Ugasnili sta mladi življenji, poslovila sta se vijoličasta upa, prometna nesreča je vzela Damjana Marjanovića in Zorana Baljaka. Ob vrnitvi s treninga sta bila v avtomobilu še Žiga Lipušček, ki jo je na srečo odnesel brez hujših poškodb, in Ljubomir Moravac, ki so ga nekateri razglasili za tretjega umrlega. A ni se dal. Njegovo življenje je viselo na nitki, pripisovali so mu malo možnosti, toda ni hotel oditi. Nikakor ne. In dobil je najpomembnejši boj svojega življenja.
Resda je bila potrebna amputacija leve roke nad komolcem, toda ostal je živ. Z edino resno posledico grozljivega trka se bo znal spoprijeti. O tem smo prepričani, o tem smo se prepričali na lastne oči in ušesa. Ker je privolil v pogovor z nami. Ekskluzivno za naš časopis. Ter nas osupnil. Srečali smo se z 19-letnim mladeničem, ki se zelo dobro zaveda, da ga čaka novo, drugačno življenje, vendar je na to pripravljen, energije mu ne manjka.
Navajen sem bil spati z levico pod vzglavnikom
Ljubomir Moravac se mora navaditi in privaditi na novo življenje. Življenje brez roke, kar pa v največji meri poskuša sam. »Od nekdaj sem tak, da hočem vse narediti sam. Četudi morda ni prav, a potem ponavljam in poskušam toliko časa, da dosežem namen. Zdaj ni nič drugače in zato je mama kar precej jezna. Ob meni je 24 ur na dan, v vsakem trenutku mi je pripravljena priskočiti na pomoč, toda najprej vedno hočem vse poskusiti sam. Čim prej se pač moram navaditi na nekaj drugačnega, na nekaj, česar doslej nisem bil navajen. Nočem biti odvisen od drugih,« je odločen 19-letni mladenič, ki ne skriva, da se občutka brez leve roke še ni navadil. »Za zdaj je vse skupaj še vedno dokaj čudno, a se privajam. Težave imam denimo tudi pri spanju. Bil sem navajen, da spim z levo roko pod vzglavnikom, zdaj pa to seveda ne gre več, najti moram drug položaj,« se je nasmejal Ljubo, ki pravi, da je bila sreča v nesreči tudi ta, da je pri desničarju nastradala leva roka.
Od grozljive nesreče je minilo 23 dni. Kako se počutite danes?
Trenutno sem v redu, počutim se dobro. Zelo dobro se zavedam spoznanja, da sem se ponovno rodil in da začenjam neko novo življenje. Poskušam gledati le naprej, ne nazaj. Prizadevam si ostati osredotočen samo na to, kaj me čaka, kaj je pred menoj.
Ob nasmehu, ki je vedno znova prisoten, je nemogoče spregledati, da izžarevate energijo, ki je po vsem, kar ste doživeli in doživljate, roko na srce, nismo pričakovali. Od kod jo črpate?
Daje mi jo družina, ki mi je v največjo oporo, prav tako kot vsi drugi ljudje okrog mene. Številni mi namenjajo obilo pozitivnih misli in so skupaj z menoj veseli, da sem preživel. Vsi, ki me obkrožajo, mi namenjajo res ogromno energije, kar mi seveda veliko pomeni.
Ob nesreči ste ostali brez leve roke, pred vami je novo življenje. V kolikšni meri ste že pripravljeni na to? Ste se s tem sprijaznili?
Da, sem se. Pripravljen sem na nov korak v svojem življenju. Na nove korake. Ni lahko, seveda ne. Če bi govoril drugače, bi lagal, a po drugi strani prav tako ni niti tako težko, kot si marsikdo predstavlja. Jaz se res neizmerno želim podati na novo pot in prepričan sem, da mi bo uspelo, da sem tega sposoben. Hvaležen sem, da sem ostal živ, za vse drugo bom že poskrbel. Na vse skupaj gledam tako, da je bil v bolnišnici prvi polčas moje tekme, zdaj se začenja drugi. Moram zdržati. Obetavno je, da mi trenutni rezultat ponuja dovolj razlogov za optimizem. Seveda se bom potrudil, da bi zmagal še bolj prepričljivo in da bi bil potem uspešen tudi na vse preostalih preizkušnjah, ki me bodo čakale. Menim, da sem dovolj psihično močan, kar sem prav gotovo dosegel tudi ob pomoči športnega udejstvovanja. In niti najmanjšega dvoma ni o tem, da mi je športni duh prav tako v veliki meri pomagal, da sem se izvlekel.
