Enaindvajsetletni napadalno usmerjeni vezist iz Tuzle se je pod Kalvarijo preselil z Bonifike, ki jo je zapustil po odhodu predsednika Anteja Guberca.
Rodil se je v Nemčiji
Amar Rahmanović se je 13. maja 1994 rodil v Nemčiji, v mestu Sindelfingen, ki je približno 15 kilometrov oddaljeno od Stuttgarta. "Družina se je tja umaknila med vojno, ki je divjala v Bosni in Hercegovini. Ko sem bil star dve leti, smo se vrnili domov v Tuzlo," je pojasnil novopečeni član vijoličastih.
O prvih vtisih v novem okolju govori z izbranimi besedami in se zelo dobro zaveda visokih ambicij. Novega izziva se ne boji, prav tako ne konkurence, ki ga je dočakala v vijoličasti slačilnici.
Pred vami je novo poglavje v vaši karieri. Kakšni so prvi vtisi o življenju in delu v Ljudskem vrtu?
Za zdaj je vse odlično. Tako kot sem si lahko le predstavljal. Dejstvo je, da sem se pridružil izjemno kakovostni ekipi, temu primerno je delo na treningih. Poteka na visoki ravni, tudi vse drugo v klubu je urejeno do zadnje potankosti. Nič ni prepuščeno naključju, poskrbljeno je za vsako malenkost. Človek hitro spozna, zakaj je Maribor največji slovenski klub.
Za marsikoga vaš prihod v Ljudski vrt predstavlja presenečenje. Kdaj je poklical športni direktor Maribora in kako hitro je bil sklenjen dogovor o sodelovanju?
Ko sem zapustil Bonifiko, sem bil doma v Tuzli in tam dočakal klic Zlatka Zahovića, ki sem se ga razumljivo neizmerno razveselil. Najbrž niste dvomili o tem, da je bil dogovor sklenjen zelo hitro. V manj kot pol ure, a to pač ni presenečenje. Želja je bila obojestranska, zato ni bilo niti najmanjših preglavic.
So morda obstajale tudi kakšne druge možnosti za nadaljevanje vaše nogometne poti?
Obstajale so določene kombinacije, a kolikor vem, ni bilo nič dovolj konkretnega. A ko je poklical Zlatko Zahović ... Dvomov, kako in kaj naprej, kakopak ni bilo več, zato me niti ne zanima več, kaj se je dogajalo pred tem. Zdaj sem v Mariboru, to je najpomembnejše.
Že sami ste dejali, da ste prišli v nadvse kakovostno zasedbo. Se konkurence vsaj malce bojite?
Zdrava konkurenca je vedno dobrodošla in vsakega posameznika sili k temu, da dela več in si prizadeva biti še boljši. Vsekakor se bom trudil po najboljših močeh, da bi pokazal svoje sposobnosti in opozoril nase. Ne, ne bojim se, nikakor ne. Prišel sem, da bi pomagal. Želim si, da bi bil moj prispevek k uspehom ekipe čim večji. Seveda je najpomembnejše, da bom zdrav, da ne bo težav s poškodbami. Res močno upam, da bom glede tega imel srečo in da bom lahko nenehno nemoteno treniral.
S klubi sem imel precej nesreče
Maribor je peti klub Amarja Rahmanovića v dozdajšnji karieri. Nogometnih osnov se je naučil v domači Slobodi iz Tuzle, kjer je igral za vse klubske selekcije, s 16 leti je odigral tudi 16 tekem za člansko ekipo. Nato je prestopil v Novi Pazar, naslednja postaja je bil sarajevski Olimpic, iz prestolnice Bosne in Hercegovine se je preselil v Pulj. Okrepil je Istro, kjer je ostal zgolj šest mesecev, pred prihodom v Ljudski vrt je uspešno branil koprske barve. "S klubi sem do zdaj imel precej nesreče. Največkrat sem igral, bil v tekmovalnem ritmu, toda nato se je skoraj vedno kaj zapletlo. Ali se je zamenjalo vodstvo kluba ali trener ... Preprosto se je nekaj zgodilo, kar je vplivalo na moj status, in seveda močno verjamem, da je odslej konec smole. Da bo pri vijoličastih vse tako, kot si želim."
Kako vas je sprejela slačilnica?
Tudi glede tega ni niti najmanjših težav. Nikogar ne bi posebej omenjal, vsi igralci so me sprejeli tako, kot sem si lahko le želel. Če kaj potrebujem, če me kaj zanima, so mi vsi nemudoma pripravljeni priskočiti na pomoč.
Kako bi primerjali delo na igrišču v Kopru in Mariboru?
Saj smo tudi v Kopru treniralo zelo dobro, vendar je tukaj vse skupaj še na višji ravni. Bolj močno, bolj agresivno, bolj intenzivno, kar mi je všeč. V prvem tednu smo največ pozornosti namenjali izboljšanju moči z namenom preventive pred poškodbami. Bilo je naporno, toda vem, da bo odslej vadba še težja, bolj zahtevna. Danes odhajamo v Moravske Toplice, kjer bomo gotovo zgolj stopnjevali ritem, vendar sem na vse to pripravljen. In neizmerno motiviran, da svoje delo opravim čim bolje.
