vedno hvaležen, tega ne bom pozabil. Prav tako kot ne pomoči Jasmina Handanovića. Bil mi je kot oče ali starejši brat, njegovi nasveti na igrišču in ob njem so neprecenljivi."
Pravijo, da se na napakah učimo. "Vsekakor. Jaz sem prepričan, da sem se. Vem, da sem počel preveč neumnosti, da je bilo nočno življenje pretirano in da sem še najmanj razmišljal o nogometu. Tako ne gre, to je zdaj preteklost. S tem sem razčistil. Umiril sem se, dozorel kot oseba. Že pred nekaj časa, v še večji meri pa potem, ko sem spoznal svojo življenjsko sopotnico Tajdo in še bolj po rojstvu sina. Ne spomnim se, kdaj sem bil nazadnje zvečer zunaj, alkohola nisem okusil vsaj pet let," je razkril Matko Obradović.
Sin Lukas ima menda veliko njegovih genov. "Star je 21 mesecev in prespati celo noč brez prebujanja za zdaj ostaja neuresničena želja. Da, zbadajo me, da so krivi moji geni. Ker sem jaz ponočeval, naj tudi on zdaj ne bi mogel spati," se je nasmejal 28-letni čuvaj mreže, ki je v Fazaneriji spet našel samega sebe. Vrnil se je na raven, na kateri je želel biti. "Prvo leto sem branil tako rekoč zastonj. Spet je bila moja edina želja vrnitev v tekmovalni ritem, poleg tega lahko danes priznam, da sem Muro na začetku v prvi vrsti dojemal kot odskočno desko za naprej. Toda ko sem spoznal razmere, sem se kmalu zaljubil v ta klub in v vse okrog njega. Všeč mi je, da imam spoštovanje trenerjev, uprave, navijačev, soigralcev. V Murski Soboti uživam. Nisem si mislil, da mi bo Mura tako prirasla k srcu, z vodstvom kluba smo se hitro dogovorili za nadaljevanje sodelovanja. In ni mi žal. Če sem po prihodu razmišljal, da moram dobro opravljati svoje delo, da bi lahko čim prej odšel kam drugam, zdaj ni več tako. Še zdaleč ne. Prvič v karieri se mi je zgodilo, da čutim ljubezen do kluba, za katerega igram, in želim rasti skupaj z njim."
Adrenalinski športi in nepremičnine
Kljub številnim obveznostim ostane nekaj časa tudi za hobije. "Zelo rad potujem, z družino veliko prostih dni izkoristimo, da obiščemo kakšen zanimiv kraj, seveda pa je zdaj prioriteta sin. Čas skupaj z njim je največja sreča, največje zadovoljstvo. Rad imam tudi adrenalinske športe. Skočil sem že s padalom s štiri tisoč metrov, gotovo se bom preizkusil v bungee jumpingu. Iščem razburjenja. Opravil sem tudi izpit za streljanje, v Mariboru pogosto obiščem strelišče. V Orebiću imam dve lovski puški, ki sem ju dobil od dedka, in ko sem doma, ju preizkušam."
Do takrat je še daleč, a kaj namerava Matko Obradović početi po koncu igralske kariere? "Predvsem sebi gotovo ne bom dovolil, da bi se zapustil. Nočem biti med tistimi, ki se takoj zredijo, mika me marsikaj. Morda bi bil lahko trener vratarjev, veseli me delo z mladimi. Ne bi pa vodil prve ekipe, to je preveč stresno. Več kot 20 različnih karakterjev sestaviti v celoto je vse prej kot preprosto. Obveznosti je zares ogromno. Jaz med prvimi prihajam na trening, a je trener vedno že tam. Zdi se mi, da je ves čas na stadionu. Prav tako me zanimajo borilne veščine. Moja izvoljenka nad tem nikakor ni navdušena, toda želim si vsaj en pravi dvoboj v ringu ali kletki. Z dekletom naju zanimajo tudi nepremičnine. Njeni starši se s tem že ukvarjajo, od njih se počasi učiva, dobivava nasvete. Ves čas spremljava, kam bi lahko kaj vložila, po karieri bi počel tudi kaj povezanega s tem."