Kako, v kolikšni meri se spomnite tistega prekletega torka?
Bolj slabo, precej slabo. Spomnim se, da smo po treningu sedli v avto in se odpravili z igrišča v Rogozi proti mestu. Potem pa ničesar več. Niti tega, o čem smo se pred usodnim trkom pogovarjali. Res se ne spomnim. Verjemite. Ne vem, kaj se je dogajalo, kako se je zgodilo.
Kdaj ste se zavedeli, kaj se vam je pripetilo?
V soboto zjutraj so me v mariborski bolnišnici zbudili iz umetne kome, popoldne sta me obiskala mama in oče. Zdravniki so mi povedali, da sem doživel prometno nesrečo in da so mi morali amputirati roko, pozneje so mi starši vse pojasnili še nekoliko bolj podrobno.
Kako ste se soočili s tem, da ste ostali brez roke?
Popolnoma jasno je, da mi ni bilo vseeno in mi ni. Toda zgodilo se je, kar se je, in s tem se je pač treba sprijazniti. Gremo naprej. Srečen sem, da sem ostal med živimi in da je vse z izjemo roke ostalo celo. Da je glava v redu. Ko je potem, ko sem se zbudil iz kome, do mene prišla mama in sta se srečala najina pogleda, sem se dejansko počutil, kot da bi se ponovno rodil. Ta sreča v njenih očeh mi je dala neverjetno voljo in željo za naprej. Prav tako kot seveda tudi očetov pogled. To mi je dalo moč, da ne smem obupati, da ne smem odnehati. Da moram naprej, da gremo vsi skupaj naprej. Skupaj z bratom Rankom in sestro Jovano, vsi so mi res v veliko pomoč.
Moja izbira je neuničljivi Gianluigi Buffon
Kot vsak mlad čuvaj mreže je tudi Ljubomir Moravac imel oziroma ima svoje vratarske vzornike. »Najprej je bil to moj stric, ki sem ga spremljal od malih nog. Po njem sem dobil tudi ime in mi je veliko pomagal. Ko je bilo treba, ko očeta ni bilo doma, naju je z bratom Rankom vedno vozil na treninge in naju spremljal na tekmah, od njega sem se lahko marsikaj naučil. Tako na igrišču kot ob njem, kar zadeva vratarje na najvišji ravni, pa je moja izbira neuničljivi Gianluigi Buffon.«
Kdaj so vam sporočili, kdaj ste izvedeli, da ste ostali brez prijateljev Damjana in Zorana?
Ko sem se prebudil iz kome, sem od očeta takoj zahteval, naj mi nemudoma razkrije, kako je z mojimi prijatelji. Kar sem slišal, me je seveda globoko prizadelo. Koga pa ne bi? Težko je, zelo težko. Ne vem, v prvem trenutku sem pomislil, da bi bilo morda najbolje, če bi odšli vsi ... Marsikaj se mi je motalo po glavi. Vse to je res strašno, težko je povedati kaj takega, da bi imelo pravi smisel. Težko mi je in mi bo vedno. Ne bom ju pozabil, ne bomo ju pozabili. Uf, če ne drugega, naj bo naša nesreča sporočilo, da je treba voziti previdno. Mora biti opozorilo, nekateri so plačali previsoko ceno, midva z Žigo sva tokrat imela srečo. Mislim, da je morda celo bolje, da se ne spomnim vsega, kar se je dogajalo.
Ste morda že obiskali Damjanov in Zoranov grob?
Ne, nisem še, a bom to gotovo storil v najkrajšem močnem času. Da se poslovim od obeh. Ko bom dovolj pri močeh, bom vsekakor obiskal oba.
Ste potem, ko ste bili tega sposobni, pogledali, kaj in kako so o nesreči poročali mediji?
