Ne zgolj z zagotavljanjem plač svojim zaposlenim, med katere seveda spadajo tudi oziroma predvsem nogometaši, marveč tudi z ohranjanjem kluba pri življenju. Minus na bančnem računu je pač vse večji, dolgovi se kopičijo, okostnjaki pa iz omare padajo kot po tekočem traku.
NI GA RESNEGA MENEDŽERJA, KI BI ŠE ŽELEL DELATI Z MANDARIĆEM
Vsi, ki so se znali prebiti do Mandarića in ga prepričati, da bo imel od njih korist, so dobro zaslužili. Vrsta tistih, ki zaman čakajo na poravnavo dolgov, pa je ob tem vse daljša. Nedolgo tega je potekla pogodba, ki jo je Olimpija podpisala z uradnim opremljevalcem, podjetjem Nike. Ta je ni želel podaljšati, ker mu je klub dolžan kar precej denarja – več kot 100.000 evrov. Na srečo imajo Ljubljančani v skladišču še vedno dovolj robe, zato se ni bati, da bi nogometaši Olimpije kar sredi sezone zamenjali drese oziroma igrali v istih, dokler ti ne bi razpadli.
Nike je le eden od številnih, ki jim Olimpija kaj dolguje. Na tem seznamu je Javni zavod Šport Ljubljana, ki upravlja objekte v uporabi Olimpije, prav tako varnostna služba, ki je že zagrozila, da ne bo več opravljala storitev na tekmah, nemalo pa je tudi klubov, ki zaman čakajo na dan, ko bodo Ljubljančani izpolnili, kar bi morali.
