Veliko jih je, ki s prstom kažejo na predsednika kluba Izeta Rastoderja, in zdaj je čas, da se pokažejo javnosti in odprejo mošnje.
Olimpija je spet na robu propada. Vi imate izkušnje z ljubljanskim nogometom. Se v Ljubljani sploh da kaj narediti?
" Zdaj je idealna priložnost, da se pobere vse banane po tribunah, da se vsi ti fantje zberejo skupaj, da vsak odpre svojo denarnico in da rešijo klub. Zdaj je res pravi čas za to."
Mislim, da bo kdorkoli zelo težko naredil kaj konkretnega. Čas je, da stvari vzamejo v roke navijači in da spravijo klub pokonci. Vsakič, ko se kakšen investitor loti tega projekta, je cel kup nasprotovanj. Pojavi se nasprotna stran, ki je ne bi smelo biti, zato je težko delati. Ne pravim, da so bile vse stvari narejene najboljše, da so bile vse poti prave, dejstvo pa je, da klub brez denarja ne more delovati. Tisti, ki si vzamejo pravico, da komentirajo, in ki hočejo odločati, žalijo in navidezno upravljajo s klubom, morajo zdaj najti denar. Zdaj je idealna priložnost, da se pobere vse banane po tribunah, da se vsi ti fantje zberejo skupaj, da vsak odpre svojo denarnico in da rešijo klub. Zdaj je res pravi čas za to.
Kaj pa sprememba zakona o društvih, da bi bili posamezniki lahko dejanski lastniki moštva? Je to pomembno?
Pri Interblocku smo imeli to solidno rešeno. Društvo je še vedno malce socialistična oblika delovanja športne organizacije, ki je zastarela, vendar so podobne oblike športnih subjektov tudi v drugih državah. To ni največja težava niti najpomembnejša. Z lepljenjem gospodarske družbe na društvo in najemom profesionalne licence za prvo moštvo se da narediti povsem podoben pravni subjekt, kot bi bila gospodarska družba. V Interblocku s tem nisem imel težav.
"Ljudje imajo, z razliko od Ljubljane, ta klub zelo radi. Štajerci imajo NK Maribor zares radi, tako kot imajo Prekmurci radi Muro. V Ljubljani te ljubezni ni."
Vedeti morate, da je štajerski bazen v našem prostoru zelo poseben. Tukaj ne gre za nogometni klub, ampak za povezanost, ki sega do Ljubljane. Ljudje imajo, z razliko od Ljubljane, ta klub zelo radi. Štajerci imajo NK Maribor zares radi, tako kot imajo Prekmurci radi Muro. V Ljubljani te ljubezni ni. Pri Interblocku so mi vsi očitali, da je klub umetna tvorba. Razočaran sem bil, čeprav mi je uspelo v letu in pol povprečje gledalcev dvigniti iz 300 na 1400. Takrat sem bil zelo razočaran, ker sem pričakoval, da bom prišel na 5000 gledalcev, kolikor je bila kapaciteta stadiona. Potem pa sem bil v čisto drugačnem položaju prav šokiran. V Ljubljani so se zgradile Stožice, Olimpija je dobila sponzorja, nov tekmovalni zagon v ligi, povprečje gledalcev pa je bilo pod 1000 na tekmo. Res sem bil šokiran. To kaže na nepripravljenost okolice, da podpre klub. To je res velika težava. Kako ustvariti domovinsko pravico temu klubu, da bi pritegnil in ljudi z denarjem in navijače, je drugo vprašanje.
Toda včasih je imela Olimpija v Ljubljani ogromno navijačev.
Vedeti moramo, da se je moč prestolnice po osamosvojitvi porazdelila po vsej Sloveniji. Prevladali so lokalni interesi, ki so središča moči razporedili. Treba je vedeti, da je Ljubljana natrpana z ljudmi, ki se v prestolnico vozijo na delo. Ti so tudi eni najpomembnejših in najodgovornejših pri odločanju v različnih podjetjih. Veliko denarja iz podjetij, ki imajo sicer sedež v Ljubljani, se zaradi ljudi, ki samo delajo v Ljubljani, v resnici pa so od drugod, odlije iz Ljubljane. Ljubljana ne najde svojega žabarskega patriotizma, ki bi te ljudi združil. Ti ljudje, ki naj bi imeli radi košarko, nogomet, hokej in ostale športe, so jezni na klube, ker so siti slabih praks. Tako v nogometu, košarki, hokeju ... Naj povem, da sem dal ljubljanskemu hokeju stadion za Bežigradom brezplačno. Samo zato, da mu pomagam. In potem mi niso plačali elektrike v višini 23.000 evrov. Vsaka taka negativna stvar ti odgrizne del prijateljstva, ti vzame del pozitivne energije, potem je stanje, kakršno je.
"Ljubljana ne najde svojega žabarskega patriotizma, ki bi te ljudi združil. Ti ljudje, ki naj bi imeli radi košarko, nogomet, hokej in ostale športe, so jezni na klube, ker so siti slabih praks. Tako v nogometu, košarki, hokeju ..."
Joc Pečečnik še kdaj v slovenskem športu na tak ali drugačen način?
Nisem odšel zato, ker bi komu zameril, ker bi bil razočaran. Odšel sem zato, ker na svoji poti nisem videl konca. Zagotovo bom še sodeloval v kakšnih projektih, kot je na primer dobrodelni golf turnir Anžeta Kopitarja. Ne vem, mogoče se kaj naplete okoli hokeja na Jesenicah. Bomo videli. Če bomo kdaj iskreno prepoznali, da obstaja okolje, ki nam bo zanimivo, vsak dan dobivam veliko prošenj, in če bo obstajala volja ljudi, da se to naredi. Ampak to pomeni volja, da se bodo umaknili in dejali - izvolite, tu je klub, ki ga lahko uredite in vodite, mi bi radi imeli dober nogomet ali dober hokej. Mogoče bom pod takimi pogoji še stopil v slovenski šport. Zagotovo pa še kakšno leto ali dve ne, saj sem zdaj posvečen svojemu delu.