Nisem pretiraval, a malce sem pobrskal po internetu. Da, videl sem tudi to, da so nekateri poročali, da naj ne bi preživel, marsikaj so mi pokazali tudi številni prijatelji in soigralci, ki so me obiskovali v bolnišnici.
Ste videli fotografijo zmečkanega avtomobila?
Da, videl sem jo in ... Uf, o tem je res težko govoriti, raje ne bi.
Vas zdaj ta grozljiva nesreča vseskozi spremlja, je nenehno v vaših mislih?
Trudim se, da ne bi bila. Nočem pretirano razmišljati o tem, kaj je bilo, ampak hočem biti osredotočen na prihodnost. A da bi kar pozabil, je seveda nemogoče. Nemogoče bo pozabiti, tega se zelo dobro zavedam, toda verjamem, da bom vendarle neprimerno več razmišljal o tem, kako naprej. Zdaj je moj prvi cilj čim prej in čim bolje okrevati, nato se želim vrniti v šport. Na kakšen način? V tem trenutku ne vem, nimam nikakršnega načrta, vsekakor pa sem odločen, da me nesreča in njene posledice od športa ne bodo odvrnile.
Kako bo zdaj potekalo vaše nadaljnje okrevanje?
Najprej me v Mariboru čaka fizioterapija za desno roko, ki je prav tako poškodovana, potrgane so bile tetive, nakar bom rehabilitacijo nadaljeval v Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu Soča, kjer bom dobil protezo za levo roko. Ne vem, kako dolgo bo vse skupaj trajalo, vendar sem pripravljen na garaško delo.
Z resno vratarsko kariero je zdaj konec. Kako ste se soočili s to resnico?
Na vse skupaj ne gledam tako tragično. Seveda mi je žal, vendar ni konec sveta. Res ne in trudim se, da bi temu primerno tudi razmišljal. Bil sem šele na začetku vratarske poti, ki je zdaj žal ne bom mogel nadaljevati, toda v življenju so tudi druge stvari, ki jih človek lahko počne. Jaz jih bom, odslej si bom prizadeval za dokazovanje na nekaterih drugih področjih. Toda kot sem že omenil, nameravam ostati tudi v športu. Na drugačen način in po eni strani tudi zato, ker sem zaradi ukvarjanja z njim sploh preživel. Zdravniki so o tem prepričani.
Tri dni ste bili v umetni komi. Ali človek v takšnem stanju vendarle nekako zaznava okolico?
Ko so me s kraja nesreče pripeljali v bolnišnico, sem slišal glas očeta, ki me je tam že čakal. Tega se spomnim. Spomnim se, da sem ga slišal, ko me je klical, in tudi on mi je pozneje povedal, da sem se odzval. Da sem že takrat kazal voljo do življenja. V naslednjih dneh sem vmes enkrat zaslišal tudi mamin glas. To je bilo to, prav tako ni bilo nikakršne svetlobe, ha, ha ...
Nimam želje, da bi se soočil s prizoriščem nesreče
»Vsak večer se spomnim na Damjana in Zorana. Ko ležem v posteljo, pomislim na njiju, na lepe stvari, ki smo jih doživeli skupaj,« pravi Ljubomir Moravac, ki po odhodu iz bolnišnice še ni obiskal prizorišča tragedije. »Ne, nisem odšel tja in tudi nimam pretirane želje, da bi se odpravil tja. Ni prave potrebe, seveda pa se zavedam, da se bom prej ali slej tudi s tem prisiljen spopasti.«
Najbrž ste se šele po tem, ko ste se zbudili, zavedeli podpore, ki ste jo dobivali?
Nekako sem jo najbrž čutil že prej in ne dvomim o tem, da mi je tudi to v veliki meri pomagalo. Prav gotovo mi je, ko so me premestili z intenzivne nege, pa sem se o tej podpori prepričal tudi v praksi. Vsak dan so me obiskovali zares številni prijatelji. Bilo jih je toliko, da so bile medicinske sestre na koncu že kar malce jezne zaradi pretiranega kravala. Dobil sem tudi nešteto sporočil na mobilni telefon. Dobrih želja je bilo dejansko ogromno in moram poudariti, da sem bil vseh zelo vesel. Prav tako kot podpore kluba, ki mi stoji ob strani, za kar sem mu neizmerno hvaležen. Ob tej priložnosti bi se mu zahvalil, moji drugi družini. Da, Maribor je vsekakor moja druga družina, to priložnost pa bi izkoristil tudi za veliko zahvalo zdravnikom v mariborski bolnišnici in celotnemu osebju. Vsi so fantastični, brez njih me najbrž ne bi bilo več.
