Ima prav. Boste videli, da ima prav. Prav ima, da je nemogoče na kakršenkoli način imeti opravka s slovenskim predsednikom Uefe, ne da bi začutili, kako drugače obravnava svoje rojake in svojo domovino. Zato je boter fantastične prireditve, ki jo bodo v soboto gostile Bilje in je bila iztočnica za včerajšnji intervju. In zato si za slovenski športni dnevnik v poplavi prošenj za intervjuje vzame debelo uro. In zato je v tem pogovoru pripravljen spregovoriti o vsem: od najbolj perečih mednarodnih tem, ki bodo danes odmevale po vsem svetu, do najbolj zanimivih lokalnih problematik, ki so se nabrale v zadnjih mesecih in o katerih je najbolj prepoznaven Slovenec prav tako govoril prvi. Oziroma govori, če pogledate z vašega, prav tako privilegiranega zornega kota. Uživajte, le to vam lahko še rečemo.
Vstopili smo v zadnji teden priprav na dogodek, kakršnega Slovenija še ni gostila. Tradicionalna dobrodelna tekma v Biljah bo tokrat gostila številne legende, številne upokojene superzvezdnike, in čeprav uradno niste organizator, ste se pod to podpisali kot nekakšen mecen, nekakšen boter. Od kod ta ideja, od kod ta želja, od kod ta pripravljenost narediti nekaj takega?
Res je, nisem organizator, sem pa k zadevi z veseljem priskočil, ko so z menoj navezali stik Matjaž Nemec, Tomaž Ambrožič in predsednik NZS Radenko Mijatović. Gre za tradicionalno prireditev, ki je lani niso uspeli organizirati, letos pa so jo želeli vrniti na spored in so pri tem imeli idejo, da bi jim jo pomagal dvigniti na neko novo raven. Moja prva želja je bila vedeti, kam bo šel denar, in moj pogoj je bil, da bom ves čas lahko spremljal popolno transparentnost dobrodelne akcije. Kot vam je gotovo jasno, si namreč ne morem privoščiti niti najmanjše nepravilnosti na tem področju. Ko sem vse to preveril, sem bil vsekakor za to, da pomagam pripeljati kakšna znana imena svetovnega nogometa. Vzpostavil sem stik z nogometaši, ki so se mi zdeli najprimernejši za uspešnost in odmevnost dogodka, vsi pa so se z veseljem odzvali; na koncu je bilo celo tako, da je naknadno želelo priti še kakšnih deset, morda petnajst imen najvišjega razreda, a smo se jim morali zahvaliti, saj bi bilo udeležencev preprosto preveč. Tudi zato, ker pokrovitelji potovanje in namestitev pokrijejo le do določene mere in nikakor nismo želeli, da bi povzročali prevelike stroške ali kaj podobnega. Vključil sem se toliko, da sem te velikane zagotovil, organizatorji me ves čas obveščajo o vsem, kar moram vedeti, da je stvar res popolnoma čista, in verjamem, da smo na odlični poti do resnično edinstvenega dogodka. Mislim, da bo to nekaj fantastičnega.
Marsikdo je razmišljal v smeri, da bi bilo zadevo na taki ravni treba premakniti iz tako lokalnega okolja, kot so Bilje. Da bi bilo lažje organizirati in da bi bilo bolj atraktivno na katerem od večjih slovenskih stadionov. Ste razmišljali v tej smeri, ste se spogledovali s tem ali je ravno ta izrazita lokalnost dodatna draž dogodka?
Mislim, da bomo v prihodnje skušali narediti nekaj podobnega in še večjega na enem od dveh največjih slovenskih stadionov, za tole zadevo pa se mi je zdelo pomembno, da ostane tam, kjer je potekala doslej in kjer bo dejansko imela imela tovrstno dodano vrednost. Tako meni kot gostom se zdi sijajno, da se bomo približali ljudem – da bomo dejansko med njimi na nekem prizorišču, ki je drugačno od tistega, česar so ta velika imena navajena. Brez zamere, a prepričan sem, da se bo fantom zdelo super, da pravzaprav odhajamo na vas – v prvinsko, pristno okolje, ki pa je hkrati zelo pomembna baza slovenskega nogometa. Upam, da bo ta edinstvenost zanimiva tudi za donatorje in da bomo čim bolje prodali čim več darovanih artiklov, ki so jih prispevali aktualni športni superzvezdniki. Z velikim veseljem so darovali v dober namen, in tako bomo imeli drese, ki so jih osebno prispevali Cristiano Ronaldo, Antoine Griezmann, Paul Pogba, Harry Kane, Gianluigi Buffon, Kylian Mbappe, pa lopar Rogerja Federerja in tako naprej. Nekateri so šli še korak dlje; dresi Kana, Pogbaja in Griezmanna bodo imeli osebna posvetila kupcu, kar je še bolj pomembno v želji, da zberemo čim več denarja.
Tega ne želim preveč komentirati. NZS je očitno ukrepala v skladu s svojimi predpisi. Težko bi rekel, kako bi ukrepali drugje v Evropi. Glede na to, koliko zdaj poznam situacijo – poznam pa jo kar dobro –, bi bili ukrepi verjetno zelo različni. Nekje ne bi naredili ničesar, drugje pa takšen človek ne bi več mogel delati v nogometu. Zelo odvisno. Kulture so različne. Ta izpad v nobenem pogledu ni bil v korist slovenskemu nogometu. Prej nasprotno.
FIGO JE MOJ PRIJATELJ, WEBB JE ŽELEL SODITI NAMESTO SKOMINE
Seznam udeležencev, ki prihajajo v Bilje, pa ostaja tako spektakularen, kot je bilo sprva napovedano?
