Ekipa
© 2024 Salomon d.o.o. Vse pravice pridržane
Jure Bohorič
Jure Bohorič
22.05.2015 11:11:19
Deli članek:

Ljubljana česa takšnega ne pomni

Nikola Miljković

Olimpiji še vedno ponuja možnost, da sezono vendarle sklene s prebojem v Evropo, pa razum govori drugačno zgodbo. In tudi zmaji so, čeprav za Domžalami dva kroga pred koncem zaostajajo za še dosegljive štiri točke, kar sami priznali, da je bitka zanje izgubljena. Ne nazadnje so prav zaradi tega tudi zamenjali dosedanjega trenerja Darka Karapetrovića.

Ljubljančani so si jamo, v kateri so se znašli, seveda skopali sami, v prvi vrsti z ne dovolj dobrimi rezultati, na koncu pa jih je vanjo vseeno potisnil nekdo drug. Če bi Celjani v sredo zvečer na Bonifiki osvojili pokal, bi v Evropo iz prvenstva vodilo tudi četrto mesto, ker pa je slavil Koper, se to ne bo zgodilo. Ante Guberac, prvi mož Kopra, je po slavju v finalu sicer dejal, da je "svojemu prijatelju Izetu Rastoderju želel pomagati," a zgolj s kakšno zmago v prvenstvu. Da bi le zaradi Olimpije in njenega lova na pobegli vlak nekomu drugemu prepustil pokal, pa je lahko pričakoval le norec.

Če se torej v zaključku ligaške sezone ne bo zgodil čudež vseh čudežev (ta bi bil še toliko večji, ker Domžale v prihajajočem krogu igrajo z odpisanimi Radomljami, za katere številni v šali pravijo, da so tako ali tako B-ekipa nekdanjega prvaka …), Olimpije ne bo med tistimi, ki bodo v prihodnjem tekmovalnem letu v Evropi nosili slovensko zastavo. Že drugič zapored. Kar pomeni, da se bo zgodilo nekaj, česar niti vsega hudega vajena Ljubljana ne pomni.

Zeleno-beli so doslej v 1. SNL preživeli 20 sezon, v tem času so si 14-krat priigrali igranje v Evropi. Dvakrat so sodelovali v kvalifikacijah za ligo prvakov, šestkrat v pokalu Uefa, po enkrat v pokalu pokalnih zmagovalcev in v pokalu intertoto (vse to je uspelo stari Olimpiji) ter štirikrat tudi v kvalifikacijah za ligo Europa (pod to se je podpisala nova Olimpija). Zmajev v Evropi ni bilo v sezonah 1991/92, ko jih tam sploh ni moglo biti, saj je bila to prva sezona v samostojni Sloveniji, 1997/98, 2002/03, 2004/05, 2009/10 (to je bila uvodna njena sezona po vrnitvi v 1. SNL) in nazadnje v aktualnem tekmovalnem letu. Skratka, ne bo se zgodilo prvič, da Olimpije ne bo v Evropi, še nikdar pa nismo bili priča temu, da je tam ni bilo kar dvakrat zapored.

To kakopak še potrjuje dejstvo, kako globoko v krizo je zabredel edini prvoligaš, ki ga v tem trenutku premore slovensko glavno mesto. In na katerega Ljubljančani resnično ne morejo biti ponosni. Ligaški neuspehi in evropsko neudejstvovanje so glavni odsev številnih zablod, pod katere se je podpisala kar celotna vodstvena garnitura z Rastoderjem na čelu. A prav to bi jim moralo tudi odpreti oči, zaradi tega bi vendarle morali končno dojeti, da nečesa ne delajo prav. In da pravzaprav še vedno – niti toliko let kasneje – nimajo jasno začrtane vizije oziroma poti, po kateri bi hodili. Precej več kot prebojev v Evropo je bilo tako v Ljubljani denimo menjav na trenerski klopi. Potem ko je leta 2009 Jani Pate zeleno-bele popeljal nazaj med elito, se je za njim zvrstilo že kar deset trenerjev. V slabih šestih letih! Branko Oblak je zdržal zgolj dva meseca, Robert Pevnik sedem mesecev več. Safet Hadžić je odšel tako hitro kot Oblak, nato se je zgodil eden redkih svetlih trenutkov z Dušanom Kosićem na klopi. A tudi Kosić je odšel dokaj hitro – po letu in treh mesecih. Odločitev, da nato pride Bojan Prašnikar, med navijači ni požela navdušenja, toda nezadovoljstvo je trajalo le pet mesecev. Identičen je bil rok trajanja Ermina Šiljaka, Andrej Razdrh se je nato obdržal toliko časa kot Kosić. Zabloda z Miloradom Kosanovićem se je razpletla po sedmih mesecih, Darko Karapetrović (tega je za zadnja dva kroga zamenjal Aleksandar Radosavljević) je bil le eden od treh, ki so trajali več kot eno leto.

Skratka, prej kot objokovati usodo bi se veljalo vprašati, zakaj je tako, kot je. Ker razlog obstaja. Je celo zelo dober. Le soočiti bi se bilo treba z njim. A tega pri Olimpiji preprosto nočejo storiti.