Biščan je kljub dvojni kroni, prvi Olimpijini po četrt stoletja, moral pospraviti kovčke. Skok v preteklost razkriva, da Biščan ni osamljen primer, ko zgolj rezultat ni bil dovolj za nadrejene. Eden prvih, ki pride na misel, je Španec Vicente del Bosque. Brkati strokovnjak, mož redkih besed in velikih dejanj, je leta 2003 dobil nogo vsega 48 ur po tistem, ko je z madridskim Realom osvojil La ligo. Ne samo to, v štirih letih pod njegovim vodstvom je Real osvojil dve ligi prvakov, še eno špansko prvenstvo, svetovno klubsko prvenstvo in evropski superpokal. A tudi to mu ni pomagalo, da bi mu Florentino Perez ponudil novo pogodbo, v določenih zadevah so se njuni pogledi vse preveč razhajali, ob koncu dneva pa je bil najbrž tudi premalo - galaktičen.
Čeprav Real ni imel pripravljenega naslednika, je prišlo do ločitve. Real je v naslednjih štirih letih zamenjal sedem trenerjev in zapadel v enega najhujših sušnih obdobji v klubski zgodovini. Vedno mirni Del Bosque? S Španijo je postal najprej svetovni (2010), potem pa še evropski prvak (2012).
Vsaka podrobnost je zgolj naključna.
Vse to je le posel, nič osebnega. No, v primeru Olimpije bi lahko to frazo postavili na glavo. Gre za osebno odločitev, ki nima veze s poslom oziroma rezultatom.