Vsekakor, vsi so potrdili udeležbo. Tudi Alessandro Del Piero, ki smo ga dodali naknadno in se nam zdi zelo velik, zelo pomemben dodatek. Na tekmo prihaja naravnost iz Los Angelesa, z veseljem se je odzval vabilu. Kot je bilo že objavljeno, pa pridejo tudi Luis Figo, Ricardo Carvalho, Nuno Gomes, Frank De Boer, Nemanja Vidić, Dejan Stanković in drugi. Glas o dogodku se je razširil bolj, kot si mislite, veliko sem ga širil sam, in tako sem pretekli teden na tekmi lige MLS v ZDA srečal Howarda Webba, legendarnega angleškega sodnika. Vprašal me je, zakaj bo sodil Damir Skomina in zakaj tega nismo ponudili njemu. Rekel sem mu, da se mi je zdelo, da bi bilo zanj težko priti iz Amerike, toda odvrnil mi je, da to ne bi bil problem in da bi rad prišel. Prosil me je, naj bo naslednjič pri čem podobnem tako ali drugače zraven. Ti ljudje imajo resnično radi take dogodke, saj so precej bolj dobrodelni, kot si javnost misli.
Roko na srce, želja predsednika Uefe je za te ljudi pomembna in radi ji ugodijo. Je njihov pozitiven odziv v večji meri posledica tega ali njihove želje prispevati za dober namen?
Jasno mi je, da gre za kombinacijo obojega. Dejansko gre za privilegirane osebe, ki jim je nogomet dal ogromno in zaradi tega želijo biti dobrodelni. Na tem področju jim ni nič težko, zelo radi priskočijo na pomoč, če le lahko; vidim, da to želijo. In nad tem projektom so bili navdušeni, ko sem jim povedal, da ne želim neke ekskluzivne gala večerje, ki jih imajo ti ljudje že polne glave. Všeč jim je bila zamisel, da ostanemo med ljudmi in da tudi ponudimo maksimalen dostop predvsem otrokom, ki se bodo prireditve udeležili. Ob tem seveda vidijo nekakšno jamstvo, da gre za zelo resno in transparentno stvar, če je zraven predsednik Uefe. Hkrati pa želijo biti povezani z Uefo, želijo ostati v nogometu in take stvari se jim zdijo pomembne tudi s tega stališča. Zagotovo pa ne počnejo nič od tega zato, ker bi hoteli priti do dodatnega zaslužka. Ti fantje resnično ne potrebujejo denarja, kar tudi vi zelo dobro veste. Pri nekaterih zgodbah pa gre seveda za še tesnejše osebne povezave, kajti s Figom ne samo da dobro sodelujeva, temveč lahko brez zadržkov povem, da sva postala prijatelja.
Slovenija ima včasih težave s prepoznavanjem nekega dogodka kot velikega, kot pomembnega. Zagotovo si želite, da bi bilo tokrat drugače. Pa verjamete, da bo?
Bilo bi super, če bi ljudje vedeli, da v Sloveniji niti približno nikoli v zgodovini ni bilo česa takega, kar bodo v soboto gostile Bilje. Če bi imeli pred desetimi leti na igrišču te nogometaše, bi bili svetovni prvaki. Upam, da ljudje to razumejo, in hkrati verjamem, da razumejo. Zame bi to veliko pomenilo ne samo zato, ker bi na tak način v dobrodelne namene zbrali veliko denarja, temveč tudi zato, ker bi mi bilo pred temi velikani svetovnega nogometa zelo nerodno, če odziv ne bi bil tak, kot pričakujemo. Nerodno bi mi bilo predvsem zato, ker sem v upanju, da bo to res velika dobrodelna prireditev, zastavil svoje ime, svoj obraz. Dvomim pa, da bi lahko prišlo do kakšne neprijetne situacije; veliko ljudi kliče in se zanima za to, kako lahko sodelujejo, termin se mi zdi idealen, verjamem v popoln uspeh. Če po kakem naključju zadeva ne uspe, pa bom že kako. Predvsem pa takih ljudi ne bomo več vozili sem, bomo pač šli drugam. Na svetu je bila letos samo ena večja tovrstna prireditev in v Ženevi se je na njej zbralo precej več gledalcev kot na prijateljski tekmi Brazilije in Argentine, s podobno udeležbo zvezdnikov pa smo zbrali – pri čemer se zavedam drugačnosti okolja in finančne sposobnosti – več kot milijon švicarskih frankov.
Čutite, da sta vaša ime in obraz na tej prireditvi vsaj tako pomembna, kot so imena in obrazi gostov? V tujini se pogosto čudijo vašemu statusu pop zvezdnika, ki ga imate v Sloveniji zaradi izjemne priljubljenosti.
Gostje so pomembnejši, o tem ni nobenega dvoma. Moje ime je pomembno za to, da pridejo oni, svoj vpliv sem skušal uporabiti, da bi na prireditvi zbrali čim več denarja, medtem ko je za samo prireditev navzočnost takih legend svetovnega nogometa zagotovo pomembnejša od moje prisotnosti. Sploh ko bodo igrali. Rekli so mi, naj ves čas igram z njimi, a sem hitro odvrnil, da prav veliko mojega igranja ne bo. To bi bilo, kot da bi neki amaterski glasbenik šel igrat na koncert Rolling Stonesov. Zanj bi bilo že lepo, a za poslušalce ne bi imelo pravega smisla in bi bilo bolje, če bi se čim prej umaknil dol z odra. Pomembno je, da sem zraven, to je jasno, saj je zaradi tega vabilo zanje vredno več kot mnoga, ki jih dobijo. A zvezde dogodka so gostje, igralci, o tem ni dvoma.
SEVEDA FAVORIZIRAM SVOJO DOMOVINO, TO JIM TUDI JASNO POVEM
No, se pa morate strinjati, da splošna priljubljenost ponavadi ni značilnost funkcionarjev, medtem ko v Sloveniji vaše besede vedno odmevajo, vaše poteze so pozdravljene z navdušenjem, imate izrazito pozitivno podobo in vsekakor spadate med najbolj priljubljene Slovence.