Najbrž se zavedate, da so v Mariboru pritiski precej večji, kot ste jih bili navajeni. Zmage in lovorike so nujno zlo.
Da, tega se zelo dobro zavedam in tako je tudi edino prav. Prav tako se nadvse veselim, da bom v Ljudskem vrtu igral v nogometnem ozračju, pred veliko gledalci. Ko smo s Koprom igrali v kvalifikacijah za ligo Europa, je bila Bonifika nabito polna, na tisti tekmi sem zares užival. Želim si, da bi kaj takega doživel čim bolj pogosto, kar zadeva pritiske, pa brez njih preprosto ne gre. Vsi jih imamo. Vi, jaz ... Ker si je treba zastavljati cilje in se truditi, da bi jih uresničevali. Da so v Mariboru najvišji, je nekaj povsem samoumevnega. Če hočeš biti uspešen, brez tega ne gre. Življenje brez pritiska ne bi imelo pravega smisla.
Osvojitev naslova prvaka je tako rekoč vedno znova nujno zlo.
Pozabili ste na pokalno lovoriko. Zanima nas dvojna krona in bodite prepričani, da bomo storili vse, kar je v naših močeh, da bi bili uspešni. Lovorik ne bom obljubljal, tega nikoli ne počnem, lahko pa obljubim garaško delo z željo, da bi uresničili ambicije. Drugega nam pač ne preostane, kakopak pa je popolnoma jasno, da hočemo biti prvaki. Dali bomo vse od sebe.
Olimpija ima pred začetkom nadaljevanja prvenstva na vrhu lestvice tri točke naskoka.
Kaj pa so tri točke!? Tako rekoč nič, poleg tega se mi zdi, da je včasih celo bolje biti v takšnem položaju, kot smo zdaj mi. Da bomo lovili, kar pomeni, da si ne smemo privoščiti niti trohice lahkomiselnosti. Od začetka spomladanskega dela sezone moramo biti maksimalni, na najvišji ravni in lačni uspehov.
Podpisali ste triinpolletno pogodbo. Jo nameravate oddelati do konca ali imate željo prej zaigrati v kakšni močnejši ligi?
Uf, o tem je zelo nehvaležno govoriti, tega nihče ne ve. Nemogoče je napovedovati takšne zadeve. Lahko bom ostal le nekaj mesecev, lahko tri leta in pol ali celo več. Ampak o tem zdaj seveda ne razmišljam, osredotočen sem zgolj in samo na to, da bi bil čim boljši, da bi bil čim bolj uspešen v dresu Maribora. Vse drugo v tem trenutku ni pomembno.
Kaj je vaš najljubši igralni položaj?
Najbolje se počutim kot 'zgornji' vezist takoj za napadalcem. Ta vloga mi najbolj ustreza, a sem se v Kopru pri Rodolfu Vanoliju preizkusil na skoraj vseh položajih. Hitro se znam prilagoditi.
Kot bi bil grobijan, pa nisem, nekateri so bili neumni
Amar Rahmanović je jeseni v koprskem dresu odigral petnajst prvenstvenih preizkušenj, dosegel je tri gole, v oči pa bode podatek, da je dobil kar osem rumenih kartonov. Veliko, preveč. "Absolutno preveč, o tem ni niti najmanjšega dvoma. Ko kdo pogleda mojo statistiko, bi pomislil, da sem grobijan, a seveda nisem. Igrati smo začeli bolj čvrsto, bolj agresivno, kar mi je očitno povzročalo nekaj preglavic. Temu bom moral posvetiti posebno pozornost, a verjamem, da se bom v Mariboru znal ustrezno prilagoditi. Poleg tega ne morem oporekati temu, da sem si nekaj kazni prislužil po lastni neumnosti, česa takega si več ne smem privoščiti," pravi Amar Rahmanović.
Ste imeli dovolj časa spoznati mesto?
Zelo mi je všeč. Tudi zato, ker ni preveliko in ne premajhno. Ravno pravšnje.
Koper ste po spremembi vodstva kluba zapustili že sredi jesenskega dela sezone. Ni šlo drugače?
V klub me je pripeljal Ante Guberac, in ko je postalo jasno, da zapušča predsedniški položaj, sem se pač odločil oditi skupaj z njim. Z nikomer se nisem sprl ali kaj podobnega, z vsemi sem ohranil dobre odnose. Koper bo vedno ostal v mojem srcu, na Obali sem se zelo dobro počutil, proti nikomur nimam nič. Klub ima vrhunske razmere in vse pogoje, da bi bil lahko uspešen. Kopru želim uspešno novo zgodbo.
Najbrž si želite biti tudi član mlade reprezentance Bosne in Hercegovine, mar ne?
Še eno leto lahko igram za selekcijo U-21 in seveda si želim, da bi bil zraven. Do zdaj sem odigral dve prijateljski tekmi, nakar me selektor Darko Nestorović ni več klical. Ne vem, zakaj. Mislim, da sem v Kopru igral zelo dobro, a zdaj je, kar je. Prizadevati si moram, da bi selektorja s čim boljšimi igrami prepričal, da bi mi v prihodnje namenil priložnost.
Kaj pa članska izbrana vrsta?
Ah, to je moja življenjska želja. Verjamem, da ni nedosegljiva.