Ste morda videli podobo Ljudskega vrta pred tekmo z Aberdeenom, ko vam je ves Ljudski vrt namenil podporo in skandiral »Ljubo, drži se, Ljubo drži se ...«?
Da, brat mi ga je pokazal. Občutki? Dobil sem kurjo polt. Seveda bi vsi skupaj najraje videli, da takšnih trenutkov ne bi bilo, a dejstvo je, da je bil zelo čustven in se me je močno dotaknil.
Ste se že srečali s soigralci iz vaše B-ekipe?
Sem. Pred sobotnim dvobojem s Korotanom sem jih obiskal v slačilnici. Tudi to je bil izjemno čustven trenutek, ki ga je z besedami težko opisati. Da, vse skupaj je bilo na robu solz.
Ste bili potem tudi že na kakšnem treningu?
Ne, ker mama vztraja pri tem, da moram dosledno upoštevati navodila zdravnikov. Ne smem pohajkovati, ampak moram čim več počivati, da bi si kar najhitreje povrnil moči in tako lažje krenil v nove zmage.
Prepričan sem, da boste tudi drevi dobili novo prepotrebno energijo, ki vam jo bodo dali navijači v Ljudskem vrtu, kjer si boste ogledali dvoboj proti Gabali. Morda pa boste po drugi strani tudi vi s svojim optimizmom Marcosu Tavaresu in soigralcem vbrizgali dodatnih moči za podvig proti Azerbajdžancem in napredovanje v skupinski del lige Europa. Vi ste najboljši dokaz, da je vse mogoče, da se čudeži dogajajo.
Vsak ima svojo tekmo v življenju. Pred Mariborom je izjemno pomembna preizkušnja, s katero si lahko zagotovi jesen na mednarodnem prizorišču, in prepričan sem, da so varovanci Darka Milaniča tega sposobni. Jaz sem zmogel in ne dvomim o tem, da zmore tudi Maribor. Strinjam se, da se je v mojem primeru zgodil pravi mali čudež, da sem preživel, Maribor pa čudeža ne potrebuje. Potrebuje samo zmago, ki ga bo popeljala v skupinski del tekmovanja. Z ogromno željo in ob spodbudi navijačev je to nedvomno uresničljivo. Vsekakor je mogoče in močno verjamem, da se bo razpletlo, kot si vsi skupaj želimo.
Danes bi moral biti na izpitu
Grozljiva nesreča je vplivala tudi na pridobivanje izobrazbe Ljubomirja Moravca. »Obiskoval sem gostinsko šolo v Mariboru. Ostala sta mi še matematika in matura, ravno danes bi moral biti na izpitu. A zdaj imam najprej nekatere druge cilje, ki jih nameravam uresničiti, vsekakor pa bom šolo zaključil in se potem vpisal tudi na fakulteto. Tudi zato, ker mama vztraja pri tem (smeh).«
Znova se moram vrniti k vašemu nasmehu. Kar noče izginiti z vašega obraza.
Sem veselega duha. Tak sem bil že pred nesrečo in takšen sem ostal. Preprosto se veselim novega začetka, novih izzivov.
So vas v bolnišnici morda obiskali tudi člani udarne zasedbe?
Da, prišli so po tekmi z Olimpijo. Bilo jih je kar nekaj, to mi je kakopak veliko pomenilo. Namenili so mi podporo, poudarjali so, da moram zdržati in da bo gotovo spet vse v najlepšem redu. Vlili so mi prepotrebno moč, prav posebno pa mi daje moje dekle Jelena.
Čeprav so vas v soboto zbudili iz kome, ste v ponedeljek v televizijskem prenosu menda že spremljali večni derbi?
Drži. Mislim, da brez takšne tekme ne bi mogel zdržati. V bolnišnici niso bili ravno veseli, ker sem moral vstati iz postelje in se malce sprehoditi, toda moja želja je bila močnejša. Derbija pač nisem hotel zamuditi.