Mislim, da Slovenci nismo tako negativni, kot imamo včasih občutek in mislimo o sebi. Mislim, da se je ljudem pri mojem vzponu zdelo pozitivno predvsem to, da ni bilo nobene politične podpore, nobenega političnega ozadja. Zdelo se jim je pomembno in všečno, da sem si pot do tega položaja tlakoval sam. To je eden od glavnih razlogov za ponos, ki ga večina občuti ob dejstvu, da je na taki funkciji Slovenec, hkrati pa ljudje znajo ceniti, da človek na takem položaju ni pozabil, da je Slovenec. Rado se namreč zgodi, da ljudje iz Slovenije, ki jim uspe nekam priti, tja ne pripeljejo svojih ljudi in z njimi ne ostanejo povezani. Kar pa je, o tem sem prepričan, slabše zanje. Treba je ostati z nogami na tleh, kajti pot od izjemne priljubljenosti do skrajne nepriljubljenosti je resnično kratka.
Odlična iztočnica za še eno vprašanje o sobotnem dogodku v Biljah. Kako vse skupaj doživlja Uefa? Na prvo žogo bi kdo razmišljal, da bi v tem lahko videla vaše favoriziranje svoje domovine, svojega okolja?
Poglejte, dejstvo je, da Uefa ni organizator tega dogodka. Druga stvar pa je, da seveda favoriziram svojo domovino. Jaz jim to tudi jasno in glasno povem. Ko bo na sporedu otvoritveni večer lige narodov, bi bil lahko na tekmi Nemčija – Francija, kamor so me seveda povabili, a bom namesto tega na tekmi Slovenije, za katero navijam. Ni me sram priznati, pravzaprav bi bil veliko bolj čuden, če bi se kar na lepem pretvarjal, da ne navijam za nikogar in da mi Slovenija nič ne pomeni. Če se vrnem k Biljam, seveda ne gre za nikakršna sredstva Uefe, ki ne prispeva ničesar. Čeprav bi, naj se razumemo, lahko. In tudi mislim, da bo, ko se bomo lotili tistega še večjega dogodka, o katerem sem vam že govoril. To bo še mnogo, mnogo večji dogodek, kot je ta zdaj, in verjamem, da bo tedaj Uefa zraven kot partner. Zakaj pa ne? Takole bom rekel: Slovenija je članica Uefe in dejstvo, da ima predsednika te organizacije, ne sme biti njen hendikep.
Kako pomembno je na taki funkciji s takim pomenom ohraniti občutek za dobrodelnost in pomoč neprimerno manj privilegiranim ljudem?
Nogomet generira ogromne količine denarja – naslednje leto bomo pri Uefi ustvarili več kot pet milijard evrov. Nimam niti najmanjšega razloga, da bi to govoril iz diplomatskih razlogov – resnično mislim, da moramo vpliv in sredstva nameniti v dobrodelne namene. Lahko zelo spremenimo svet, imamo to moč in to možnost, kajti politiki ga ne spreminjajo kar prida.
Prvič, ko sem kot predsednik prišel na uraden obisk, sem pogledal ven iz letala in videl rdečo preprogo, zaslišal glasbo. Rekel sem si, da tukaj nekaj ni v redu, da so se zmotili (smeh). Na koncu pa vidiš, da si obravnavan kot predsednik velike države. Tudi sprejmejo te tako. Zato je treba ostati na tleh in zato je omejitev mandatov dobra stvar. Tudi zdaj, ko sem bil v ZDA, so mi rekli, da sem jih presenetil z omejitvijo mandatov. A odvrnil sem jim, da moram zaščititi organizacijo pred samim seboj. Mislim sicer, da sam nisem takšen, vendar nikoli ne veš. Nekoč mi je Richards Scudamore, šef premier lige, zaupal, da je svojim otrokom rekel: 'Vi ste vabljeni na finale NBA, na koncerte, na Superbowl. Ne mislite, da je to zato, ker ste vi tako super. To je zaradi moje funkcije. In to se bo nekega dne končalo.' To je pomembno vedeti in to lahko imaš v glavi le, če obstaja omejitev.
Je preveč drzna teza, da bi živeli v lepšem svetu, nahranili več lačnih ust in celo izkoreninili katerega od večjih problemov človeštva, če bi svetovna politika delala tako, kot dela nogomet?
Ni preveč drzna teza, da bi bilo tako, če bi svetovna politika ali Evropska unija delovali tako, kot deluje Uefa. Zagotovo bi bilo tako. V svetovnem nogometu pa bi bilo na kakšni celini mogoče treba še kaj popraviti. Mi 85 odstotkov vseh sredstev vračamo nazaj.
Včasih pridejo na ušesa očitki kakšnega slovenskega funkcionarja, da Slovenija nima kaj dosti od tega in od vaše funkcije, češ da imate povsem zvezane roke. Kako odgovarjate?
Ne vem, ali kateri od slovenskih funkcionarjev ve karkoli o tem, koliko imam zvezane roke. Ker vam zagotavljam, da jih nimam kaj dosti. Dejstvo je, da lahko izdatno pomagam svoji zvezi in svoji državi ter da to tudi počnem. Verjemite mi, za zvezo, klube in Slovenijo je zelo pomembno in zelo dobro že to, da vsi vedo, da je predsednik Uefe iz njihove države in da ga lahko pokličejo, kadarkoli hočejo. Veliko lahko pomagaš svoji zvezi, veliko lahko pomagaš svoji državi, veliko lahko pomagaš vsem, ne smeš pa pomagati sam sebi in svojemu žepu. Tu pa imam zvezane roke, mogoče je kdo to nekoliko pomešal.
