Ljubljančani pred zrelostnim izpitom

Je tekma, ki na stadion privabi z naskokom največ gledalcev, je obračun, ko se iskre vsaj približno krešejo tako, kot se recimo v Italiji v času derbija med Juventusom in Milanom. In je seveda tudi oder, na katerem plusi in minusi še toliko bolj pridejo do izraza. Oder, ko moraš pokazati, ali si ali nisi. Če ne, pogoriš.

Če je bila Olimpija nekoč – zdaj že davno tega – svetilnik, ki je vsem ostalim slovenskim klubom kazal pot, po kateri morajo pluti, so se po osamosvojitvi stvari hitro in korenito spremenile. Če leta in leta slabo obdeluješ vrtiček, je jasno, da bo prej ali slej namesto bujnih pridelkov začel poganjati plevel. Plevel danes raste tudi za Bežigradom, kjer je nekoč domovala stara Olimpija, nova Olimpija pa ima sicer že res Stožice, nima pa tistega, za kar se nogomet igra: nima gledalcev, nima navijačev, nima uspehov, nima lovorik. Dolgo, predolgo že životari. Sem in tja se malce dvigne, nato spet pade, se spet dvigne in tako v nedogled.

Zunanja podoba je enkrat malce lepša, spet drugič malce grša, njen šef je enkrat bolj, drugič manj kritiziran. Ampak končni izid je vedno isti. Ko se potegne črto pod vse, je prva ugotovitev naslednja: to ni to. To je malo. Premalo. Predvsem pa manj, kot si to ime zasluži. In manj, kot si zasluži tudi Ljubljana.

Da je ta mačehovska do svojega kluba, je jasno, a tudi on je mačehovski do nje. Z rezultati vsekakor. Pa tudi s pristopom, odnosom. Idealno bi bilo, če bi šli Ljubljana in Olimpija naprej z roko v roki, toda za to bodo morali biti izpolnjeni nekateri pogoji. Prvi je recimo naslednji: Olimpija bo morala biti boljša. Seveda predvsem v rezultatskem smislu. In še nekaj: dokazati bo morala, da je sposobna v kozji rog ugnati najboljšega.

Kaj ji pomaga, če je druga v državi (kar zdaj seveda niti ni ...). Vseeno je, ali je druga, tretja, četrta. Drugače bo le, ko bo prva. Kar pa je, jasno, v tem trenutku najbolj nehvaležno pričakovanje. Da bi Olimpija s prestola izrinila evropski Maribor? Tisti Maribor, ki je po dveh tekmah v ligi prvakov še neporažen? Ah, dajte, no.

Ne, čez noč res ne bo šlo. Maribor je v tem trenutku zacementiran v vlogi vladarja. Vendarle pa to ne pomeni, da Olimpija zaradi tega ne more, ne sme nadaljevati z rastjo. Da, drži; v tej sezoni je vsekakor pokazala vedrejši obraz. V tem trenutku je Olimpija pozitivna zgodba.

Res je, da igra domače tekme pred 300, 400, 500 navijači, a vsaj rezultate ima. In igro. Igralski kader pa je že tako ali tako nekaj časa kakovosten. Zelo kakovosten. Po uspešnem poletnem trgovanju še toliko bolj. Ampak določeni fantje bodo morali končno le odrasti. Čas teče, nič ne reče, leta minevajo, raznorazne etikete pa izginjajo.

Nekdo ne more biti nadarjeni mladi nogometaš vso svojo kariero. Nekoč pride do točke razpotja, ko je seveda precej lažje pregoreti kot uspeti. Tokratni večni derbi je za marsikoga v tem kadru Olimpije čisto pravi zrelostni izpit. Nihče od nikogar ne zahteva, da morajo zmaji razbiti Maribor, čez kratek čas na prvem mestu prehiteti tudi Domžale in osvojiti naslov prvaka.

To bi bilo preveč naenkrat. Morajo pa se fantje enkrat in za vselej odločiti, kaj so. Ali talenti ali "talenti". V preteklosti so vse prevečkrat že prišli na ta oder in pogoreli. Zdaj se jim v neizprosni bitki talentov ponuja še zadnja priložnost, da prepričajo žirijo. Zapojte brez napake. Zacvetite. Dajte nam upanje. Ali izginite.

Preveč našega časa ste že potrošili. Naj pridejo novi fantje, če vi ne zmorete. Ampak tisti najbolj optimistični verjamejo. V to, da bo to derbi, ki bo točka preobrata za Olimpijo. Recite jim sanjači, če želite. Recite jim utopisti, če hočete. Ampak ne zamerite jim. Tudi v Ljubljani imajo pravico do sanj, ki jih zdaj in v točno tem trenutku živijo Mariborčani. In prav je tako.