PONOSEM SEM NA DOBRODELNOST, OČI OTROK POMENIJO NAJVEČ
Uefa je tudi čisto konkretno, ne samo na način, ko ste ga opisali, pomagala Mariboru, pomagala je Olimpiji …
Z veseljem pomaga vsakomur, ki potrebuje pomoč. Prej je bilo tako, da slovenski nogometni subjekti praktično niso mogli do predsednika Uefe, kaj šele da bi imeli njegovo telefonsko številko. Lahko so poklicali nekoga na precej nižji ravni in čakali, ali bo šlo, ne bo šlo, ni moglo iti. Pogosto so te jemali napol resno, kar se je v zadnjih dveh letih seveda močno spremenilo. Zdaj Slovenija ni več marginalna država, na Uefi so se celo šalili, ali se morajo naučiti slovensko. Moraš imeti le željo in voljo, da kaj spremeniš, ne samo da si zagotoviš funkcijo in skrbiš le zase. Navsezadnje – če ne bi deloval tako, kot delujem, tudi v tem trenutku ne bi imel intervjuja z vami, to je neizpodbitno dejstvo. Seznam želja in prošenj je tako dolg, da ne bi prišle na vrsto, če bi razmišljal v slogu, koga bolj potrebujem in kje bodo moje besede dosegle več ljudi, bolj odmevale. Zdi se mi korektno podpirati tudi slovenske medije, jim biti odprt, prispevati svoje k slovenskemu športnemu tisku. Navsezadnje Slovenija verjetno ne bo nikoli več imela predsednika Uefe in mislim, da moramo vsi imeti nekaj od tega (smeh).
Aktivni ste tudi kot predsednik Uefine fundacije za otroke, podprli ste fundacijo Common Goal, ki ji bo namenjen del prihodka spektakla v Biljah, pred natanko letom dni ste predstavili kampanjo Equal Game, ki je nekako združila in usmerila različne Uefine humanitarne pobude in postala prava uspešnica.
Ko sem imel možnost postati predsednik fundacije za otroke, je bila to seveda še ena obveznost, in to nikakor ne enostavna. Toda videl sem, koliko jim je to pomenilo, saj so vedeli, da bodo lažje prišli do nujno potrebnih sredstev. Na to funkcijo sem zelo ponosen, tako kot sem ponosen na Equal Game, ki je dejansko izjemna uspešnica. Zgodbe so me šokirale, za mnoge ne bi nikoli izvedel. Od tega, da obstaja hodeči nogomet za starejše, do letošnjega nagrajenca iz Gruzije, ki se je javno izpostavil kot istospolno usmerjen in zaradi tega trpel grozljivo fizično nasilje. Gre za kampanjo izrazito pozitivnih sporočil, s katero mlade navajamo na drugačnost, na izogibanje rasizmu, na čim bolj pozitivno razmišljanje. Vrhunska tekmovanja moramo imeti za to, da pridemo do sredstev, s katerimi potem lahko spreminjamo stvari tam, kjer je to najbolj potrebno. Nikoli ne bom pozabil svojega obiska Jordanije, kjer smo postavili igrišče v največjem begunskem centru. Nemogoče je opisati, kaj sem videl v očeh teh fantov in deklet, mnogih med njimi sirot brez doma in staršev. Finančno gledano za nas to ne predstavlja nič, v resnici pa pomeni največ in bilo bi absurdno, če ne bi pomagali.
Zelo odmevna je bila v okviru te kampanje tudi zgodba mladega nogometaša Maribora Ljubomirja Moravca, ki je v tisti grozljivi nesreči sicer srečno preživel, a ostal brez roke in se zdaj v nogometu udejstvuje kot sodnik.
Ta zgodba se me je močno dotaknila, kajti bila je izjemno lepa v vsej svoji tragičnosti. Je pa zanimivo, da tega fanta nisem predlagal jaz, temveč so mi o vsem skupaj povedali sodelavci v Švici. Takoj sem se spomnil dogodka, ki nas je seveda vse pretresel, in ko sem slišal, da je fant zdaj sodnik, sem bil navdušen. Točno to je tisto, za kar gre, in vesel sem, da je vse skupaj imelo tolikšen odmev. Kot sem vesel tudi, da bo tudi Ljubomir z nami v Biljah in da bo lahko del tega imenitnega dogodka.
Da nimate težav s kazanjem naklonjenosti svoji domovini, se vidi tudi, kadar se na kakšni veliki tekmi spustite na igrišče in se srečate s slovenskim nogometašem. Dejstvo je, da odličje Slovencu podelite povsem drugače kot komu drugemu.
Ne gre za to, da bi s tem zavestno želel karkoli pokazati. Ti fantje so moji rojaki, ob tem pa jih tudi osebno poznam že od prej. Res se počutim drugače, ko predme stopi kdo od njih, in to se mi zdi najbolj logično. Vse od tu naprej je povsem spontano in popolnoma naravno. S Slovenci tako ali tako, zanimiv pa se mi zdi odnos še ene skupine nogometašev.
Nogometašev iz nekdanje Jugoslavije? Tudi to je opaziti že s prostim očesom.
Da, točno njih. Vsi vedno pristopijo izrazito pozitivno, kažejo ponos in naklonjenost nekako v slogu 'to je naš človek', kar se mi zdi izjemno lepo in počutim se res sijajno. Tudi letos sem imel na finalu lige prvakov to izkušnjo, na finalu lige Europa in v evropskem superpokalu pa so bili tako ali tako prisotni vsi: igralci s področja bivše Jugoslavije in seveda tudi Slovenec na čelu vseh.
Tudi na tem področju se vam je dobro izšlo, kajti odkar podeljujete vi, ste že v dveh primerih okronali Slovenca, pred tem pa česa takega nismo videli celo večnost. Simpatično naključje, kajneda?
To je nekaj sijajnega, zdaj samo še upam, da se bo Slovenija uvrstila na evropsko prvenstvo. To bi bilo res super.
KAJ SEM TAKO DOLGO NA UHO GOVORIL OBLAKU? S TEM JE TAKOLE ...
Če lahko vprašam …
Vse lahko vprašate. Vse vprašajte – karkoli želite.
No, vsa Slovenija se je spraševala, kaj ste nazadnje v Talinu ob podelitvi zmagovalcem superpokala tako dolgo šepetali Janu Oblaku. Ste to pripravljeni deliti ali bo ostalo med vama?
Absolutno bo ostalo na tistem odru in absolutno bo ostalo med nama z Janom.
Boste vsaj namignili, na katero temo je bilo?
O tem, kaj sva se pogovarjala, ne bom govoril. Nič. So me že mnogi spraševali, kaj je bilo, in še enkrat poudarjam, da se mi zdi edino pravilno, da ostane med nama.
Ste se zato tokrat zelo spretno in dobro skrili, tako da ni bilo mogoče prebrati z ustnic, kot je bilo mogoče po finalu lige Europa, ko ste mu dvakrat ponovili, da je za vas najboljši?
Zavestno in nalašč sem svoj tokratni nagovor skril. Nisem želel, da ponovno pride ven, tokrat je to povsem najina stvar.
Verjetno pa še vedno ali še bolj mislite, da je najboljši vratar na svetu? In kaj mislite o njegovem pomenu za Slovenijo – smo sploh že imeli tako izpostavljenega nogometaša na tako visoki ravni?
Nimam težav z ugotovitvijo, da igralca na taki ravni in s takim pomenom v svetu še nismo imeli. Imeli smo sijajne igralce, najboljši in najpomembnejši med njimi so bili gotovo Srečko Katanec, Zlatko Zahović in Branko Oblak, za katerega mi je Karl-Heinz Rummenigge celo zatrdil, da je najboljši igralec, s katerim je kadarkoli igral. Toda take ravni, ki jo ima Oblak tako na področju kvalitete kot prepoznavnosti, še nismo imeli. Vsaj od petih predsednikov največjih klubov na svetu sem slišal, da je tudi po njihovem – po mojem tako ali tako – mnenju najboljši vratar na svetu in da bi ga takoj želeli imeti, če …
Bilo bi super, če bi ljudje vedeli, da v Sloveniji niti približno nikoli v zgodovini ni bilo česa takega, kar bodo v soboto gostile Bilje. Če bi imeli pred desetimi leti na igrišču te nogometaše, bi bili svetovni prvaki. Upam, da ljudje to razumejo, in hkrati verjamem, da razumejo. Zame bi to veliko pomenilo ne samo zato, ker bi na tak način v dobrodelne namene zbrali veliko denarja, temveč tudi zato, ker bi mi bilo pred temi velikani svetovnega nogometa zelo nerodno, če odziv ne bi bil tak, kot pričakujemo. Nerodno bi mi bilo predvsem zato, ker sem v upanju, da bo to res velika dobrodelna prireditev, zastavil svoje ime, svoj obraz.
… če ne bi bilo Uefinega finančnega fair playa?
(smeh) Jaz bom formuliral drugače. Če ne bi imel take cene, kajti za vratarja je sto milijonov resnično zelo veliko. Jih je pa vreden, saj je fenomen. Ob tem pa mi je predsednik Atletica vedno govoril, da mu je strašno všeč tudi kot oseba.
Kako pomemben je za slovensko reprezentanco v njeni novi zgodbi?
Ključen. Njegov pomen je izjemen, pri čemer ne gre zgolj za vpliv, ki ga lahko na svojem igralnem položaju ima na igrišču.
Kako pa nasploh gledate na novo zgodbo slovenske reprezentance s selektorjem Tomažem Kavčičem, pod čigar angažiranje v okviru članske izbrane vrste ste se navsezadnje podpisali vi in tudi že tedaj namignili, da bi nekega dne lahko bil v tej vlogi?
Upam, da bo čim bolje. Zagotovo je menjava generacij prinesla večji padec v rezultatih, kot smo ga morda pričakovali, in tako je pritisk ves čas naraščal. Tudi Kavčič je prišel pod velikim pritiskom, ob tem pa je bila izbira prvega nasprotnika precej neposrečena, saj je Avstrija sijajna ekipa, ki je nekoliko pozneje to zgovorno potrdila z zmago nad Nemčijo. Potem se je z bremenom tega poraza zgodila še Belorusija, zdaj pa upam, da bo vse v redu. Poleg najboljšega vratarja na svetu imamo Kevina Kampla, ki je odličen nogometaš, imamo sijajnega Josipa Iličića, imamo Benjamina Verbiča, nad katerim je navdušen podpredsednik Uefe, ki je hkrati šef kijevskega Dinama. Je pa tako, da mi še toliko bolj kot velike reprezentance ob tem potrebujemo še marsikatero naklonjeno okoliščino. Kemijo v ekipi, odsotnost sporov, dober dan, maksimalno borbenost in tudi nekaj sreče. Mi je pa všeč, da javnost pričakuje uvrstitve na velika tekmovanja. To je kar dobrodošla sprememba, kajti ko sem prišel na NZS in si za cilj postavil evropsko prvenstvo, je bilo kar nekaj začudenja. Športni komentatorji, ki komentirajo vse od balinanja do skokov, so bili celo zgroženi. Ne razumem, v čem je bil problem – ne razumem, kako imaš lahko za cilj karkoli drugega kot uspeh. Pa če jutri igrata Slovenija in Francija – se vam ne zdi, da je nesmiselno imeti za cilj karkoli drugega kot zmago? Mar ni tako?
Nikoli mi ni bilo jasno, kako si je mogoče za cilj na kateremkoli tekmovanju postaviti dvanajsto mesto.
Natanko o tem govorim. Sploh liga narodov pa je tekmovanje, v katerem vsi alibiji odpadejo, kajti poleg cilja zmagati bo ves čas prisotna tudi realna možnost za uspeh proti primerljivim reprezentancam.
NI RES, DA SMO SE ODLOČILI ZA VAR V ČETRTFINALU LIGE PRVAKOV
Bo liga narodov dobrodošel dodatek evropskemu nogometu, ki bo izkoreninil dolgočasne prijateljske tekme in uvedel dodatno tekmovalno draž?
Zagotovo bo. Ko bo zaključni turnir, bo zelo zanimivo. Še posebej v A-ligi. Zelo zanimivo bo tudi videti, kdo bo iz A-lige izpadel in kdo bo prišel vanjo. Tudi v naši C-ligi so zelo zanimive ekipe. Tu so Srbi, ki so zelo dobro moštvo, toda hkrati premagljivo. Pravzaprav lahko premagaš čisto vse ekipe, a po drugi strani lahko proti vsaki tudi izgubiš. Po mojem bo to super tekmovanje.
Rusiji je z odličnim svetovnim prvenstvom uspelo vrniti vero v romantične turnirje. Se bojite, da bo to razvodenelo na naslednjem evropskem prvenstvu, ki ga bo gostilo kar 12 mest v 12 različnih državah?
Ne verjamem, da bo razvodenelo. Predvsem mislim, da bomo mi imeli težave. Oziroma bolje rečeno, da bomo imeli več dela in več stroškov pri organizaciji. Ker imamo ogromen teritorij, različne valute, nekje so vize, nekje jih ni, ene države so v EU, spet druge ne. Za navijače bi lahko bilo v teoriji zelo naporno, če bi denimo morali potovati iz Bakuja v Dublin. To je malce zoprno. A po drugi strani bo šlo za takšen panevropski festival nogometa. Morda bo super. Pri tem projektu me malce moti to, da se domačin ne bo avtomatično uvrstil na tekmovanje. To seveda pomeni, da se draž turnirja zelo zmanjša. A to je bilo odločeno že pred mojim prihodom. V to gremo, za naprej pa po mojem mnenju ne bomo šli več.
Vas je VAR dokončno prepričal? Ogromno je govora o tem. V zadnjih dneh se je veliko pisalo o domnevni Uefini odločitvi, da ga po uspehu na svetovnem prvenstvu začne že v tej sezoni uporabljati od četrtfinala lige prvakov naprej. Je prišel čas, da nam to razkrijete?
Ne vem, kje je novinar, ki je to spravil v javnost, to sploh prebral oziroma slišal. Na to temo se namreč nismo še nič odločali. In mene VAR seveda še ni v celoti prepričal. Po mojem mnenju je zelo nejasen. A hkrati se zavedam, da ni več vrnitve. Ne vemo, ali sodnik mora pogledati videoposnetek ali ne. Kdo odloča? Tisti, ki je zgoraj, ali tisti, ki je na igrišču? Ljudje ne razumejo. Celo komentatorji ne razumejo. Kaj točno pravzaprav gledajo sodniki? In česa ne gledajo? Tega nihče ne ve. Kaj storiti, če denimo stranski sodnik označi prepovedan položaj in glavni ustavi igro, potem pa posnetek pokaže, da ni bilo prepovedanega položaja? Veliko je nejasnosti, hkrati pa vemo, da ga bomo prej ali slej morali vpeljati. Roberto Rosetti, ki je zdaj pri nas šef sodnikov, je bil že v Italiji zadolžen za VAR. Rekel sem mu: ko bomo pripravljeni. Izbrati moramo še nekoga, ki nam bo prodal tehnologijo. Prav tako moramo izbrati sodnike. Mi igramo po vsej Evropi, sodnike imamo iz celotne Evrope. Ni enako kot na enem turnirju, ko so vsi zbrani skupaj. Na svetovnem prvenstvu ste zagotovo videli, da stranski sodniki sploh niso nič delali. Samo čakali so. En sodnik mi je rekel: 'Ko je bila kakšna sporna situacija, sem samo takole naredil (pokaže, da posluša navodila v slušalki, op. p.) in sem imel mir.' Poglejte primer Srbije. Niso dobili čiste enajstmetrovke na tekmi s Švico. Hrvati so ob manj očitnem prekršku dobili najstrožjo kazen. Nekakšna pravila uporabe morajo biti.
Kako vam je bil všeč Talin kot organizator letošnjega evropskega superpokala? Najmanjše prizorišče takšne tekme do zdaj. Marsikdo v Sloveniji je rekel, da je to dokaz, da ima lahko tudi Ljubljana nekaj takšnega.
Talin je bil velik izziv. Tudi to, da bo tekma v Estoniji, je bilo odločeno že pred mojim prihodom. Mislim, da je tak stadion najmanj na meji, da lahko gosti takšno tekmo. Imeli smo denimo slabe reflektorje. Tik pred tekmo so nam povedali, da reflektorji lahko zdržijo štiri ure, potem se pregrejejo. Upal sem, da ne bo podaljška. Pa je bil. A na srečo ni bilo enajstmetrovk (smeh). Potem je bil tu problem hotelov. Ker je bila tekma Atletico – Real, je še šlo, toda če bi igral Liverpool, bi prišlo 10 tisoč navijačev brez vstopnic. Kam bi jih dali? Kako bi to organizirali? Ni lahko. Toda po drugi strani se mi je zdelo dobro. Najprej sem sam rekel, da bi bilo treba organizirati v večjih mestih, na večjih stadionih, vendar je lepo, da lahko 'top' nogomet pride tudi v majhne kraje. Morda bomo tako pustili. Za naslednje leto je gostitelj Istanbul, ki ni ravno majhen kraj, toda videli bomo, kako bo. Razmišljamo celo, da bi tekmovanje morda organizirali samo v majhnih krajih, a bi omejili velikost stadionov. Da se lahko prijavi samo tisti, ki ima določeno število sedežev.
ZAHOVIĆ? NEKJE NE BI BILO NIČ, DRUGO NE BI VEČ DELAL V NOGOMETU
Če se premaknemo na povsem slovenske teme – kako ste vi osebno spremljali vse, kar se je dogajalo ob zaključku prejšnje sezone z Zlatkom Zahovićem in ob čemer je ukrepala tudi Nogometna zveza Slovenije? In do kolikšne mere je to spremljala Uefa kot institucija?
Slišalo se je. Ponavadi malce pogledam slovenske spletne medije in moram priznati, da se je slišalo tudi na Uefo. Mi dobivamo informacije iz celotne Evrope. Kolikor sem lahko prebral v medijih, je šlo za klasičen primitiven izpad, kakršnega si nekdo na takšnem položaju ne bi smel dovoliti, podrobneje pa tega ne bi želel komentirati.
Je NZS ukrepala v skladu s standardi, po katerih bi ukrepale druge nogometne zveze v drugih evropskih državah?
Tega ne želim preveč komentirati. NZS je očitno ukrepala v skladu s svojimi predpisi. Težko bi rekel, kako bi ukrepali drugje v Evropi. Glede na to, koliko zdaj poznam situacijo – poznam pa jo kar dobro –, bi bili ukrepi verjetno zelo različni. Nekje ne bi naredili ničesar, drugje pa takšen človek ne bi več mogel delati v nogometu. Zelo odvisno. Kulture so različne. Ta izpad v nobenem pogledu ni bil v korist slovenskemu nogometu. Prej nasprotno.
Maribor je bil dolga leta simbol načrtnega dela, nošenja zastave slovenskega klubskega nogometa. Na drugi strani imamo Olimpijo, ki je sicer osvojila dva naslova v zadnjih treh sezonah, a pod Milanom Mandarićem predstavlja nekaj popolnoma drugega. In ki je v določenem pogledu nekaj, kar je eden od problemov evropskega nogometa. Vsakoletno menjavanje številnih igralcev, menedžerske prioritete, čudne menjave trenerjev. Se vam zdi to nekaj normalnega? Mislite, da brez tega ne gre? Ali vidite v tem težavo za slovenski nogomet?
Najprej glede Maribora: Maribor po mojem mnenju dela zelo dobro. Ne glede na to, koliko jim takšne stvari, o katerih smo prej govorili, škodujejo, so hkrati znani po odličnem delu. V Evropi številne fascinira, kako lahko Maribor s tako nizkim proračunom opravlja tako kakovostno delo. To je super in upam, da bo tako ostalo. Seveda to ni delo enega človeka, pač pa celotnega kluba. Glede Olimpije: ne morem komentirati, ali so tukaj težava menedžerji ali ne. O stanju resnično ne vem nič več od tega, kar vidim v medijih, mi je pa po svoje žal ene takšne – kolikor zaznam v medijih – konfuzne situacije, ker gre za res velik slovenski klub. In ker slovenski nogomet potrebuje Olimpijo in Maribor. Brez enega od teh klubov slovenski nogomet ogromno izgubi. Prav tako oba kluba potrebujeta drug drugega. Ne bi se pa spuščal v politiko kluba oziroma v to, zakaj so najeli katerega trenerja in zakaj so pripeljali katerega od igralcev. Obema kluboma želim vse najboljše, kajti to je ključno za razvoj slovenskega nogometa.
Kako gledate na to, da iz Slovenije še vedno razmeroma zgodaj odhajajo mladi talenti, ki jim v veliki večini v tujini ne uspe?
To, da gredo igralci pri 15 letih v tujino, ni nujno korist za slovenski nogomet. Od igralcev, ki so kot mladoletni odšli v tujino, res praktično nihče ni uspel. Mislim, da je za mlade fante idealno, da ostanejo v slovenski ligi. Igrajo celo evropske tekme. Ponavadi so starši tisti, ki delajo veliko napako, samo da lahko rečejo 'moj sin je podpisal za Inter, Manchester United, Liverpool'. Nato pa je 105. igralec Liverpoola, ki ne stopi na igrišče, tako da bi lahko to bil tudi kdorkoli od nas. Hkrati tak igralec izgubi najboljša leta, ko bi lahko igral. Pri nas se glede razvoja mladih nogometašev dobro dela. Pozitivno so me presenetile Domžale, ustvarile so ogromno igralcev. Po moji oceni – pa upam, da je prava – veliko več kot Olimpija in Maribor. Mislim, da bi morali začeti razmišljati o tem, da je slovenska liga relativno kakovostna za mladega igralca in da se lahko v slovenski ligi razvije veliko bolje kot kjerkoli v tujini.
NE BO ODLOČITVE O PSG-JU, REAL NE ČAKA TEGA
Na začetku svojega mandata ste govorili, da je za vas eden večjih izzivov pogovarjanje z Evropsko unijo o tem, ali obstaja kakšna možnost omejevanja števila tujih igralcev, kar je seveda poseg v zakonodajo EU glede prostega pretoka delovne sile. Je tukaj zgodba končana? Bo EU ostala nedotakljiva ali ima Uefa kakršnokoli možnost?
Pogovarjamo se. Mene vsakič znova fascinira vpliv nogometa. Tudi ko pridemo tja, nas zelo spoštujejo. Tudi oni so dobili nekatere ideje v zvezi s tem, tukaj se vidi širši interes nogometa. Z njihove strani je nekdo povedal zanimivo stvar; po njegovih trditvah je ravno to, da nekateri lahko kupijo vse, omejevanje konkurence. Vse skupaj lahko tudi obrneš. Hkrati se je takoj oglasil tudi FIFPro, ki bi rad nekaj povsem drugega. Debata o tem bo še zelo zanimiva. Bomo videli, kaj bomo lahko naredili. Poglejte: italijanski klub, ni pomembno, za kateri 'top' klub gre, ima pod pogodbo 186 igralcev. Od tega jih 150 ne potrebujejo. Tukaj nekaj ni v redu.
Ko ste iz evropskih pokalov izločili Milan, ste poslali zelo jasno sporočilo. Je Uefa s tem pokazala, da bo v skladu s svojimi besedami šla do konca in zadeve uredila ne glede na ime, ne glede na vpliv?
Finančni fair play je treba spoštovati. Moramo se tudi modernizirati, kajti stvari so se spremenile. Najprej se je licenciranje začelo, da bi se zmanjševale izgube klubov – evropski klubi so imeli več kot milijardo evrov izgube. Letos je, gledano najširše, prvič dobiček, kar pomeni, da so ukrepi dosegli svoje. Hkrati je vedno treba tehtati. Najlažje je reči, da nihče ne sme zapraviti več kot toliko, sicer bo kaznovan. Po drugi strani je res, da moramo razvijati nogomet. Veliki klubi prinesejo veliko denarja, ki se potem distribuira kot solidarnost v majhne države. V vsakem primeru pa mi je popolnoma vseeno, za kateri klub gre. To mi lahko verjamete. Imamo neodvisno komisijo, ki o tem odloča, in zagotavljam vam, da je res v celoti neodvisna – od vsega in vseh.
Držijo številni medijski zapisi, da se v naslednjih dneh na to temo obeta odmevna odločitev v primeru PSG-ja?
Ne, ne držijo. Vem za te medijske zapise, vendar niso resnični. Odločitev o PSG-ju bo zagotovo padla pozneje, torej nikakor ni res, da bi Real čakal na to odločitev (smeh).
Se vam zdi, da je PSG specifičen primer, zaradi katerega javnost morda ne verjame v finančni fair play? Vsaj na poljudni ravni.
Ljudje v glavnem ne razumejo, kaj sploh je finančni fair play. Jaz lahko zapravim milijardo, dve ali šest, če prikažem prihodke v istem znesku oziroma največ 30 milijonov manjšem. PSG je v tistem trenutku absolutno kupil več, kot je lahko prikazal, vendar je letos prodal že za 150 milijonov. Tukaj so zadeve zelo zakomplicirane, ogromno je detajlov. Recimo: dokazati moraš, da sponzor ni povezan z državo, da ni v ozadju državno financiranje. Ljudje najlažje rečejo: to je treba vse kaznovati, to so vse barabe, vse jih je treba vreči iz lige. Naši pa so matematiki, ki zelo podrobno spremljajo stvari. Klubom je kristalno jasno, da pri kaznovanju ne bomo gledali na ime. Kupujejo in prodajajo lahko igralce v okviru fair playa, na koncu pa pri Uefi naši ljudje naredijo oceno. Bistvo je samooskrba. Gledati moramo na to, da nekdo ne vloži 500 milijonov, nato pa se umakne iz kluba in se vse selekcije sesujejo. Gre za zelo zapleten postopek in tudi sam sem potreboval kar nekaj časa, da sem vse skupaj razumel.
Mene VAR seveda še ni v celoti prepričal. Po mojem mnenju je zelo nejasen. A hkrati se zavedam, da ni več vrnitve. Ne vemo, ali sodnik mora pogledati videoposnetek ali ne. Kdo odloča? Tisti, ki je zgoraj, ali tisti, ki je na igrišču? Ljudje ne razumejo. Celo komentatorji ne razumejo. Kaj točno pravzaprav gledajo sodniki? In česa ne gledajo? Tega nihče ne ve. Kaj storiti, če denimo stranski sodnik označi prepovedan položaj in glavni ustavi igro, potem pa posnetek pokaže, da ni bilo prepovedanega položaja? Veliko je nejasnosti, hkrati pa vemo, da ga bomo prej ali slej morali vpeljati.
MISLIM, DA V RIMU RES NE BOM IMEL PROTIKANDIDATA
Ko ste prišli na oblast, ste mandate predsednika omejili na tri. Se ta vaš polovični že šteje kot en mandat ali ne?
Omejili smo jih po tem, ko sem že prišel, tako da se za nazaj ne šteje. Teoretično bi lahko imel še tri nove, polne mandate, vendar dvomim, da bo vse skupaj trajalo še 12 let. Bomo videli.
Verjetno ste že od začetka načrtovali, da boste vsaj še enkrat kandidirali. Vidimo, da imate veliko podporo. Nič ne kaže, da bi bili pri ponovni kandidaturi lahko neuspešni.
Kot kaže trenutno, je podpore krepko čez polovico. Kaže dobro, toda jaz zmeraj počakam do volitev.
Govori se, da ne boste imeli protikandidata. Mislite, da bo res tako?
Dvomim, da ga bom imel. Tako vsaj kaže za zdaj. Vsaj tri zveze morajo nekoga predlagati za predsednika in ni videti, da bi se to lahko zgodilo. Toda počakajmo, 7. november je zadnji rok za prijavo, volilni kongres pa bo 7. februarja v Rimu.
Podajanje v svet predsednika Uefe je bilo pred dvema letoma tudi za vas nekaj, kar ste si težko predstavljali. Je vse skupaj doseglo vaša pričakovanja, jih morda preseglo? Vas je presenetila moč nogometa?
Pozitivno me je presenetila, ker gre res za izjemno moč. Redkokatera država ima toliko moči – je praktično neizmerna, jo je pa treba pravilno uporabljati. Hkrati me je presenetilo tudi to, da kljub enormnim finančnim zneskom, ki so vedno prisotni, nisem nikoli čutil nikakršnega pritiska. Ne vem, zakaj, toda do mene ni prišel nihče, ki bi me vprašal, ali lahko naredimo to ali ono.
Ste si predstavljali, da je predsednik Uefe tako močna funkcija?
Ne, nisem si predstavljal. Prvič, ko sem kot predsednik prišel na uraden obisk, sem pogledal ven iz letala in videl rdečo preprogo, zaslišal glasbo. Rekel sem si, da tukaj nekaj ni v redu, da so se zmotili (smeh). Na koncu pa vidiš, da si obravnavan kot predsednik velike države. Tudi sprejmejo te tako. Zato je treba ostati na tleh in zato je omejitev mandatov dobra stvar. Tudi zdaj, ko sem bil v ZDA, so mi rekli, da sem jih presenetil z omejitvijo mandatov. A odvrnil sem jim, da moram zaščititi organizacijo pred samim seboj. Mislim sicer, da sam nisem takšen, vendar nikoli ne veš. Nekoč mi je Richards Scudamore, šef premier lige, zaupal, da je svojim otrokom rekel: 'Vi ste vabljeni na finale NBA, na koncerte, na Superbowl. Ne mislite, da je to zato, ker ste vi tako super. To je zaradi moje funkcije. In to se bo nekega dne končalo.' To je pomembno vedeti in to lahko imaš v glavi le, če obstaja omejitev. Videl sem, kako so gospodje pred mano padli. 'Samo še en mandat. Samo še en mandat,' so si začeli govoriti. Je pa omejitev pomembna še zaradi nečesa: svoje ljudi lahko omejim samo tako, da omejim tudi sebe. Le tako sem lahko kredibilen, drugače te ne jemljejo resno. Mislim, da je zaradi takšnih stvari moja podpora takšna, kot je.
